DRUGI DOM

Konec levice na Slovenskem

Ne, ne bo je pokopal Pahor. Dosti bolj nesposobnim (navidezno ali dejansko) levim politikom to ne bi moglo uspeti. Tega je še najmanj zmožen Janez Janša ali katerokoli drug opozicijski politik. Slovenska levica izvaja postopen, a nič manj dokončen samomor drugje, na polju idej, diskurza. Samomor zato, ker si zanko veže okoli vrati kar sama, brez prisile.

Ni pogruntavščina, da se je celotna evropska levica znašla v idejnem vakumu, ko zmore ponuditi zgolj neoliberalizem light. Malo daljša prehodna obdobja, malo več sociale, malo manj gledanja pod kovtre, malo anahronistične rdeče simbolike za obujanje spominov na drugačne, boljše čase. Peron je isti, le sedež na vlaku je malo bolje podložen.

Crkovanje na obroke, male rate, a ziher, saj se celoten cirkus dogaja na zacementiranem idejnem polju, kjer ima desnica prednost avtomatsko – ker je njeno dete. Celoten frame, jezik, imaginacija so do konca desničarski, neoliberalni, mladoekonomistični. Predaja, še preden se je boj pravzaprav sploh začel.

Če je povojna evropska socialdemokratska levica gradila industrijski, fordistični kapitalizem s človeškim obrazom, današnja post-krizna, post-brairovska, post-industrijska gradi neoliberalizem s človeškim obrazom. Na neoliberalno igro pristaja v celoti. Prevzema neoliberalne ideje in neoliberalni jezik ter doda malo rdečega dekorja. Izven tega ne zna misliti.

In tako imamo v tej ljubi Sloveniji baje eminentno levi dnevnik, v katerem so ekonomski diskurz v celoti monopolizirali neoliberalni ekonomisti*. Ne kot “drugo mnenje”, ne kot “uravnoteženje”, ne kot “boj idej”… v baje levem Dnevniku drugega ni. Razlike med tem, kako ekonomijo obravnava baje levi Dnevnik, in kako to počnejo teabaggerski teroristi pri Financah, ni več nobene. Nobene dekonstrukcije neoliberalnih fantazem, nobene polit-ekonomske analize mladoekonomistične ideologije in njenih zgodovinskih podstavk. Baje levi slovenski mediji lahko obravnavo ekonomije v celoti prepustijo Financam, outsourcajo. Nihče ne bo opazil razlike, verjetno pa bo tudi ceneje. Zakaj bi podvajali? Izkoristimo ekonomije obsega!

V tej točki, ko je pravzaprav prepustila, da ji celo na lastnem terenu desnica do konca privatizira ekonomistični diskurz, je slovenska levica pripravila vešala za lastni pogreb. Mogoče še ne takoj, mogoče niti naslednje leto, a ta pride zagotovo.

Največji sovražnik levice na Slovenskem niso ne SDS, ne njeni medijski podrepniki ala Reporter ali MMC RTV SLO, največji, pravzaprav smrtonosni sovražnik je “njen” Dnevnik (in Delo).

Politika, ki ne generira in obvladuje lastnega idejnega aparata, ki pristaja na frame nasprotnikov, ki igra v tujem peskovniku, je impotentna politika.

* In ne, tega ne sanira niti metelkovski aktivizem Marte ali sporadično cirkusantsko naslajanje nad iztrganimi domislicami Slavoja.

Ko padejo novinarski standardi – časopis Dnevnik

Vsesplošni šport slovenskega novinarstva je že dolga leta redno prevajanje člankov iz nemškega Spiegla. Eni so na podlagi prevodov in priredb Spiegla naredili celo kariero. Dobro, Spiegel, čeprav je v svoji zgodovini – kot skoraj vsi – pridelal tudi kakšno afero, je večino časa  primer solidnega novinarstva. Lahko bi bilo slabše… in tudi je. Precej slabše.

Britanski Daily Mail. Daily Mail je tabloid, ki redno podira novinarske standarde in standarde obče dostojnosti ter je le malenkost boljši do razvpitega Suna. Paranoidno antievropski, rasističen, homofoben, hujskaški, senzacionalističen…

In – kdo bi si mislil –  deležen rednih prevodov našega “levega” Dnevnika. Nov prevajalski biser, ki me je le še potrdil v prepričanju, da za Dnevnik – kljub nekaterim res dobrim novinarjem – ni vredno odšteti mesečne naročnine:

Znanstvenik Phil Jones, ključni člen zarote o podnebnih spremembah, je priznal da ima težave s pregledom nad dokumenti. Dnevnik

Zarota o podnebnih spremembah kot fakt, neprizivno dejstvo. Bravo, Dnevnik,  na Delu so lahko svoje mojstrstvo prikazali Slivnik, Jančič & Co., ampak takih zdrsov, take šlamparije še vedno ne pridela. Ko so po prvem dnevniku v državi harali omenjeni, ste imeli enkratno priložnost, da postanete res relevantni. Sodeč po takih “kiksih”, ste jo fenomenalno in nadčudovito – “zajebali”.

Ko padejo novinarski standardi

Afera z bulmastifi, ki se zadnje čase skoraj brez predaha rola po slovenskih medijih, je marsikaj. Lahko je večna zgodba o moči denarja, poznanstev in dobrih odvetnikov (nič novega), lahko je tragičen zaključek človeške nespameti (tudi nič novega), a zgrešili bi nekaj zelo pomembnega, če v njej ne bi videli tudi tega, kako so slovenski mediji – in to od prvega do zadnjega – spet in prav grdo pogrnili.

Dobro, da so se v razširjanje nepreverjenih (in do zaključka obdukcije tudi nepreverljivih) govoric spustili medijski mrhovinarji ala Požar in Reporter, najbrž ni nobeno presenečenje. Da so pri Financah objavili zapis izpod tipkovnice pritlehnega Matjaža Gamsa, ki je domnevno zlorabo živali direktno povezoval z družinskim zakonikom, tudi ne. Saj vemo, kje gre iskati intelektualno inkontinenco na Slovenskem, kajne?

V tej tekmi, kako zajeti perverzno imaginacijo famoznega “malega človeka” (če ne veste, o čem govorim, se spravite na kakšen slovenski spletni forum), so se mediji, ki bi radi bili resni a jim to vedno redkeje in težje uspeva, znašli v zagati. Kaj storiti z informacijami, ki so nepreverjene in plasirane iz dvomljivega vira, ki lahko naredijo nepopravljivo škodo imenu pokojnika, in ki lahko medij, v kolikor se kasneje izkažejo za neresnične, izpostavijo celo možnosti odškodninske tožbe? Če potrebujete preprosto razumljivo definicijo, česar resni medij, ki novinarskih standardov v boju za branost, gledanost in klike še ni vrgel v celoti skozi okno, ne bi nikoli objavil, jo poiščite v prejšnjem stavku.

In v iskanju odgovora na zagonetko se je tudi creme de la creme slovenskega novinarstva spremenil v eno samo namigušo. Ne bomo sicer direktno zapisali, ker se to pa ja ne spodobi, bomo pa že skoraj infantilno namigovali, kjer se bo le dalo. Saj vsi vemo, o čem pravzaprav govorimo, kajne? Odlična primera: Ali je zoofilija v Sloveniji resnično tabu? in Ekskluzivni pogovor s psihoanalitikom Romanom Vodebom: Zoofilija ni bolezen, temveč seksualna motnja. Dnevniku morda celo delam malo krivico, saj se bolje niso odrezali niti pri Delu, še manj pri javni RTV.

Na koncu lahko resigniramo zaključim le, da je v celotni medijski brozgi na Slovenskem največji profesionalec ravno ta, ki je vse skupaj zakuhal. Požar vsaj ne hlini, da prodaja New York Times.

JOJ.SI

Izvrstno! To je tisto, kar slovenski trg javnost potrebuje! Še več smeti, da se lepo sprostimo, ko gre gospodarstvo v maloro, družbeni diskurz vodijo grimsologi, in ko so resni tiskani časniki – četudi se tega morda še ne zavedajo – obsojeni na propad. JOJ!

Resno razmišljam, da bi to slovensko žalost ignoriral do kraja… PBS, The Daily Show, NYT, množica zelo profesionalnih blogov… Zakaj bi se moral mučiti s slovenskimi mediji, ki so vedno bolj debilni? Zato, da zvem, kdo je umrl in kdo se je ločil?

V sodelovanju s podjetjem DG Media vam na Dnevnik.si predstavljamo portal JOJ.SI, na katerem boste lahko v prihodnje našli vsebine s področja zabave in črne kronike. Vkolikor vas torej zanima tovrstna tematika, boste odslej vse našli na enem mestu. Dnevnik

Kot bi rekel Stewart: FUCK YOU! Dnevnikovci, imate odgovornost do javnosti, ki jo vedno slabše izpolnjujete.