Če tega ne boste uredili, kakšen je potem sploh smisel vašega obstoja? Kje je praktična razlika med oportunizmom levice in zakrknjenimi konzervativci? Samo v besedah?

Podobne korake je v zadnjih desetih letih storila tudi liberalna Evropa: Islandija, Belgija, Nizozemska, Danska, Norveška, Švedska, Velika Britanija, Španija in Nemčija. Vsem je skupno, da so priznale legitimnost istospolnih družin in dale socialnemu staršu možnost posvojitve partnerjevega otroka, v večini omenjenih držav pa lahko istospolni par otroka posvoji tudi skupaj. Velika Britanija je denimo gejevskim in lezbičnim parom to omogočila, še preden je legalizirala partnerstva. Da imajo istospolno usmerjeni pravico posvojiti otroka, je pred letom dni odločilo evropsko sodišče za človekove pravice. O predlogu zakona, po katerem bi med drugim tudi socialni starši znotraj istospolnih družin dobili starševske pravice, pa se te dni bije politični boj v francoskem parlamentu. Tam naj bi v istospolnih družinah po okvirnih ocenah živelo 300.000 otrok. Zadnji tabu-mama ni ena sama ...

V Združenih državah Amerike so smrtno kazen znova uvedli leta 1976, od tedaj pa so usmrtili več kot 1100 obsojencev. Trenutno je smrtna kazen še v veljavi v 35 zveznih državah, vendar je v zadnjem času kar nekaj držav predlagalo njeno opustitev. Kot glavni razlog za to spremembo pa v večini primerov navajajo, da je smrtna kazen – predraga. V času recesije in finančne krize je treba paziti na vsak dolar. Vir.

Smrtna kazen je v očeh mnogih sporna in nečloveška, saj gre v principu za premišljen in načrten uboj človeka, ki se ga izvaja pod streho “reda in pravice”. Ne samo, da krši pravico do življenja, ki naj bi bila po demokratičnih pravilih neodtujljiva pravica posameznika, ampak je tudi dokončna in nepopravljiva ter ne odvrača od kaznivih dejanj nič bolj učinkovito kot druge kazni.

Verjetno so v tem trenutku glavni zagovorniki smrtne kazni že v zraku, češ, kdo pa daje pravico morilcem, da vzamejo življenje?

Najprej izvzemimo dejstvo, da smrtno kazen dobiš tudi za dejanja, ki niso povezana z umorom. Zob za zob torej? Če morilec ubije nekoga (ali več ljudi) ima sedaj družba pravico, da njemu odvzame življenje. S tem bo zadoščenje popolno. Ampak za koga? Za žrtev? Ne, žrtev je mrtva in ne bo čutila tega zadoščenja. Za sorodnike in družinske člane? Mogoče. Vsaj na osnovni ravni. Za družbo? Ali družba potrebuje takšno zadoščenje? Kaj pa pravico? Ali je pravica enaka zadoščenju? Seveda ni. Pravice pri umoru ne moremo doseči, saj ne moremo (vsaj zaenkrat še ne) vrniti življenja žrtvi?

Torej je pravica preprosto to, da se morilcu vzame življenje. S tem se reši težava, zaradi katerega pravzaprav ima družba kazenske institucije. Umaknili so človeka, da ne bo moril še naprej. Ampak to lahko dosežemo tudi z dosmrtnim zaporom ali vsaj zelo dolgoletno kaznijo kajne? In kaj če se izkaže, da je bila izrečena smrtna kazen napačna in so obsodili nedolžnega človeka? Se bo sedaj po istem postopku usmrtilo vse, ki so vzeli življenje nedolžnemu? To pa seveda ne, kajne?

»Najbolj grozno je to, da včasih usmrtimo tudi ljudi, za katere se kasneje izkaže, da so bili nedolžni.«

Nemogoče je namreč zagotoviti, popolnoma varen sistem, kjer ne bi nikoli usmrtili nedolžnih ljudi.

In sedaj tu pride tisto drugi zagovor, le zakaj bi morali morilce celo življenje preživljati na davkoplačevalski račun?

Nekaj vrvi, malce elektrike ali pa nekaj kapljic strupa in problem je rešen? Hitra, učinkovita in poceni »reciklaža« morilcev nazaj v naravo.

»Ko sodišče morilca obsodi na smrtno kazen, imamo zaradi tega približno trikrat višje stroške, kot bi jih imeli, če bi mu izreklo zaporno kazen,« pravi guverner ameriške zvezne države Maryland Martin O’Malley.

Hudiča!! Draga gospoda, tako pa ne bo šlo. Sedaj v času recesije, si pač ne moremo privoščiti, da bi bili izbirčni kajne? Denar je le denar, kriza je kriza in tudi »pravica« ter »načela« niso več tisto kar so bila. Družba bo preživela, tudi brez »recikliranja«, pravici pa bo tudi zadoščeno.

Jebiga, prosti trg je spregovoril! Treba bo najti druge prijeme proti revnim, manjšinam in političnim nasprotnikom.