DRUGI DOM

Hobi program Komisije za medicinsko etiko

V časih, ko je vsak vsaj spodoben sodobni avto s crknjeno žarnico bolje odpeljati kar na servis, je vsak dvom v odvisnost od strokovnjakov, specialistov ali vsaj “mojstrov” zelo odveč. A hkrati smo tudi družba spektakla, kjer so isti specialisti praviloma težko uporabna roba. Težko razumljivi šamani znanosti, ki cincajoče tehtajo vse mogoče vidike, na koncu pa ne dajo 100% gotovosti, redko pridejo v najbolj udarne termine.

No, razen s tistim, kar lahko zaradi evidentnega preseganja polja strokovne kompetentnosti in pristojnosti mirne duše poimenujemo tudi “hobi program”. Na zalogi ga imajo ga mnogi in mnogi se z njim v medijih pojavijo pogosteje kot s tistim, kar naj bi po nekih objektivnih merilih poznali in razumeli. Zgolj kot primer: Boštjan M. Zupančič, nekdanji sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Povejte po pravici: po čem se ga zares spomnite iz slovenskih medijev?

Po vrhunskih pravnih analizah ali nakladanju o pesticidih in poženščenih moških? Hobi program. Niti pod razno ni edini.

A to se ne dogaja samo posameznikom, na meje lastnih kompetenc lahko pozabi kar celotna stroka. V najbolj odmevni varianti se je to pred približno desetletjem zgodilo slovenski ginekologiji, ki se je čutila poklicana, da razpravlja o oploditvi samskih žensk. Kot bi avtomehanike spraševali o prometni politiki. Če bi bili (profesionalno) pošteni, bi lahko rekli zgolj to, da iz stališča ginekologije med samskimi in poročenimi ni nobene razlike. A ne, bili so med najbolj glasnimi.

Déjà vu. V današnji Mladini se dr. Jože Trontelj, nevrolog, predsednik Komisije za medicinsko etiko, s položaja znanstvene avtoritete izreka o Družinskem zakoniku. Kaj ima medicinska etika z definicijo “družine”? Kaj ima s tem nevrologija? Nič.

Hobi program. Ko se osmešijo tudi vrhunske avtorite.

2:0 za znanost

Sodobno medijsko poročanje o znanstvenih odkritjih in dosežkih bi v večini primerov lahko označili kot porazno. Vedno bolj rumeni diskurz v okolju dirke za gledanost, branost in klike zahteva gotovost in udarnost, ki jo znanost lahko da le malokrat. Saj vemo, kako melje mašinerija, ki prek par permutacij lokalno omejeno raziskavo, v kateri nesrečniki nakažejo, da bi povečanje vnosa snovi X lahko, morda za n% zmanjšalo pogostost raka tipa B pri populaciji žensk v menopavzi, pretvori v udaren naslov “Odkrili zdravilo za rak!”. Neizogiben pripomoček medijskega cirkusa so ljudje, običajno ne povsem brez nekih strokovnih značk, a skoraj vedno daleč izven ali preko svoje lige. Kar manjka na strokovnosti, nadomestijo z gotovostjo in udarnostjo.

Tipičen primer je dr. Boštjan M. Zupančič, ki ob vsaki priložnosti (nazadnje mu jo je dala Delova Sobotna priloga) straši pred poženščenimi moškimi, kar naj bila posledica kemikalij v okolju. Ob teh trditvah sem že od nekdaj imel dva pridržka. Prvi je ta, da načeloma pravniki in filozofi niso ravno usposobljeni za razpravljanje o toksikologiji. Drugi je v dejstvu, da lahko sociologija/antropologija zdaleč bolj elegantno in brez cenenega moraliziranja razložita družbene spremembe, ki se dotikajo spremenjenih odnosov med spoloma in spolnih vlog. Ki so, seveda, družbena konstrukcija. Ne v celoti, a v zadostni meri, da so antropologi izbrskali plemena, kjer so (bile) spolne vloge precej drugačne (beri: skoraj zrcalna slika) od teh, ki so (bile) normativne za našo družbo. Kako v ta okolja, ki mnogokrat niso imela nobenega stika z industrijsko družbo, vključiti hudiča sodobne kemije, mi ni jasno. Verjetno je kriv E. T.

Nad Zupančičevo izvajanje se je v zadnji številki spravila Mladina in pridelala krasen zaključek:

Dr. Lucija Perharčič je kritična do Boštjana M. Zupančiča, ki se s svojimi trditvami spušča na področje, ki ga strokovno ne obvlada.”Sama se ne bi upala spuščati v pravna vprašanja na tako lahkoten način, kot se dr. Zupančič spušča v toksikološka. nisem pravnica, zato menim, da s takim ravnanjem kažem primerno spoštovanje do pravne stroke.”

Ouch.

V novi številki revije Narobe pa je med vrsticami, a dovolj jasno dobil po prstih trenutno prvi medijski obraz slovenske psihoanalize (na žalost slednje). Dr. Matjaž Lunaček, vodja Enote za psihoterapijo nevroz na ljubljanskem Centru za mentalno zdravje, je intervju zaključil takole:

Psihoanaliza je v našem prostoru tako ali tako poznana predvsem bolj preko teoretičnega vidika in ne kot psihoanalitična praksa. V resnici ima tako malo besede, tako malo mesta … Če jo poskušamo uporabljati na take netočne načine, potem je to izredno škodljivo za samo psihoanalizo. Vemo pa, da se pojavljajo bolj ali manj samooklicani analitiki, ki dejansko zastopajo normativnost. Ampak o imenih ne bi …. Zame je odgovor analiza

2:0 za znanost, a igra se igra dalje in ko bo potrebno malo senzacije, bodo slovenski mediji brez vsakega kritičnega ovrednotenja spet v obilni meri posegli po modrostih Zupančiča in Vodeba.