DRUGI DOM

Pri škandalih ni krize

Porkaduš, pa imamo nov škandal. Če bo šlo s takim tempom dalje, bomo do naslednjega leta pregoreli.

Za začetek pojasnilo: Mladinamit je šel tokrat predaleč. Četudi Grims zlorablja jako mladoletne otroke za politikansko promocijo, tega Mladini res ni potrebno početi. You know better than that! Moja malenkost bi itak prepovedala vsako fotografiranje otrok s politiki. Iz principa.

Toda Repovž je hkrati pridelal zelo dober uvodnik, ki pa ga je potrebno prebrati. Objavljam v celoti, poudarki pa so moji.

Ta teden se je vnela javna razprava o tem, kako si Denis Sarkić, tiskovni predstavnik SD, ne bi smel privoščiti primerjave med Brankom Grimsom in Josephom Goebbelsom. Kot tiskovni predstavnik največje stranke pa take primerjave na Facebooku ne bi smel objaviti, je kričala ena novinarka. Druga je razburjeno govoričila, kako neustrezno je primerjati nacista z Grimsom, da se to v političnem prostoru ne spodobi, sploh če to počne tako pomemben funkcionar.

Denis Sarkić je bivši fotograf Mladine. Hecen, a luciden, po odhodu z Mladine pa je bil nekakšen videoreporter za Vest.si. Nato ga je Pahor iz nerazložljivih razlogov povabil za strankinega tiskovnega predstavnika.

Sarkić vedno kakšno ušpiči. Je nepredvidljiv. Tak je. In kdor ga zaposli za svojega tiskovnega predstavnika, mora to vedeti. Ampak tokrat se je nanj usul plaz neupravičene kritike. Predvsem zato, ker je Sarkić hote ali nehote odprl pomembno temo. Pomembno za novinarstvo in javnost. Predvsem pa pomembno za oceno razmer v tej državi. Pomembno temo najprej zato, ker tako nazorno kaže dvojne standarde slovenskega novinarstva.

Ko Janez Janša, Branko Grims in drugi predstavniki SDS vsak dan obtožujejo leve stranke, da so naslednice komunističnega režima (pri čemer je ta komunistični režim prikazan kot režim najhujšega stalinističnega tipa), noben medij ne reče, to je pa nedopustno, to se pa ne spodobi, to je pa sovražni govor. Seveda ne. Zakaj ne? Ker se Janše in Grimsa bojijo – in zato je Janši dopuščeno tako rekoč vse. Lahko zmerja, lahko laže, ampak do njega se bodo vedno vedli spoštljivo. Tudi ko ga ujamejo na kolosalni in pokvarjeni laži.

Če pa si novinar in napadaš Pahorja ali Sarkića, pa vnaprej veš (in to je temeljna razlika med dojemanjem demokracije na levi in desni), da ne bo sledilo maščevanje. Tu se kaže drobna poniglavost novinarske skupnosti. Naj jo utemeljimo še na drugem primeru: ko je Gregor Golobič prikril, da je solastnik Ultrine hčerinske družbe, so vsi po vrsti ponavljali, da mora Golobič odstopiti. In prav bi bilo, da bi odstopil. A ko Janša in njegovi ponaredijo dokument, podtaknejo popolnoma zlagano zgodbo predsedniku republike Danilu Türku, gre za naklepno grdo dejanje, pa isti pogumneži, ki danes mrcvarijo Sarkića, obmolknejo. To je preračunljivost in strahopetnost. Ne pravimo, da nima resnih temeljev.

Janša je maščevalen in si vse zapomni. In čistke po medijih je že delal in jih bo spet. A če novinarje vodi takšna strahopetnost, naj zamenjajo poklic. So se odzvali, ko je Janša primerjal sedanjo vlado z Gadafijevim režimom? Ne. So se odzvali, ko je Grims Türka primerjal z Waldheimom? Ne. So pa seveda poskočili, ko je nepomembni in politično obrobni Sarkić skupaj objavil fotografiji Grimsa in Goebbelsa. In to zgolj na svojem Facebooku.

A preidimo k bistvu. Je res nedopustno primerjati Grimsa in Goebbelsa, Janšo in Hitlerja? Seveda ne gre za to, da bi bila Janša in Grims zločinca, nacista. Gre za to, da uporablja SDS, in najbolj SDS poosebljata prav Janša in Grims, metode političnega boja, ki so jih ne samo uporabljali, ampak v knjigah tudi vestno popisali prav nacisti.

Seveda je zadeva srhljiva. A ni srhljiva primerjava, srhljiva je uporaba metod. Hitler v Mein Kampfu o učinkoviti propagandi: dva pogoja sta zanjo, pravi, prvi pogoj je laž: »Dojemljivost množic je zelo omejena in njihov razum je šibek. Obenem pa ljudje hitro pozabljajo. Ker je tako, se mora zares učinkovita propaganda omejiti na peščico najnujnejših zadev, ki jih mora izražati z jedrnatimi, stereotipnimi formulami. Široke ljudske množice se dajo lažje spriditi v globljih plasteh svoje čustvene narave kakor pa zavestno ali hote, zato v primitivni preproščini svojega duha laže nasedejo debelim lažem kakor majhnim, saj sami v drobnih rečeh pogosto lažejo, a bilo bi jih sram lagati in slepariti na veliko. Od debele, nesramne laži vedno nekaj ostane, celo tedaj, če ji pridejo na sled.« Prepoznate metodo? Pojdimo naprej. Gregor Strasser v Nationalsozialistische Briefe leta 1929: »Mi podpiramo vse, kar škoduje obstoječemu redu … Pospešujemo politiko katastrofe, kajti le katastrofa, zlom obstoječega liberalnega sistema, bo utrla pot novemu redu … Vse, kar utegne povzročiti katastrofo vladajočega sistema – vsaka stavka, vsaka vladna kriza, vsako vznemirjenje državne oblasti, vsaka slabitev sistema – koristi nam.« In seveda na koncu pride Goebbels s svojim znamenitim navodilom iz Dnevnika: »Politika je bolj odvisna od značaja kot od inteligence. Za nas je bolj pomembno pridobiti ljudi s trdnim značajem brez posebne bistrovidnosti, saj je tak človek vedno boljši kot inteligenten človek, ki ni tako značajen.«

Problem Slovenije, pri tem pa še posebej slovenskega novinarstva je, da si ne upa nastaviti tega ogledala in povedati, kaj je tisto, kar predstavlja pomemben del slovenske politične elite. Preberite še enkrat Hitlerjeva, Strasserjeva in Goebbelsova politična navodila. Če ne bi bilo zraven teh treh srhljivih imen, bi verjetno zelo hitro prepoznali, čigave metode političnega boja so danes to. Ko zapisom pritaknemo imena, seveda avtomatično rečemo, da je to prehudo. A kaj je v resnici prehudo? Primerjava?

Psihološko udobje janšizma

Ko tudi ne-režimski MMC RTV z debelimi črkami zapiše, da je SDS tisti dokument pridelala iz treh različnih, je vendarle mogoče ugotoviti, da se je Janez z zadnjim polikantskim desantom vseeno ustrelil v nogo. Ni prvič, zato poznamo tudi posledice; na javnomnenjskih rejtingih SDS-a se ne bo veliko poznalo. Janeza bi lahko dobili v trezorju Banke Slovenije, pa bi večino tistih, ki ga tako zvesto podpirajo, zlahka pomiril, da se je samo sprehajal po Slovenski, zlobna udbomafija pa je hopa-cupa prestavila državno zakladnico.

A ti niti niso pomembni, saj lahko prav tako rečemo nekaj pomembnejšega; da je Janez še vedno nesposoben na svoj mlin preliti precejšnje nezadovoljstvo z delom aktualne vlade med najpomembnejšimi volivci, tistimi, ki se lahko nagnejo na to ali ono stran. In tukaj gre iskati bistvo zadnjega Janezovega debakla. Ti so po zadnji avanturi še manj na dosegu.

A pravzaprav nisem želel o tem, ampak o skoraj 35.000 znakih teksta, s katerim je Janez odgovoril na očitke o ponarejanju. Odgovor, ki ni odgovor, je le poskus, da se z inflatornim štepanjem znakov skrije slon v dnevni sobi.

A tudi o tem nisem želel, saj je pri tem besedilu bolj zanimivo nekaj drugega: totalnost janšistične razlage sveta. 35K je veliko, a hkrati malo, če ugotovimo, da Janez Janša prek tega svojim privržencem ponudi zaključeno, ultimativno razlago sveta za zadnjih najmanj 30 let. Določene in obdelane so sile zla – na lokalni in svetovni ravni – in good guys. Janez opisuje leto 1979, že v naslednjem stavku skoči na 2011, se za ustavi v Velikovcu, odpotuje v Egipt,… arhivi, mediji, Autocommerce, Udba, Kučan, Nato, EU, Drnovšek, SLS, Mubarak, Depala vas, Berlin…

Tako celovitega in zaključenega ogrodja, frameworka, razlage sveta, ki je seveda popolnoma črno-bela, ni zmožna svojim privržencem ponuditi nobena druga politična stranka. Pogled je totalen, nič več ni prav zares potrebno za razumevanje. “Oča”  so v enem zamahu pojasnili in osmislili 30 let slovenske zgodovine z izbranimi svetovnimi poglavji.

Levičarji si pogosto razbijajo glavo, kako lahko tudi ljudje, ki niso ravno intelektualno retardirani, s takim veseljem že 20 let podpirajo politika, ki je v najboljšem primeru polgrošni politikant, v slabših pa še marsikaj drugega. Odgovor se skriva ravno v psihološkem udobju totalnosti janšističnega pogleda in razlage sveta; “Oča”, pater familias, obkrožen z bojevitimi vojščaki tipa Grims ali pohlevnimi oportunisti ala Žiga Turk, vedno znova da gotovost v svetu, ki je sicer vse prej kot gotov, jasen, moralno enoznačen in črno-bel. In za slabiče ni nič vrednejšega kot gotovost…

To so pripravljeni plačati tako s Patriami kot patrio.

Grimsove skomine

Naš edini pravi strokovnjak za medije, verjetno pa tudi eden izmed redkih v širši regiji, se je danes pritožil nad denarjem, ki naj bi ga Ministrstvo za kulturo po poročanju “uglednih slovenskih medijev” (hm?!) namenilo za pripravo osnutkov zakonov o RTV SLO in medijih.

Neracionalnost in nenamenskost tako porabljenega denarja davkoplačevalcev dodatno bode v oči tudi zaradi dejstva, da za izdelavo osnutkov sedaj veljavnih istovrstnih zakonov v prejšnjem mandatu nihče ni prejel niti evra, kaj šele, da bi zato skupaj porabili okoli 50.000 evrov denarja davkoplačevalcev.

Torej, če prav razumem, se Grimsu kolca, ker so t.i. strokovnjaki zadevo zaračunali, on pa vse to opravil sam in zastonj, pa še avtorstvo je moral zatajiti?

Junk Folder: referendum o izbrisanih

Grims je danes napovedal, da bosta SDS in SNS zahtevali nov referendum o izbrisanih. Vest, ob kateri bi se najraje vsaj za nekaj časa izselil iz te države. Ponovno meseci in meseci naravnost abotnega nabijanja na temo, o kateri smo izrekli že vse in kjer je prostora za prepričevanje zelo malo. Kdor do danes ni dojel, da je potrebno odločbe US pač uresničiti brez protiustavnih malverzacij po Grimsovem receptu, ne bo spremenil mnenja niti po novi rundi govorjenja v prazno in zapravljanja denarja za nov referendum.

Nič novega ni mogoče povedati. Stvar je stokrat prežvečena in že dolgo povsem neužitna ter ponuja le dodaten dokaz, kako je neodgovorna in politikantska SDS dokončno izgubila kompas.

Na tem blogu zato tudi v primeru, da predlagatelja uspeta z referendumsko pobudo, ne bom tej temi namenil niti ene besede. V tej državi imamo na pretek bolj pomembnih in potrebnih ali vsaj bolj zanimivih debat – razprave o izbrisanih so že dolgo onkraj vsakega razuma in smisla.

Referendum o izbrisanih? Move to Junk Folder, Block Sender.

Gregor Golobič: stati inu obstati

Kopiranje govora Tony Blaira, avtorstvo zakona o medijih, palača notranjega ministrstva, PUM & Podobnik… Zakaj to naštevam? Ker so to eni izmed številnih primerov, ko so mediji/javnost politike ujeli na dokazani laži, zgodilo pa se ni nič. A Gregorja Golobiča ne bom branil s tistim “saj vsi kradejo”; poanta je drugje.

Zadnji dnevi so kot bi padli iz lune. Cirkus, ki ga uprizarjajo nekateri mediji, zlasti Finance, je dobil že bizarne razsežnosti. A ta cirkus pogojuje ena temeljna fantazijska predpostavka: da imamo politično kulturo, kjer politike pri laži, manipuliranju z dejstvi ali napačni presoji doleti neizbežna in gotova kazen. Vsak, ki vsaj bežno spremlja slovensko, pa tudi svetovno politiko, ve, da je to neumnost. Napake se prezrejo, zminimalizirajo, celo opravičijo… Je Bush odstopil, ker je lagal o vzrokih za napad na Irak? Blair? Clinton zaradi gospodične Lewinsky?

O napakah in njihovi ceni v demokraciji presojajo volivci. Ni dvoma, da bodo to storili tudi v primeru Gregorja Golobiča. Najmanj pa so za zganjanje moralne panike in metanje kamenja poklicani in upravičeni njegovi konkurenti, ki imajo na glavi še in še masla. Osebno čakam samo še na intervencijo slavnega dr. Grimsa, vrhunskega umetnika v manipuliranju z dejstvi, polresnicami, insinuacijami in povsem spodobnimi lažmi.

A zakaj nenadoma od Golobiča vsi pričakujejo več kot od kogarkoli drugega? Zakaj so pričakovanja tako visoka? Vsaj del razloga gre iskati v platformi stranke, ki gradi na novi, drugačni politiki. Nihče pri polni zavesti česar podobnega in tako etično zahtevnega ne pričakuje od SDS. Tam so laži samoumevne, če so politično koristne. Vemo, da nam lažejo, a saj gre samo za SDS. Kaj pa bi sploh bilo mogoče drugega pričakovati?

Zares si je pri oblikovanju platforme postavil visoke cilje in nekoč je pač moralo tudi spodrsniti. Nihče ni popoln, a vsaka realistična analiza delovanja Zaresa v dosedanji vladi bi nedvomno pokazala, da bi bila ta država brez te stranke in brez Golobiča v slabšem položaju. Kdo je prvi in najbolj glasno zaklical, da ni primerno, da državne banke dajejo denar tajkunom? Kdo je vidno negodoval, ko so na vrh NLB po janšistični maniri postavili Veselinoviča? Kdo je največji zagovornik KAS-ov?

Po vsem tem ropotu je čas, da si postavimo prava vprašanja; bo slovenska politika boljša, če Golobiča odnese ta napaka? Bo slovenska politična kultura doživela nenadno razodetje? Se bo Grims posipal s pepelom in rekel mea culpa? Dragutin Mate? Janez Podobnik? Bi v prihodnosti vsaka laž ali napaka avtomatsko diskvalificirala vsakega politika brez debate?

Malo morgen.

Ni dvoma, da bo Zares plačal ceno, pa naj Golobič ostane ali odide. V prvem primeru že vemo, kakšen napev bo ubrala Grimsova lajna, v drugem bosta stranka in slovenski politični prostor ostal brez politika, ki mu nihče ne oporeka sposobnosti vrhunske analize in kritike razmer. Le Golobič lahko v stanju, ko Pahor ni pripravljen ali zmožen parirati Janši, predstavlja učinkovit odgovor na vsakokratne mahinacije desnice. Koga bi raje postavili v politični ring, v katerem bi na eni strani čakal Janez Janša? Pahorja? Veliko sreče!

Žal ni več dvoma, da je Gregorju Golobiču spodrsnilo, kar je za nekoga, ki je tudi s pomočjo demonizacije desnice na temo njegove vsemogočnosti, postal skoraj nezmotljiv, vsekakor nerodna zadeva. Ob tem sem kot nekdo, ki so mu Zares in ljudje, ki ga sestavljajo, dejansko najbolj blizu, lahko samo zaskrbljen. A to ne pomaga nikomur, najti je potrebno odgovor, kaj je najboljše za stranko in državo. Jaz sem se odločil.