DRUGI DOM

Fotografije iz družinskih albumov

“Vsemogočni Bog je ustvaril belo, črno, rumeno, malajsko in rdečo raso ter jih postavil na ločene kontinente. Razen vpletanja v to ureditev ni razloga za tovrstne poroke. Dejstvo, da je rase ločil, kaže, da ni želel njihovega mešanja.” okrožni sodnik Leon Bazile leta 1958, ameriška zvezna država Virginia

Pred kratkim se je zaključila javna razprava o predlogu novega Družinskega zakonika, v kateri bi bilo kar težko izbrati najbolj bizaren trenutek. Zapletanje v nelogičnosti Ljudmile Novak? Naravnost verska gorečnost Aleša Primca, uslužbenca Ministrstva za kmetijstvo, ki ga v medijih začuda zagledamo samo takrat, ko beseda nanese na pravice istospolno usmerjenih državljanov? Nenavadno pravno teoretiziranje, ki se je posrečilo Janezu Janši? Izbira je bogata, a če bi že bilo potrebno izbrati, bi sam izbral shod Dan družin, ki se je oktobra zgodil na ljubljanskem Prešernovem trgu, in ki je prinesel podobe družin, ki so se postavile v bran “tradicionalni družini”. Fotografije nasmejanih očetov in mam, okoli njih pa otroci. Včasih je bil transparent skorajda večji kot otrok, ki ga je nosil. “Glejte ptička!” In so se postavili pred fotoaparat z nasmeškom. Le redkokdaj je teptanje človekovih pravic ena sama zabava za celotno družino, pravi “Kodak trenutek”, ki bo dopolnil družinski album. Ko jih gledam, pa se vseeno vprašam, če jim bo čez čas vsaj malo tako nerodno, kot je danes tistim, ki jih je fotoaparat ujel pri obrambi neke druge “prave” ,”naravne” in “od Boga dane” družine, tiste, ki jo je zagovarjal v začetku omenjeni sodnik Bazile? Bodo te fotografije nekoč le neprimerne za družinske albume? Jih bo nedostojno kazati prijateljem in znancem?

Vir: RKC

Vir: RKC

Pa udeleženci shoda niso edini, ki bi jim moralo biti nerodno, nerodno bi moralo biti celotni slovenski levici, ki je oportunistično spremljala poosamosvojitveno restavracijo konzervativizma na Slovenskem, in s tem omogočila, da je zakon, ki naj bi urejal to vsem tako odvečno vprašanje zvez med istospolnimi pari, napisala desnica. Ta ga je seveda pripravila tako, da je bil posmeh tako istospolnim kot levici vgrajen že serijsko. Kaj nam pa morete! Res je, kaj pa smo jim mogli, še posebej, če nismo prav zares želeli kaj spremeniti. Javnomnenjske ankete pač povedo, da pri vprašanju pravic istospolno usmerjenih ne moremo govoriti o jasni ločnici med levico in desnico, da se pripadnost levici pač nujno ne povezuje z zagovorništvom teh pravic. Le kako bi lahko bilo kaj drugače, če pa so leve stranke same ta vprašanja potiskala v predale in dajale obljube s figami v žepu?

“Hoteli smo le izraziti svoje stališče. Moti me, da v javnosti in pred otroki izkazujejo svojo spolno usmeritev. Otrok mora imeti mater in očeta, ne očeta in očeta.” Marko Kous, eden izmed napadalcev na lokal Open

Danes vendarle imamo na mizi predlog, ki bo Slovenijo lahko vrnil tja, kjer smo v 80. letih prejšnjega stoletja že bili, to je med bolj naprednimi družbami na področju pravic istospolno usmerjenih državljanov. A četudi preživi parlamentarno obravnavo in četudi ga pred referendumom reši Ustavno sodišče, tega slovenska levica ne sme dojeti kot “no, zdaj pa smo se jih rešili, zadeva zaključena.”

Kruta statistika (podatki so iz ZDA, a ni pričakovati, da je v Sloveniji, ki je že itak obremenjena s samomorilnostjo, občutno bolje):

• Samomor je glavni vzrok smrti med gejevsko in lezbično mladino.
• Istospolno usmerjeni mladi od 2- do 6-krat pogosteje poskusijo narediti samomor kot heteroseksualno usmerjeni.
• 50 % istospolno usmerjenih mladih je izjavilo, da so jih starši zavrnili zaradi njihove spolne usmerjenosti.
• 26 % jih je bilo zaradi tega prisiljenih zapustiti dom.
• Približno 40 % mladih brezdomcev se identificira kot homoseksualno ali biseksualno usmerjenih. Vir

Usode, ki niso za družinske albume, hvalisanje pred sosedi in sodelavci. Za konec zato nujno neprijetno vprašanje: kaj delamo, da statistika tudi pri nas ne bi pokazala takšnih grozljivih podatkov?

Reference zagovornikov “tradicionalne družine”

Demokracijo je včasih težko prenašati; saj vemo, da drugače pač ne gre, toda, a je res tolikokrat potrebno poslušati in gledati take abote?

Izvrsten primer ponuja današnja javna debata o družinskem zakoniku, kjer so se pri nasprotovanju spremembam najbolj izkazali:

Psihoanalitik Roman Vodeb: nobenih znanstvenih referenc s področja istospolnih zvez in odraščanja otrok v njih. Vodeb bi se v debati, v kateri bi lahko sodelovali samo strokovno podkovani, lahko oglasil le, če bi bile posvojitve olimpijski šport. A se samo meni zdi, da je Vodeb le kopija pokojnega Ruglja (slednji je bil vsaj zabaven)?

Politik, zdravnik in bivši jezuit France Cukjati: strokovnih referenc z dotičnega področja ni.

Bivša ministrica za visoko šolstvo in pravnica Mojca Kucler Dolinar: če bi se gospa ukvarjala s pravnimi vprašanji novega zakonika, bi še nekako šlo, izvajanje na področjih, ki kvečjemu spadajo pod okrilje sociologije, psihologije, antropologije in podobnih ved, pa lahko razumemo samo kot vtikanje tja, kjer nima nobenih kompetenc.

Tadej Strehovec iz Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci: problematične teze gospoda Strehovca smo obdelali že tukaj. Mene bi bilo sram, a ker gospod verjame v boga, jaz itekako verjamem, da mu bo to kampanjo širjenja neresnic in strahu bogato poplačal.

Filozof Aleš Primc, zaposlen na Ministrstvu za kmetijstvo: reference nične, razen če bi, in še to pogojno, govorili o odnosih pri kravah in drobnici. Mimogrede: kaj le počne filozof na Ministrstvu za kmetijstvo? Ali pa je bilo dovolj, da je v pravi stranki?

Pravnik Miha Skubic, Akademsko društvo Pravnik: pri tem gospodu je še Google bolj tiho. Cobiss najde diplomsko nalogo in članek z naslovom “Zagonetke postopka razlastitve po Zakonu o urejanju prostora”. Ugotovitev: reference nične.
…
Imena sem potegnil iz Dnevnikovega članka, zato se v naprej opravičujem avtoritetam, ki sem jih po krivici izpustil, ob tem pa z neprikritim obupom ugotavljam, da se družbi, v katerih javni diskurz monopolizirajo take strokovne ničle, morda res ne piše najbolje.

Ponos

To je tisti trenutek, ko sem ponosen na to državo. Vse čestitke Katarini Kresal in LDS. Kapo dol!

Zdaj moramo samo še brez večje škode preživeti robantenje lude mile, Aleša Primca, samoimenovanih razvojnih psihologov (ki jih imamo očitno za izvoz), branilcev civilizacije in ostalih junakov lepih čednosti. Ne bo lahko.

Po predlogu novega družinskega zakonika, ki danes stopa v javno razpravo, “želimo izenačiti skupnosti istospolno usmerjenih partnerjev z drugimi družinskimi skupnostmi”, je ob predstavitvi predloga družinskega zakonika dejal minister za delo Ivan Svetlik. Z zakonikom bo možna tudi posvojitev otroka s strani dveh istospolno usmerjenih partnerjev. Mladina.si

Aleš Primc ali ko se znanost zjoče

Dnevnikov Objekti je objavil krasen intervju s sociologinjo dr. Darjo Zaviršek, ki se je dotaknil tudi istospolnih družin. Da gre za znanstvenico svetovnega formata, je jasno takoj:

Sociologinja dr. Darja Zaviršek, predstojnica katedre za preučevanje družbene pravičnosti in vključevanja na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, je težko ulovljiva. Dobesedno in preneseno. Že petnajst let je kot profesorica in raziskovalka dejavna na tujih univerzah ter ustanoviteljica vzhodnoevropske mreže šol za socialno delo. Zato ne preseneča, da jo ujamemo med postankom na poti iz Japonske v Prištino, kjer bo pomagala ustanavljati študij socialnega dela. Je strastna zagovornica enakih možnosti, človekovih pravic in različnih oblik družinskega bivanja ter trn v peti marsikaterega domačega politika tradicionalnih pogledov.
….

Rojena leta 1962 V Ljubljani.
Od leta 1987 zaposlena na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, od leta 2006 redna profesorica.
Leta 2002 postane častna profesorica najstarejše nemške univerze za socialno delo, Alice Salomon v Berlinu.
Ustanoviteljica in predsednica Vzhodnoevropske mreže šol za socialno delo, ki deluje v okviru Svetovne zveze šol za socialno delo.
(So)avtorica 14 knjig in 4 monografij.
Vodja prvega evropskega mednarodnega doktorskega programa socialnega dela.

Spoštovanja vredne mednarodne reference, ki v slovenskem akademskem prostoru niso ravno vsakdanje pravilo. Te so seveda popolnoma obstranska zadeva, ko se stopi na žulj slovenskim talibanom tipa Aleš Primc. In kaj je zagrešila dr. Zavirškova? Med drugim je dejala tole:

Neodvisni raziskovalci, ki so preučevali istospolne družine na Zahodu, ugotavljajo, da se otroci, ki v njih odraščajo, v ničemer bistveno ne razlikujejo od svojih vrstnikov iz raznospolnih družin. Toda naši zagovorniki tradicionalne družine želijo dokazati ravno nasprotno. V svoji želji, da bi zaščitili otrokovo dobrobit, ki naj bi bila v istospolnih družinah vsevprek ogrožena, so pripravljeni celo prirejati rezultate raziskav. O gejevskih in lezbičnih skupnostih je pri nas še vedno veliko predsodkov, kateri pa so najbolj trdovratni, ko gre za istospolne družine?

Eden najmočnejših predsodkov je, da sta za zdravje otrok potrebna oče in mati, še več, oče, ki vzgaja s trdo roko, in mati, ki je bolj popustljiva. Zanimivo je, da ljudje zagovarjajo to predstavo, čeprav iz prakse vedo, da ni tako. Kolikokrat rečemo, da je neki oče prava mama, takšnim očetom se je reklo včasih “copata”, in obratno, da je tista mama šefica družine!? Ostra delitev na očeta in mamo temelji na družbeno kreiranih stereotipih o tem, kaj naj bi otroku dala mama in kaj naj bi mu dal oče. Da je to iluzija, so pokazale vse študije spolov. Gre za to, da otrok ne potrebuje očeta in mame, temveč potrebuje odgovorne odrasle, ki zanj kontinuirano skrbijo, mu zagotavljajo osnovno varnost in mu dajejo vse človekovo dostojanstvo. Namenoma nisem rekla ljubezen, ker so nekatere raziskave pokazale, da starši, ki se jim zdi ljubezen na prvem mestu, pogosto ne spoštujejo otroka kot samostojnega bitja in njegovega dostojanstva.

Odziv talibanskega Primca?

“Razumem, da nekatere ženske ne marajo moških, vendar je nesprejemljivo, da se na podlagi teh frustracij dela kvazi znanost, ki naj bi dokazala, da družina v družbi nima več temeljnega pomena,” je v odzivu na intervju Darje Zaviršek za Dnevnik zapisal Aleš Primc. Po njegovem ljudje že tisočletja vemo, “da sta za vzgojo otroka potrebna oče in mati”. Dnevnik

Talibanske reference?

Po končani Gimnaziji Poljane sem doštudiral filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Zaposlen sem na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Zakaj sem nestrpen?

Ni vljudno in ni lepo, ko javno obžalujem dejstvo, da Ljudmile Novak (ali še hujšega pacienta kot je Aleš Primc), narava, ki jo ima takooo rada, ni obdarila z več pameti. Priznam, njiju in njima podobne žalim odkrito, z užitkom in (skoraj) brez slabe vesti. Gre za tepce in puhloglavce. K temu ni kaj dodati.

Že dolgo v presojo ljudi vključujem tudi en preprost a zelo učinkovit kriterij: imaš težave z geji/lezbijkami? OK, hvala in na svidenje, te ne potrebujem. Kriterij je naravnost odličen, saj z njim zajamete tako splošno razgledanost kot širino duha. Ljudi, ki bi radi drugim predpisovali, kako in s kom naj živijo, ki so kao “odkrili” smisel našega obstoja, ki ga je treba nujno zapovedati vsem, jaz ne potrebujem. Čim dlje od mene, hvala.

S politiki in javnimi osebnostmi žal ne gre tako zlahka, saj nam rinejo iz ekranov in časopisja ne glede na naše želje. Ravno zaradi žalostnega dejstva, da Ljudmil Novak, Alešev Primcev in njima podobnih ne morem izključiti iz vidnega, saj sta se po nekem strašnem naključju znašla na položajih, ki jima omogočajo, da krojita tudi moje življenje, sem pri tovrstni tematiki vedno bolj radikalen.

Preprosto ne morem z mirnimi živci poslušati takih tepcev, ki žvečijo vedno eno in isto solato… ki odločajo o življenju drugih, ne da bi o temi imeli minimalno znanje… ki so tako naduti, ošabni, da se postavljajo v mesto posrednika med človeštvom in naravo/bogom… ki vedo, kaj si od nas želi “narava”, saj so njeni glasniki…

Vprašanje pravic gejev in lezbijk (ter transeksualcev) je danes poglavitno vprašanje s polja človekovih pravic, s katerim se soočajo razvite demokracije Severne Amerike in Evrope. To seveda ne pomeni, da so vsa druga področja rešena idealno in dokončno, vendar je test, ki ga postavlja enakopravnost te populacije, tako osnoven za pluralne družbe, da nam za njegovo reševanje ne more biti niti malo vseeno. Že spet smo pred vprašanjem, pred izzivom, ali nam bo ponovno, kot nam je pri vprašanju pravic temnopoltih, uspelo zavrniti trditev “separate, but equal”, ki nekoliko nevidno a nič manj učinkovito ukinja temelj demokratičnih družbe: enakopravnost vseh ljudi ne glede na…

Zahodna civilizacija je pridelala mnogo grozot a vsaj eno veličastno misel: da so vsi ljudje enakopravni, ne glede na… In za ohranitev te pridobitve  mi ni žal, nerodno ali nepotrebno, če vedno znova zakličem: Ljudmila Novak, pojdi raje past krave – bo več koristi.

Na grmado z babo, ki sovraži moške!

„Nekaj žensk v Sloveniji ima očitno velik odpor do moških, kar se pač zgodi, ne morem pa razumeti, da tem frustracijam Fakulteta za socialno delo daje navidezno znanstveno legitimnost,“ navaja Primc. Obenem dodaja, da je nesprejemljivo, da take nesmisle in eksperimente s potencialno tragičnimi posledicami podpira tudi država s proračunskimi sredstvi.

Pričakujem, da se bodo do te zlorabe opredelili tudi organi univerze ter minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Univerza in njene članice bi namreč morale biti odprt prostor znanja, ne pa lobistično orodje določene interesne skupine,” navaja. Aleš Primc za24ur.com

No, če ste se kdaj spraševali, če imamo tudi v Sloveniji krščanske fundamentaliste najbolj radikalne sorte.

Primc, največji steber svobode govora in znanstvenega raziskovanja po španski inkviziciji, se je spotaknil ob naslednje besede:

Zadnja velika liberalna sprememba na področju družinske politike se je tako zgodila leta 1974, ko je država z zakonom izenačila zunajzakonske zveze z zakonskimi. Po tem, opozarja dr. Darja Zaviršek, profesorica Fakultete za socialno delo in nosilka pravkar končane raziskave o socialnem starševstvu, ni bilo večjih sprememb, ki bi zmanjšale razkorak med tem, kako ljudje živijo, in kaj določa zakon. Danes se ljudje manj poročajo, pravi, pogosteje živijo v združenih in reorganiziranih družinah, se vse pogosteje odločajo posvojiti otroka, si pomagajo z reproduktivno medicino in živijo v istospolnih družinah. V teh družinskih oblikah so nekatere povezave med odraslimi in otroki biološke, druge socialne, ponekod zgolj slednje.

Žal, dodaja, zakonodaja pri nas še vedno išče krvne zveze, nebiološko starševstvo pa je velik tabu. Stigma naj bi izhajala iz predmoderne logike starševstva kot varovanja nečesa “svojega” v funkciji dedovanja ali nadaljevanja vrste. “Včasih je oblast mislila, da bo s tem stabilizirala red, ljudi pa ustrahovala in normalizirala. Danes bi bila namesto ustrahovanja tem ljudem potrebna podpora,” pravi Darja Zaviršek.

Torej, če prav razumem, Primc (politik) zahteva ukrepanje (ministra oziroma politika) zoper Zavirškovo (raziskovalko na fakulteti) zaradi ugotovitev iz njene raziskave? WTF? Pa od kje se je ta pajac vzel? Se je teleportiral direktno iz srednjega veka? In kdo iz Fakultete za socialno delo bo imel toliko poguma, da mu bo odkazal mesto?