DRUGI DOM

Barbari Kastelec ni žal, raziskave bi posilila ponovno

Ne guči krivoga svedočanstva proti tvojemi bliženji.

Tole tukaj res ni raj na Zemlji. Če bi bil, bi gospa Kastelec že zdavnaj imela sodno prepoved približevanja družboslovnim raziskavam, saj trka tako nezdružljivih entitet ni mogoče opisati drugače kot intelektualno posilstvo papirja, ki se ne more sam braniti.

Ne bom na tem mestu ponavljal blodenj novinarke tednika Družina, ki je pri blatenju istospolnih državljanov in državljank uporabila celoten arzenal iz zakladnice manipulacij s statistiko (napačno sklepanje, sklepanje brez podpore v podatkih, pristransko selekcioniranje ugotovitev, brisanje konteksta…), saj smo to na tej strani že počeli. Nenazadnje, izbljuvke Kastelceve je obsodilo tudi novinarsko častno razsodišče.

Obsodbo stanovske organizacije je Kastelčeva sedaj pospremila z naslednjimi besedami:

Stališče, ki ga je zavzelo Novinarsko častno razsodišče na pobudo pritožnika dr. Romana Kuharja, razumem kot vsiljevanje progejevskih pogledov in homoseksualne ideologije, kot nestrpen napad na svobodo govora ter kot poskus, da bi z ustrahovanjem in javnim diskreditiranjem onemogočili javno razpravo.

Ne, to res ni raj. Tam se manipulatorji in manipulatorke ne bi mogli niti v slabem vicu predstavljati kot žrtve.

Sorodni zapisi:
Barbara Kastelec in njihove “neprave” družine
Barbara Kastelec zlorabljala in napačno navajala raziskave
Barbara Kastelec: ko ne gre z lažmi, zganjaj paniko

Barbara Kastelec zlorabljala in napačno navajala raziskave

Častno novinarsko razsodišče je januarja letos razsodilo v prid pritožniku v vseh točkah pritožbe in potrdilo, da je novinarka Družine kršila omenjene tri člene. Pritožnik je namreč opozoril na zlorabo in napačno navajanje podatkov znanstvenih raziskav, zamolčanje pomembnih informacij iz raziskav in na napačno navajanje podatkov o zakonodaji o homoseksualni porokah v Evropi. Narobe

Bo bog poplačal…

Povezani zapisi:
Barbara Kastelec in njihove “neprave” družine
Barbara Kastelec: ko ne gre z lažmi, zganjaj paniko
Ko se nad nov družinski zakonik spravi Komisija Pravičnost in mir

Barbara Kastelec: ko ne gre z lažmi, zganjaj paniko

Barbara Kastelec, urednica revije Naša družina pri tedniku Družina, se je ponovno oglasila na temo istospolnih partnerstev in posvojitev. Ker v prvo – z manipuliranjem izsledkov raziskav in lažmi – ni ravno zasijala v najlepši luči, se je sedaj zatekla k zganjanju panike: geji in lezbijke bodo heteroseksualnim parom kradli otroke!

Na misel mi prihaja primer posvojitve, ki je letos januarja odmevala v Edinburgu na Škotskem. Socialna služba je materi, heroinski odvisnici, odvzela dva otroka. Stara starša, ki sta bila v preslabem zdravstvenem stanju, da bi lahko posvojila otroka, sta močno nasprotovala nameri, da bi otroka posvojila geja. Kakor poroča angleški Daily Mail, je socialna služba starim staršem rekla: »Sprejmite to dejstvo, pa boste otroke videli dvakrat letno, če boste nasprotovali, pa nikoli več.« Tisk še poroča, da je bila štiriletna deklica pri dveh moških videti preplašena. Škotsko javnost, ki je v veliki meri nasprotovala istospolnim posvojitvam, je vznemirilo dejstvo, da je bilo na voljo dovolj heteroseksualnih parov, ki bi si želeli posvojiti ta dva otroka, pa je pod političnim pritiskom, skladno z novo sprejeto zakonodajo, ki določa, da mora biti določen delež otrok dan v posvojitev istospolnim partnerjem, sodišče ignoriralo zahteve najbližjih sorodnikov – starih staršev. Pa to sploh ni osamljen primer. Družina

Primer je res tragičen, a iz drugega razloga, kot bi si ga želela dežurna moralistka – glede na podatke, ki so javni (povsem možno je, da celotna zgodba ni znana zaradi varovanja zasebnosti vpletenih – Kastelčevi je seveda vse jasno!), se tragedija ni začela, ko je otroka posvojil istospolni par, ampak že dosti prej, ko ju je socialna služba odtrgala starim staršem pod pretvezo, da sta prestara in bolna, in ko niso upoštevali njunih želja pri izbiri posvojiteljev, kot to zahteva škotska zakonodaja.

The great crime of the pair, the thing that rendered them unsuitable to be parents, was their age, they are 59 and 46, and their health: one has diabetes; the other angina. Such terrible disabilities! This case, even by the standards of what we have come to expect from social services, is shameful.

And, not because the adopters are two gay men but because they are strangers. The children first lose their mother and then are torn from the only warm embrace they know and trust. Their grandparents loved them as if they were their own kids because they are their own flesh and blood. Telegraph

Diabetis kot razlog za odvzem? Dogodek ne bi bil nič bolj “prijazen” do otrok, četudi bi ju posvojil heteroseksualni par. V obeh primerih gre pač za tujce in postopanje škotske socialne službe bi bilo škandalozno ne glede na spol posvojiteljev.

A “škandal” je pripraven za manipulantke tipa Kastelec, saj lahko sedaj od Aljaske do Kamčatke (primer so na dolgo in široko razbobnali) zganjajo paniko, da bodo sedaj istospolni pari “kradli” otroke in da bodo uvedene “kvote” (mimogrede, škotska zakonodaja, ki ureja posvojitve, seveda nima kvot, kot trdi lažnivka).

Napake se dogajajo in vedno se bodo, socialne službe niso nobena izjema. Tudi zato nov družinski zakonik med drugim prenaša odločitve o skrbi za otroke na sodišča (vloga socialnih služb bo posvetovalna) in uvaja ombudsmana otrokovih pravic. Da podatka, da imamo v Sloveniji letno za posvojitev na voljo samo od 20 do 40 otrok brez staršev*, in da so postopki zelo dolgotrajni in zahtevni, sploh ne omenjam. V državah, kjer je otrok, ki iščejo dom, več, pa je precej bolj običajna druga zgodba: istospolni pari nemalokrat posvojijo tiste otroke, ki jih “normalni” nočejo – bolne in/ali “problematične”.

* Na Škotskem opravijo približno 400 posvojitev na leto, socialne službe pa skrbijo za kar 11.000 otrok. BBC

Barbara Kastelec in njihove “neprave” družine

Dobro, da bo RKC ob napovedi sprememb zakonodaje o istospolnih skupnostih udarila z vsemi topovi, je pričakovano in razumljivo. Če bi bili na Poljskem bi bilo iz prižnic in medijev mogoče slišati marsikaj, a v Sloveniji je vendarle potrebno sporočilo nekoliko prilagoditi in ga zaviti v celofan navideznih znanstvenih dognanj. Če ta ne podpirajo “prave resnice”, pa jih lahko itak svobodno interpretiramo, kajne?

Prave vaje v svobodni interpretaciji se gre zadnje čase gre Barbara Kastelec, urednica Naše družine pri tedniku Družina, ki je s komentarjem v Družini sprovocirala tako odzive aktivistov kot Ranke Ivelje iz Dnevnika. Živ dokaz, da jo stvarnost rada skupi, če ni po godu ideološkim/verskim predstavam. Se pač malo priredi, obrne, selekcionira ali povedano po domače: laže.

Najnovejši odziv Kastelčeve na obtožbe, da gospa prav lažejo, je bil objavljen v Dnevnikovih pismih bralcev. Ker so njene prejšnje zapise že obdelali omenjeni, se tukaj posvetimo temu. Veliko užitkov v skrivnostnih možganskih vijugah gospe Kastelec!

Kastelčevo na primer silno zanima dolžina istospolnih zvez, kjer sfabricira ugotovitve, da so te primerjalno krajše. Ko ji komentatorji odvrnejo, da na podlagi raziskav, ki jih omenja, glede tega ni mogoče sklepati nič takega, taktiko obrne:

Če se s tem ne strinjate, pa bi morda od vas prej, kakor da vsak moj podatek dopolnjujete “od spredaj in zadaj”, pričakovala, da boste slovenski javnosti postregli s kakšno reprezentativno longitudinalno raziskavo, iz katere bo razvidno, da so istospolne partnerske skupnosti vsaj toliko trajne, kakor zakonske skupnosti moža in žene. Tisti trenutek bom pač odstopila od trditve, da je prav trajnost šibka točka istospolnih skupnosti.

Dober obrat, kajne?! Pa mi vi dokažite, da se motim! Najprej vas obtožim, sedaj pa mi vi dokažite, da ste nedolžni. Dajte mi raziskave, ki nasprotujejo mojemu mnenju, ki mi ga ne uspe pokriti z nobeno mojo. Če ne – moja resnica velja in basta! Še dobro, da gospa samo pisari in ne dela v našem pravosodju.

A naj ji bo ustreženo:

A second stereotype is that the relationships of lesbians, gay men and bisexual people are unstable. However, despite social hostility toward same-sex relationships, research shows that many lesbians and gay men form durable relationships. For example, survey data indicate that between 18% and 28% of gay couples and between 8% and 21% of lesbian couples have lived together 10 or more years. It is also reasonable to suggest that the stability of same-sex couples might be enhanced if partners from same-sex couples enjoyed the same levels of support and recognition for their relationships as heterosexual couples do, i.e., legal rights and responsibilities associated with marriage. Vir

Da gospa rada uporablja raziskave samo takrat, ko ji domnevno lahko koristijo oziroma, ko se jih lahko zlorabi z upanjem, da nobena njena ovčica, kateri v goltanec tišči neresnice, ne bo šla zapisanega preverjati, še bolj kaže naslednji odsek, sicer pobran iz običajnega repertoarja zagovornikov “klasične” družine:

Naj se ob koncu te polemike skličem na moralni zakon, ki izhaja iz naravnega zakona. Partnerki ali partnerja svojo skupnost utemeljujeta na osnovi naravne privlačnost, ki ju je privedla v odnos. Toda njun odnos po naravni poti ne daje nikakršne, niti hipotetične možnosti, da bi postali/-a starši, vedno bosta potrebovali/-a “tretjega”. Ob posvojitvi v skupnost moškega in ženske otrok ni prikrajšan za žensko in moško identifikacijo, pri posvojitvi v istospolno skupnost pa bi bil že v osnovi prikrajšan za moško-žensko dinamiko odnosa. Mislim, da je otrokovo najvišje dobro treba postaviti nad (lahko tudi zelo intenzivno in iskreno) željo istospolnega para po otrocih. Želja ne moremo kar tako spreminjati v pravice.

Torej, logika je fantastična. Na eni strani taka silna potreba po raziskavah, po drugi pa se teh sploh ne omenja. Že s preprostim googlanjem bi se namreč hitro pokazalo, da tovrstnih flanc o naravnih zakonih, “prikrajšanosti za žensko in moško identifikacijo” in “moško-žensko dinamiki odnosa” ne podpira nobeno relevantno strokovno združenje (American Psychological Association, American Academy of Pediatrics, Mental Health America…). Kot mnogokrat, gre tudi pri teh razpredanjih v najboljših primerih za amatersko, fušarsko “psihologijo”, v slabšem pa za zavestno širjenje neresnic z upanjem, da nekaj se bo pa prijelo.

Iz istega repertoarja je tudi naslednji biser:

Dostojanstvo istospolno usmerjenega posameznika s tem ni v ničemer nespoštovano, je samo naravna posledica njegovih izbir in odločitev.

Kampanja blatenja je s tem zaključena: promiskuitetni, psihično nestabilni drogeraši, ki so se odločili, da bodo nenormalni. In zdaj bi radi imeli še otroke, si lahko mislite?!

Gospa Kastelec lahko svobodno veruje, v karkoli želi. Če med to sodijo take flance, kot jih je naštela zgoraj, je to njena odločitev, ki je povsem v zavetju svobode veroizpovedi. A če je temu tako, naj bo vsaj tako poštena in svoja verovanja ne poskuša zaviti še v prevleko znanstvene pokritosti. Nobena težava ne bo, če bomo tovrstna verovanja pač postavili med druga podobna… da se ne sme piti alkohola, jesti svinjine, da je krava sveta žival… da je Zemlja center vesolja in da smo si svoje čase tla delili z dinozavri.

Vem, te poštenosti ne bo. Pričakovanja od institucije, ki hvali skromnost in revščino, njeni predstavniki pa se vozijo z 160.000 evrov vrednimi avtomobilih in prebivajo v dvorcih, ki ima polna usta demokratičnosti in pluralnosti, ob tem pa so njeni mediji nedosežen ideal enoumja, in ki dosledno igra vlogo žrtve hudobnih medijev in politike, ob tem pa sama brez zavor dela krivice drugim, so itak zelo nizka.

Ovčice so pač že požrle tisto, kar jim je gospa Kastelec porinila v gobec – do bodo vedele, kaj jim je storiti na morebitnem referendumu.