DRUGI DOM

Vedno politikant, nikoli državnik

Slovenskemu političnemu prostoru  lastna tragedija je, da se mora še po tolikih letih ukvarjati s fenomenom Janeza Janše. Ukvarjanje, ki je dostikrat že na ali tudi preko meje obsesivnega, ki je zakoličilo politični prostor na raven zatečenega. Ujetnika Janševega političnega projekta, njegovih bojev, fantazem in obsesij sta tako desni , ki ga je SDS docela okupirala, kot levi pol, ki ob vsaki novi janšistični eskapadi zapade v histerijo; potrebno ali ne, to je drugo vprašanje.

Obsesija je obojestranska in docela kontraproduktivna; Janez že več kot 20 let išče “s krvjo poškropljene” in tako levici vsakič znova lastnoročno dostavi novo potrditev, da je vrag res totalitarističen, manipulatorski in brezobziren. Z malo cinizma bi lahko zgolj prostodušno konstatirali, da si oboji zaslužijo drug drugega, da je obstoj obojih že docela soodvisen. Politični sado-mazo.

Brez “s krvjo poškropljenih” bi Janez izgubil pravzaprav celotni ideološki aparat, s katerim prepričuje svoje privržence. Brez Janeza Borut kot anti-Janša danes ne bi bil predsednik vlade. Saj se še spomnimo kako obupen je bil slednji v predvolilni kampanji?

Edini resni poskus (tehnokratskega) preseganja te zgodovinsko pogojene konfrontacije med “partizani” in “domobranci” ali “komunisti” in “osamosvojitelji”, ki ga je najbolje zajel slogan “ne levo, ne desno”, je doslej ponudila Drnovškova LDS. LDS je bila seveda po slovenski politični topologiji leva stranka, vendar v Drnovškovih časih z jasno ambicijo preseganja te kontraproduktivne politikantske konfrontacije. Ta projekt je s potopom LDS dokončno propadel in danes smo spet tam nekje okoli “Depale vasi”. Tudi medijske zgodbe so podobne: osamosvojiteljsko zaslugarstvo, trgovina z orožjem, brskanje po preteklosti, ponarejanje dokumentov…

Kar druži leve in desne ter je po svoje fascinantno, je dojemanje vsemogočnosti Janeza Janše kot politika. Za desne je glavni, skorajda edini branik pred povratkom v komunizem, za leve neverjetno sposoben premetenec, ki lahko ogrozi celotno družbo. Ob pogledu na objektivne fakte sta oba pogleda povsem iracionalna, saj je kot na dlani, da imamo pred sabo tretjerazrednega politikanta, ki je kot dolgoletni voditelj svoj politični blok pripeljal do volilne zmage zgolj enkrat ter nato ob prvi priložnosti oblast takoj spet izgubil. Proti Borutu Pahorju.

Pred sabo imamo politikanta, katerega stranki v času najhujše gospodarske krize in ko je vladna podpora povsem na psu, javnomnenjske ankete dosledno izmerijo tam okoli 20%, kar je le malo nad siceršnjim dolgoletnim povprečjem. Ob takem rezultatu bi se v Drnovškovi LDS oglašali vsi alarmi. Slovenski volilec, tudi tisti, ki bi aktualno vlado prec utopil v žlici vode, se raje zateče med neopredeljene kot podpre janšistično alternativo.

Občasni pospeški javnomnenjske podpore in celo enkraten naskok na oblast ne morejo zakriti preproste ugotovitve, da smo vsi skupaj ujetniki politika, ki je svoj zenit dosegel tam nekje pred 20 leti. Takrat je imel edinstveno priložnost in kapital, da se povzpe do resnično velikega politika, državnika, ki združuje, navdihuje, motivira za presežke, gradi in prodaja “zgodbo o uspehu”. Ni je izkoristil, izbral je radikalizacijo, zaradi katere niti ob vladnem razsulu ne more seči iz omejenega bazena najbolj prepričanih. Težko je definirati material, iz katerega so veliki politiki, morda celo državniki, a eno je gotovo: tisti, ki ne zmorejo vsaj v pasiven pristanek prepričati tihe večine, nimajo niti osnovnih pogojev. Janez Janša jih že dolgo nima več.

Kar je tragedija zlasti za desnico. Levici janšistično obvladovanje nasprotnega tabora ustreza do te mere, da ga nikoli ne bo prav zares poskušala dokončno politično spodnesti. Potolči na obvladljivo mero, a ne preveč. Četudi bi obstajali trdni dokazi o Janševi vpletenosti v trgovino z orožjem, jih bo levica uporabila šele tik pred dokončnim pogrebom, kot tazadnjega jokerja.

Slovenska levica nima večjega interesa od političnega preživetja Janeza Janše  - na obvladljivi ravni, seveda. Kak tehnokratsko pobarvan Virant, ki zmore kdaj pokritizirati tudi kakšen  janšistični eksces, kot je recimo ponarejanje arhivskih dokumentov, bi SD naslednje leto pokopal v epskih razsežnostih.

Osebno pa imam ukvarjanja z Janšo zvrhan kufer. Sem ravno v takih letih, da mi osebni politični spomin nese ravno največ do tistih osamosvojitvenih časov, kar neizogibno pomeni, da mi je sooblikoval lep del politične socializacije. Levica je na vrhovih zamenjala cele generacije politikov, na drugi strani je vedno On, ki nas z grimsi, černači, jerovški & Co. vedno znova pelje v cirkus politikantskega brezumja brez vsake dodane vrednosti za tiste, katerim bi politična kasta naj pravzaprav služila. In v slovenski politiki ni bolj depresivne ugotovitve, da nam tudi naslednje leto verjetno ne bo prineslo odrešitve.

Janez, dost’ je! Mamula go home!

Prodamo: javna uprava, ugodno, malo rabljeno

Minister za zdravje je Borutu Pahorju navil ušesa in ga v ponedeljek privlekel na cepljenje proti gripi. Če ste se že cepili, skoraj zagotovo veste, da tega ni najbolj pametno početi na začetku tedna, saj boste z veliko verjetnostjo naslednje dni delovali pod običajnimi zmožnostmi. Seveda gre za čisto špekulacijo, a glede na fotografije s srečanja z gospodarstveniki, včeraj ni bil Pahorjev dan. In potem še izjava, da bi lahko slovenska država zmogla tudi s polovico manj državnih uradnikov. Jojmene!

Predsednik vlade je govoril gospodarstvenikom, zato se pozabavajmo z nalogo, kaj približno tako neposrečenega bi moral javno povedati podjetnik, da bi se to lahko primerjalo s tokratnim komunikacijskim zdrsom Pahorja. Da bi podjetje svoj škart lahko prodajalo tudi polovico ceneje? Ne more biti tolažba, a v zgodovini se je že primerilo, da so direktorji javno popolnoma diskreditirali svoje izdelke. Verjetno je jasno, da se kupci naslednji dan zanje niso ravno tepli.

Ne gre toliko za razglabljanje, ali trditev pije vodo, kot ugotovitev, da tisti, ki jo izreče tako nespametno, ne more računaniti na pohvale – ne bo je s strani sindikatov javnega sektorja, ne bo je s strani uradnikov, ne s strani opozicije, ki verjetno ni mogla verjeti svoji sreči, in ne bo je od državljanov, ki ta domnevno neizkoriščen aparat plačujejo. Kot da bi nekdo včeraj padel v politiko!

Če se je Pahorjev teden začel z vlečenjem za ušesa s strani ministra za zdravje, bi bilo prav in edino zasluženo, da ob njegovem koncu podobno stori tudi ministrica za javno upravo. Kazen mora biti vzgojna.

P.S.

Premier Pahor je sicer napovedal, da bodo v javni sektor vnesli podjetniška načela, a je hkrati dejal, da pričakovanja o racionalizaciji javnega sektorja ni moč enostavno uresničiti.

Skoraj 15 let za tem, ko so “podjetniška načela” v javno upravo v Veliki Britanji začeli uvajati Blairovi laburisti. Žal je danes že jasno, da z ekonomističnim redukcionizmom ne dobiš boljše javne uprave, saj ta ni podjetje, deluje v popolnoma drugačnem okolju in zasleduje popolnoma drugačne cilje. O tem v dokumentarcu The Trap Adama Curtisa.

Ena kriza, dva izziva

Po prvem letu vlade Boruta Pahorja je mogoče zaključiti, da se ta sooča predvsem z dvema izzivoma, njuno razreševanje bo verjetno zapečatilo njeno usodo. V kolikor je prvi skorajda povsem v njenih rokah, je pri drugem izzivu precej bolj prepuščena okoliščinam izven njenega nadzora.
Nadaljuj z branjem…

O vsemogočnosti blokade

Vmes so čarobno paličico za rešitev mejnega spora iskali zgodovinarji in pravniki iz obeh držav, ki pa, kot pravijo na slovenskem zunanjem ministrstvu, “razen visokih stroškov za svoje delovanje niso proizvedli kaj posebno uporabnega”. Podobno oznako si zasluži tudi devetmesečna slovenska blokada hrvaških pogajanj za vstop v EU, saj se je naša vlada z njo bolj kot ne osmešila. Politike na dieto

Ko berem komentarje dogovora Pahor – Kosor, nemalokrat dobim občutek, da se na blokado gleda kot na skoraj vsemogočno orodje, s katerim bi slovenska politika – če bi le zmogla/hotela – dosegla skorajda vse. Če bi bili neomajni, bi bilo slej kot prej naše pol Istre in vsaj kak srednje velik jadranski otok.

Drži, blokado lahko v odnosih med obema državama primerjamo samo z uporabo jedrske bombe, a kot je tudi sicer v navadi pri tovrstnem orožju, so njene teoretične zmogljivosti v precejšnjem nesorazmerju z dejansko uporabnostjo. Z blokado je Slovenija sicer uporabila najmočnejšo obliko pritiska (izsiljevanja, če hočete), ki jo je kdajkoli imela na razpolago, in začela igrati precej umazano igro, a to še ne pomeni, da smo se znašli v supermarketu ozemeljskih želja, da nam je bilo vse na dosegu roke.  Če kaj, potem ravno ta (vsaj nezavedna) fetišizacija blokade kaže, da imamo sicer precej kilave možnosti za nam (zelo) všečno rešitev.

Ob upoštevanju dejstva, da je bil skrajni domet blokade že od začetka omejen, so trditve, na nismo dosegli nič, vsaj nič uporabnega, nenavadne. Doseženo je “nič” le, če smo pričakovali popolno hrvaško kapitulacijo.

Za bolj realen pogled se je nujno potrebno vrniti na čas pred blokado, ko smo našo pozicijo spravili v skorajda brezupen položaj. Obljuba Janeza Janše, da bomo spor prepustili v reševanje haaškemu sodišču, je bila katastrofalna, saj vam bo vsak mednarodni pravnik povedal, da je to za Slovenijo izrazito neugodna metoda določanja meje v Piranskem zalivu. Hej, najbrž jih ne bi bilo malo, ki bi si mejno črto upali povleči kar sami in takoj – točno po sredini zaliva, niti centimetra levo ali desno! Da nam danes ravno Janez Janša Pahorjev sporazum opisuje kot slab,  je čista politična perverznost.*

V kolikor pogledamo stanje pred blokado in danes, ne more nihče zares argumentirano trditi, da sedaj nismo v precej boljšem položaju. Toda, ali smo v najboljšem možnem?

Najpomembnejša veščina dobrega pogajalca je, da zna oceniti, do kje je nasprotnik pripravljen popustiti. Torej, koliko je bila Hrvaška pripravljena in zmožna “plačati” za članstvo v EU? Ob iskanju odgovora na to se je potrebo zavedati, da je glede vstopanja v EU hrvaška javnost precej bolj razdeljena kot je bila slovenska. V kolikor morate pri nas pristne evroskeptike iskati na obrobju političnega prostora, imajo ti prek meje trdno domovinsko pravico. Gre za pomemben dejavnik, ki znižuje ceno, ki jo je hrvaška vlada pripravljena plačati – na neki točki bi morala slej kot prej reči, da je stvar predraga in verjetno ne bi imela veliko domačih kritikov, ki bi ji to res zamerili. Hrvaška politična elita bi dolgotrajno blokado preživela brez prask, verjetno celo s kupom pohval za neomajno držo. Le malokdo lahko ob tem še spregleda, da bi Kosorjevi, katere položaj v stranki in vladi je vse prej kot zacementiran, pohvale še kako dobro dele. Če sedaj večinoma dobiva pohvale, da sosede pelje v Evropo, bi v nekoliko drugi situaciji kaj hitro dobivala še več pohval za obrambo svete hrvaške zemlje.

Druga veščina dobrega pogajalca je, da sestavi rešitev, ki obema stranema omogoča, da ohranita obraz. Težko si je predstavljati dogovor, ki bi bil izrazito boljši od tega, ki je sedaj na mizi, in bi še vedno omogočal Kosorjevi, da ga domači javnosti predstavi kot rezultat dobrih pogajalskih spretnosti. Sporazum mora vsem dati nekaj, kar lahko prodajo domači javnosti. V kolikor Pahor v grobem prodaja predvsem člen o neposrednem stiku z odprtim morjem, Kosorjeva prodaja ločitev reševanja meje in pridruževanja EU.

Tretja veščina je seveda sposobnost blefiranja. Pri ocenjevanju tega smo vsi, ki dogajanje opazujemo do zunaj, vstran od “tihe diplomacije”, precej na suhem, saj pri najboljši volji ne moremo zares dobro ovrednotiti, kdo je ob danih kartah odblefiral bolje – pač nismo videli vseh kart. Odgovori na tovrstna vprašanja se skoraj vedno dobijo šele čez čas, ko se odprejo arhivi in ko začnejo upokojeni politiki pisati spomine. Do takrat smo vsi prepuščeni nezanesljivi umetnosti ugibanja.

In ugibati je kaj! Recimo, vemo, da so posredovale “diplomatske velesile (-a)”, za katere prav tako vemo, da na evropsko integracijo problematične regije gledajo kot svoj strateški cilj. Koliko korenčka in koliko palice so uporabile, da so rešile ta neljubi zaplet? Kdo je dobil več prvega in kdo več drugega? V iluzijah neomajnih zagovornikov svete slovenske zemlje ti pritiski seveda ne predstavljajo nobenega problema – treba je zdržati, ne glede na ceno! Nazadnje je scenarij ponosnega upiranja celemu svetu izbrala Miloševičeva Srbija.

A čim hitrejše hrvaško članstvo v EU ni samo interes velikih sil, nerodno je, da je to tudi slovenski interes, saj nobena zaostritev odnosov ni prišla brez računa, pa naj si bo ta gospodarski ali preprosto človeški. Kam bi te odnose pognala neomajna slovenska blokada “na-vse-ali-nič” si lahko samo predstavljamo. Tehtanje teh dveh različnih interesov, kombiniranih s prejšnjo ugotovitvijo, da hrvaška vlada pač vsake cene ne bi mogla plačati, ni delo za lekarniško tehtnico.

Torej, še enkrat: smo dobili optimum? Kdo bi vedel – sedaj tega še ne moremo dobro in zanesljivo oceniti; potrebno je drugo vprašanje: ali lahko z rešitvijo živimo? Ker gre za največ, kar smo v vseh letih reševanja spora dosegli (ob dejstvu, da je sporazum Drnovšek-Račan končal pri parafi), bi znal biti odgovor nedvomno pritrdilen. A najslabše bi bilo, da nam odgovore v usta tiščijo politiki, ki so se pri tem vprašanju v ne tako daljni preteklosti že popolnoma osmešili, ali ki jim nadaljevanje spora zagotavlja lagodno politično preživetje v prihodnosti.

*Janša je včeraj spet pridelal zanimivo inovacijo, ko je omenjal de facto in de iure članstvo v EU. Po spominu: ko se bo začel arbitražni postopek, bo Hrvaška de facto že članica (ne pa še de iure). Izum mu seveda omogoča, da kriči, da bo hrvaška že članica (distinkcija de facto/de iure se bo lagodno vedno pogosteje izgubljala), mi pa ne bomo imeli nič. To je seveda nonsense, ker država je ali pa ni članica – in to postane šele, ko se s tem strinjajo vsi parlamenti obstoječih članic, tudi slovenski. Kosorjeva reševanja meje in članstva v EU vendarle ni povsem ločila.

Praznik delovnega ljudstva

Če bi imel možnost, bi 18. marec razglasil za državni praznik (dela prost dan, se razume). Dan spomina na diplomatsko katastrofo.

S posebnim odposlancem za zunanje zadeve Dimitrijem Ruplom sva sklenila sporazumno končati najino sodelovanje, je v izjavi za medije dejal premier Borut Pahor.

Končno! Hvala bogu! Znebili smo se ga!!! Trajalo je 19 let (približno), a kdor čaka, dočaka. Next, pliz…

Klub seniork in seniorjev Slovenske demokratske stranke je zgrožen

Klub seniork in seniorjev Slovenske demokratske stranke je primerjalno s seniorskimi celicami drugih strank nenavadno aktiven. Včeraj so pridelali naslednjo bistroumnost:

Klub seniork in seniorjev Slovenske demokratske stranke je z zgroženostjo prebral navedbe podmladka stranke Socialnih demokratov, ki zahteva, da se Titu v muzeju novejše zgodovine pridruži tudi Janez Janša. Obenem zahteva, da se odstrani ime dr. Jožeta Pučnika z letališča na Brniku in da se iz vseh imenovanj odstrani ime papeža Janeza Pavla II., saj »ti dve imeni razdvajata slovensko javnost«.

SDS želi, da bi v Sloveniji prekinili politiko izključevanja določenega dela političnega prostora in delitev na t. i. “naše” in “vaše”, ki sta dediščina sil kontinuitete leve politične opcije in sta Sloveniji v preteklosti že prinesli veliko slabega. Slovenska demokratska stranka, predvsem pa njen predsednik Janez Janša, si je vedno prizadevala, in si bo tudi v prihodnje, da bi se delitve v slovenskem prostoru končale, da bi se lahko skupaj lotili razvojnih projektov, ključnih za Slovenijo. Kljub temu pa ne moremo mimo navedb, ki smo jih videli danes, saj ravno takšne navedbe povzročajo ponovne delitve in so vidne v besedah vašega podmladka, ki je zapisal, da SDS “po svoji stari navadi deljenja in želji po polarizaciji ponuja črnobel pogled in izkorišča tragične dogodke za nabiranje točk v dnevni politiki”. Takšne navedbe ostro zavračamo.

V SDS spoštujemo različnost mnenj in spodbujamo demokratično razpravo, vendar pričakujemo, da bodo tudi naša stališča enako spoštovana, pa čeprav ne bodo enaka vašim, ne pa da smo od vaše stranke deležni zaničevanja in torej sovražnega govora. Predsednik Demosa – prve demokratične opozicije v Sloveniji – dr. Jože Pučnik je bil vizionar, ki je odločilno prispeval k temu, da imamo danes samostojno in neodvisno državo Slovenijo, papež Janez Pavel II. pa je kot nesporna svetovna moralna avtoriteta eden od najbolj zaslužnih v mednarodni skupnosti za priznanje in posledično obstoj samostojne Slovenije, ključno pa je prispeval tudi k padcu železne zavese in komunizma v Evropi. Navedbe podmladka glavne vladajoče stranke, da imeni dr. Pučnika in pokojnega papeža delita slovensko javnost, so popolno zavajanje, zato jih ostro obsojamo ter Vas pozivamo, da se do njih javno opredelite!

Nezaslišane so tudi navedbe Mladega foruma SD, da bi moral svoje mesto v muzeju novejše zgodovine najti predsednik SDS in predsednik največje opozicijske stranke v državi Janez Janša osebno. Razmišljanje Vaše stranke, da človek, ki je ključno prispeval k osamosvojitvi, ki je bil predsednik demokratično izvoljene vlade in je predsedoval 27 evropskim državam v okviru Sveta EU, ne bi smel več sodelovati v aktivni politiki, je na meji demokratičnosti in vsebuje sovražni govor.
Gospod Pahor, pričakujemo, da se do omenjenih navedb Vaše stranke jasno in nedvoumno opredelite.

Seniorkam in seniorjem bi sporočil samo to:

• da bi v teh letih že lahko vedeli, kaj je “sovražni govor”
• da trditev “SDS želi, da bi v Sloveniji prekinili politiko izključevanja določenega dela političnega prostora in delitev na t. i. “naše” in “vaše”, ki sta dediščina sil kontinuitete leve politične opcije in sta Sloveniji v preteklosti že prinesli veliko slabega” učinkovito demantira domnevno politiko neizključevanja
• da Janez Pavel II ni za vse “nesporna moralna avtoriteta”; človek, ki je kljub grozljivim statistikam okuženosti z AIDS-em v Afriki aktivno pridigal o grešnosti kondomov, nosi del krivde za ljudi, ki so in bodo umrli. Na vesti ima najmanj življenja povsem nedolžnih otrok, ki ne bodo nikoli odrasli. V tem pogledu ga jaz osebno dajem v povsem isto kategorijo spornih osebnosti, v kateri se sicer znajde Tito.