DRUGI DOM

Družinski zakonik: vojna je že dobljena, bitka še ne

V “culture wars” ni tehnične zmage; ropotajo in gnjavijo še dolgo po prelomu (dokazni predmet A), ko je bil že zdavnaj zadan najpomembnejši udarec in je razrešitev že povsem jasno prepoznavna in otipljiva. Referendumski iztek 25. marca ne bo usoden; tudi v tistem slabšem primeru bo zgolj nepotreben (a docela sramoten) podaljšek. Vprašanje si bo potrebno slej kot prej zastaviti znova in vajo ponavljati do izida, ki je v luči širših, že več desetletij trajajočih družbenih trendov pač edini možen. Popolna enakopravnost.

Bilo bi sicer zelo lepo, pošteno in do časa & živcev prebivalstva preudarno, če Dzak preživi, a kakor koli se bo že obrnilo, stvari se nikoli več ne bodo zavrtele na stanje prej. Primci & RKC morda lahko dobijo bitko, nikakor pa ne več tudi vojne. Vprašanje enakopravnosti LGBT populacije je po mnogih letih politične & medijske ignorance postalo neizogiben del javnega prostora tudi v Sloveniji. Slovenska politika se je vprašanju pravic LGBT populacije dolgo oportunistično izogibala, po razpravi o Dzaku pa je zagovorništvo enakopravnosti postalo nepogrešljiv del programa celotne levice in celo ene desne stranke. Slovenija je končno stopila v polje, ki ostale zahodne demokracije zaposluje že dlje časa. V polje, kjer je rezultat sicer že znan, čeprav bo sledilo še nekaj korakov, da se tudi materializira. Ponekod bo potrebna preprosta menjava vladajoče stranke (Francija, Nemčija) ali pa še to ne (Velika Britanija), drugje malo več. Dilema se ne glasi več “če”, ostaja samo še “kdaj”. V “modrih” državah ZDA ter v večini zahodne/srednje Evrope in Južne Amerike je ta kdaj že sedaj, najpozneje jutri.

Z Družinskim zakonikom ima Slovenija priložnost, da ji čez čas, ki bo prišel hitreje, kot si marsikdo misli, ne bo potrebno povsem v sramoti povesiti glave. Vlak pionirjev je že zdavnaj odpeljal, bilo pa bi primerno, če se v zgodovinskih učbenikih za naše potomce ne bi pojavili čisto na koncu seznam. Tako zagamani vendarle nismo. Ali pač?

Na tem mestu bi lahko v potrditev teze, da lahko marca prihodnost samo odložimo, ne moremo pa je preklicati, navajal marsikaj, od povsem jasnih trendov v javnomnenjskih merjenjih do vztrajnega povečevanja števila držav s popolno enakopravnostjo oziroma tistih, ki se temu približujejo. Številke, številke… ko pa je (pop)kultura kot ultimativen pokazatelj družbenih premikov bolj priročna. En podatek pa vendarle: po najnovejši raziskavi gej poroke podpira 73 odstotkov Ircev.

Od tega…

do tega…

 (ozadje)

Družinski zakonik – nasvidenje v naslednji vojni?

I have a dream that one day this nation will rise up and live out the true meaning of its creed: “We hold these truths to be self-evident, that all men are created equal.” Martin Luther King, Jr.

Vladno tipanje v smeri kompromisnega predloga novega Družinskega zakonika po naravnost sramotnem zavlačevanju v pristojnem parlamentarnem odboru ni presenečenje. Razumljivo je, da poskuša vlada, ki bo očitno imela hude težave z referendumskim potrjevanjem pokojninske reforme in zakona o malem delu, kjer smo sicer priča skoraj neverjetnemu pojavu – strinjanju Jožeta Mencingerja in Jožeta Damijana – zmanjšati izpostavljenost dodatnim politično neprijetnim referendumskim porazom. In LGBT populacija je bila v tej državi vedno tista, ki je v pragmatičnosti in kompromisarstvu leve politike potegnila kratko. Ni prvič. Načela so lepa stvar v leporečnih političnih govorih, v političnem kupčkanju pa menjalna dobrina.

Vseeno je potrebno vse vpletene opozoriti, da je predlagani kompromis absolutni minumum, ob katerem še lahko rečemo, da je Slovenija naredila vsaj četrt koraka naprej. Vsako dodatno popuščanje bi bilo povsem nesprejemljivo. Če kompromisni predlog ne bo dobil zadostne politične podpore, je bolje vse skupaj zaupati Ustavnemu sodišču. Dejstvo namreč je, da bo morebitno sprejetje družinskega zakonika zadeve zacementiralo za zelo dolgo. Politika bo naredila kljukico ob temi, ki prav zares ne diši nikomur. Ne glede na to, kdo bo sestavljal naslednjo vlado, je jasno, da korenitih sprememb – razen tistih, doseženih prek sodne poti – v njenem mandatu ne bo. Če desnica zmaga leta 2016, so večje sprembe na bolje hitro oddaljene tudi celo desetletje. To, kar bo sprejeto sedaj, bo v veljavi dolgo časa.

Ravnanje Ustavnega sodišča ostaja velika uganka glede na govorice, ki enkrat nakazujejo, da referenduma ne bi dovolilo, v drugič pa, da bi ga dopustilo z obrazložitvijo, da lahko vlada stvari uredi tudi drugače kot v predlaganem zakoniku. Hja, vse je mogoče urediti drugače, če odmisliš enakopravnost državljanov.

Morda bi vseeno veljalo Ustavno sodišče že enkrat prisiliti, da se jasno izreče, ali v Sloveniji lahko večina na referendumu odloča o pravicah manjšine, katere enakopravnost je ustavna kategorija. Dokler te odločitve US ne bo, bomo tavali v temi in se brez odgovora spraševali, ali bi US dopustilo referendum o isti materiji, če bi bila vpletena kakšna druga manjšina – državljani drugačne polti, Romi in druge etnične manjšine. Bi tudi takrat US reklo, da je stvari mogoče pač urediti drugače?

Stanje, v katerem se nahajamo danes, je ne glede na to, ali bo kompromisni predlog preživel, za LGBT populacijo depresivno. Nas lahko tolaži, da v Sloveniji še ne tako zelo dolgo nazaj nihče ni upal niti pomisliti na tovrsten zakonik, če pa bi, pa v parlamentu najhujših ogabnosti ne bi stresalo zgolj par dežurnih intelektualnih in čustvenih lobotomirancev?

Kakorkoli že, jasno je, da se državljanov, tudi tistih bolj tolerantne sorte, tudi sedaj ni uspešno prepričalo v vsaj dve glavni premisi, na katerih je gradil prvotni zakonski predlog.

Prva. Enakopraven si ali pa nisi. Kot ne moreš biti četrt, polovično, približno, pogojno… nedolžen – pa četudi estetski kirurgi prišijejo še takšno deviško kožico – ne moreš biti niti četrt, polovično, približno, pogojno… enakopraven. Da, ne – gre za preprost binarni sistem. Da se državljanov ni uspelo prepričati, da hkrati ni mogoče prodajati enakopravnosti vseh državljanov in ločevanja na različne bolj in manj “vredne” skupine pri Družinskem zakoniku, je velik neuspeh.

Druga. Največ nasprotovanja Družinskemu zakoniku so znano generirale posvojitve otrok. Tudi marsikaterim, ki so sicer razgledani in tolerantni, se je pri tem ustavilo, čeprav za to ni bilo prav nobene potrebe, če bi se državljanom uspelo že vendarle dopovedati, da pri Družinskem zakoniku vprašanje pač ni, ali naj LGBT populacija ima otroke, ampak zgolj to, ali naj država status teh otrok uredi na nediskriminatoren način. Ne glede na usodo Družinskega zakonika bodo LGBT-ji otroke imeli, če jih bodo želeli, razlika bo samo v pravicah in dolžnostih njihovih staršev. Izredno preprosta ugotovitev, ki se ni in ni znala učinkovito predstaviti javnosti.

Glavno napako predlagateljev in zagovornikov Družinskega zakonika gre brez dvoma iskati v tem, da nihče ni predvidel pojava ekstremno agresivne in izjemno dobro organizirane civilne družbe, bogato podprte s strani RKC, ki nima prav nobenih zavor pri razširjanju še tako prozornih laži in manipulacij ter pri ustvarjanju moralne panike. Pred Družinskim zakonikom so verjetno samo sindikati lahko aktivirali 60.000 ljudi. Zagovorniki zakona cepiva za ta skrajno histerični populizem niso našli. Z okroglimi mizami za zainteresirane – pa naj si bodo še tako zanimive in strokovno podprte – pač ne moreš proti divjanju Primca & Co. Prepričuješ že prepričane.

Zanimivo bo spremljati, kam bo po sprejetju/zavrnitvi izvornega/kompromisnega predloga šla ta mašinerija sovraštva. Zagotovo bodo izgubili veter homofobije, saj tema ne bo več na prvih straneh medijev. Bodo od ameriške fundamentalistične desnice, od katere so doslej tako doslej tako verno kopirali, prevzeli tudi druge teme, kot so splav, kontracepcija, promocija vzdržnosti, spolna vzgoja, enostarševske in sestavljene (hetero) družine, razveza…? Je aktivacija ob Družinskem zakoniku začetek frontalnega napada na sekularno Slovenijo ali je šlo zgolj za enkraten in neponovljiv izbruh, omogočen z dejstvom, da je bilo govora o eni izmed najbolj nemočnih, s predsodki preobloženih družbenih skupin – lahki tarči?

Opogumlja lahko zgolj spoznanje, da Slovenija ni noben izoliran otoček (ateistični pa še prav posebej ne), zato še kako velja, da ne glede na praske, ki so bile nabrane pri Družinskem zakoniku, tudi tukaj ne bo mogoče v nedogled bremzati kolesa zgodovine. Kam to teče na Zahodu je kljub rednim zastojem, pogostemu korakanju na mestu in napredku po principu korak naprej, pol koraka nazaj, vendarle kristalno jasno. Najbolj zagrizeni nasprotniki LGBT pravic bodo slej kot prej prenehali obremenjevati pokojninsko blagajno (homofobija je – logično – izredno povezana s starostjo), prav tako velja, da v zahodnih družbah obveljajo tiste spremembe, ki jih na neki točki kot zmagovalne prepozna Hollywood. Nobena stranka, civilna družba ali verska organizacija ne more premagati vpliva ameriške tovarne sanj. In če vemo, da so najbolj priljubljene televizijske serije v ZDA trenutno uiber-gejevski Glee, Modern Family in Spartacus, lahko že danes z zanesljivostjo napovemo, da bo tudi Slovencu nekoč preprosto sramotno priznati poznanstvo ali strinjanje z Alešem Primcem; kot je danes povprečnemu Američanu zagotovo nerodno priznati, da je bil njegov oče aktivni član Ku Klux Klana. Neprijetno za vsako uglajeno družbo.

Skratka – nasvidenje v naslednji kulturni vojni!

I have a dream today!

24kul.si: v družbi Ku Klux Klana

Southern Poverty Law Center je eminentna ameriška neprofitna organizacija s koreninami v gibanju za odpravo rasne segregacije, ki že štiri desetletja sledi in razkriva delovanje t.i. hate groups v ZDA. Na tem področju ima v ameriških medijih podobno vlogo kot recimo statistični urad pri poročanju o ekonomiji. Organizacija je prav tako izumila posebno obliko boja proti najbolj agresivnim rasističnim skupinam, kjer so prek odškodninskih tožb dosegli, da jih je kar nekaj bankrotiralo. Lahko rečemo, da so precej podražili javno rasistično delovanje ;)

V novem poročilu Intelligence Report so se borci za človekove pravice spravili na ameriške protigejevske organizacije in našteli 18 organizacij, ki s širjenjem propagande demonizirajo istospolno usmerjene in druge seksualne manjšine. V poročilu so napovedali, da bodo zaradi sistematičnega ponavljanja laži, pozivanja k nasilju in preganjanju, kriminalizaciji istospolnih praks in podobnega  v naslednjo izdajo izredno vplivnega seznama sovražnih skupin uvrstili 13 tovrstnih organizacij, med drugim tudi American Family Association, Family Research Council, Family Research Institute in Traditional Values Coalition.

Povprečnemu slovenskemu bralcu imena teh organizacij verjetno ne povedo dosti, čeprav je bil njihovim umotvorom izpostavljen v precejšnji meri prek sporočil pobud, kot je Primčeva Civilna iniciativa za družino in pravice otrok, ali prek cerkvene strani 24kul.si. Večina “argumentov” glavnih nasprotnikov novega Družinskega zakonika je neposredno ali malo po ovinkih prevzetih točno iz teh ameriških virov. Večina “strokovnih” člankov na 24kul.si v bolj ali manj vernih prevodih povzema “znanost” teh ameriških sovrstnikov.

Ki so sedaj za ameriške mainstream medije v istem loncu, kot rasisti, neonacisti,  razne “domoljubne” milice, islamističnimi skrajneži…

Fotografije iz družinskih albumov

“Vsemogočni Bog je ustvaril belo, črno, rumeno, malajsko in rdečo raso ter jih postavil na ločene kontinente. Razen vpletanja v to ureditev ni razloga za tovrstne poroke. Dejstvo, da je rase ločil, kaže, da ni želel njihovega mešanja.” okrožni sodnik Leon Bazile leta 1958, ameriška zvezna država Virginia

Pred kratkim se je zaključila javna razprava o predlogu novega Družinskega zakonika, v kateri bi bilo kar težko izbrati najbolj bizaren trenutek. Zapletanje v nelogičnosti Ljudmile Novak? Naravnost verska gorečnost Aleša Primca, uslužbenca Ministrstva za kmetijstvo, ki ga v medijih začuda zagledamo samo takrat, ko beseda nanese na pravice istospolno usmerjenih državljanov? Nenavadno pravno teoretiziranje, ki se je posrečilo Janezu Janši? Izbira je bogata, a če bi že bilo potrebno izbrati, bi sam izbral shod Dan družin, ki se je oktobra zgodil na ljubljanskem Prešernovem trgu, in ki je prinesel podobe družin, ki so se postavile v bran “tradicionalni družini”. Fotografije nasmejanih očetov in mam, okoli njih pa otroci. Včasih je bil transparent skorajda večji kot otrok, ki ga je nosil. “Glejte ptička!” In so se postavili pred fotoaparat z nasmeškom. Le redkokdaj je teptanje človekovih pravic ena sama zabava za celotno družino, pravi “Kodak trenutek”, ki bo dopolnil družinski album. Ko jih gledam, pa se vseeno vprašam, če jim bo čez čas vsaj malo tako nerodno, kot je danes tistim, ki jih je fotoaparat ujel pri obrambi neke druge “prave” ,”naravne” in “od Boga dane” družine, tiste, ki jo je zagovarjal v začetku omenjeni sodnik Bazile? Bodo te fotografije nekoč le neprimerne za družinske albume? Jih bo nedostojno kazati prijateljem in znancem?

Vir: RKC

Vir: RKC

Pa udeleženci shoda niso edini, ki bi jim moralo biti nerodno, nerodno bi moralo biti celotni slovenski levici, ki je oportunistično spremljala poosamosvojitveno restavracijo konzervativizma na Slovenskem, in s tem omogočila, da je zakon, ki naj bi urejal to vsem tako odvečno vprašanje zvez med istospolnimi pari, napisala desnica. Ta ga je seveda pripravila tako, da je bil posmeh tako istospolnim kot levici vgrajen že serijsko. Kaj nam pa morete! Res je, kaj pa smo jim mogli, še posebej, če nismo prav zares želeli kaj spremeniti. Javnomnenjske ankete pač povedo, da pri vprašanju pravic istospolno usmerjenih ne moremo govoriti o jasni ločnici med levico in desnico, da se pripadnost levici pač nujno ne povezuje z zagovorništvom teh pravic. Le kako bi lahko bilo kaj drugače, če pa so leve stranke same ta vprašanja potiskala v predale in dajale obljube s figami v žepu?

“Hoteli smo le izraziti svoje stališče. Moti me, da v javnosti in pred otroki izkazujejo svojo spolno usmeritev. Otrok mora imeti mater in očeta, ne očeta in očeta.” Marko Kous, eden izmed napadalcev na lokal Open

Danes vendarle imamo na mizi predlog, ki bo Slovenijo lahko vrnil tja, kjer smo v 80. letih prejšnjega stoletja že bili, to je med bolj naprednimi družbami na področju pravic istospolno usmerjenih državljanov. A četudi preživi parlamentarno obravnavo in četudi ga pred referendumom reši Ustavno sodišče, tega slovenska levica ne sme dojeti kot “no, zdaj pa smo se jih rešili, zadeva zaključena.”

Kruta statistika (podatki so iz ZDA, a ni pričakovati, da je v Sloveniji, ki je že itak obremenjena s samomorilnostjo, občutno bolje):

• Samomor je glavni vzrok smrti med gejevsko in lezbično mladino.
• Istospolno usmerjeni mladi od 2- do 6-krat pogosteje poskusijo narediti samomor kot heteroseksualno usmerjeni.
• 50 % istospolno usmerjenih mladih je izjavilo, da so jih starši zavrnili zaradi njihove spolne usmerjenosti.
• 26 % jih je bilo zaradi tega prisiljenih zapustiti dom.
• Približno 40 % mladih brezdomcev se identificira kot homoseksualno ali biseksualno usmerjenih. Vir

Usode, ki niso za družinske albume, hvalisanje pred sosedi in sodelavci. Za konec zato nujno neprijetno vprašanje: kaj delamo, da statistika tudi pri nas ne bi pokazala takšnih grozljivih podatkov?

Reference zagovornikov “tradicionalne družine”

Demokracijo je včasih težko prenašati; saj vemo, da drugače pač ne gre, toda, a je res tolikokrat potrebno poslušati in gledati take abote?

Izvrsten primer ponuja današnja javna debata o družinskem zakoniku, kjer so se pri nasprotovanju spremembam najbolj izkazali:

Psihoanalitik Roman Vodeb: nobenih znanstvenih referenc s področja istospolnih zvez in odraščanja otrok v njih. Vodeb bi se v debati, v kateri bi lahko sodelovali samo strokovno podkovani, lahko oglasil le, če bi bile posvojitve olimpijski šport. A se samo meni zdi, da je Vodeb le kopija pokojnega Ruglja (slednji je bil vsaj zabaven)?

Politik, zdravnik in bivši jezuit France Cukjati: strokovnih referenc z dotičnega področja ni.

Bivša ministrica za visoko šolstvo in pravnica Mojca Kucler Dolinar: če bi se gospa ukvarjala s pravnimi vprašanji novega zakonika, bi še nekako šlo, izvajanje na področjih, ki kvečjemu spadajo pod okrilje sociologije, psihologije, antropologije in podobnih ved, pa lahko razumemo samo kot vtikanje tja, kjer nima nobenih kompetenc.

Tadej Strehovec iz Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci: problematične teze gospoda Strehovca smo obdelali že tukaj. Mene bi bilo sram, a ker gospod verjame v boga, jaz itekako verjamem, da mu bo to kampanjo širjenja neresnic in strahu bogato poplačal.

Filozof Aleš Primc, zaposlen na Ministrstvu za kmetijstvo: reference nične, razen če bi, in še to pogojno, govorili o odnosih pri kravah in drobnici. Mimogrede: kaj le počne filozof na Ministrstvu za kmetijstvo? Ali pa je bilo dovolj, da je v pravi stranki?

Pravnik Miha Skubic, Akademsko društvo Pravnik: pri tem gospodu je še Google bolj tiho. Cobiss najde diplomsko nalogo in članek z naslovom “Zagonetke postopka razlastitve po Zakonu o urejanju prostora”. Ugotovitev: reference nične.
…
Imena sem potegnil iz Dnevnikovega članka, zato se v naprej opravičujem avtoritetam, ki sem jih po krivici izpustil, ob tem pa z neprikritim obupom ugotavljam, da se družbi, v katerih javni diskurz monopolizirajo take strokovne ničle, morda res ne piše najbolje.

Ponos

To je tisti trenutek, ko sem ponosen na to državo. Vse čestitke Katarini Kresal in LDS. Kapo dol!

Zdaj moramo samo še brez večje škode preživeti robantenje lude mile, Aleša Primca, samoimenovanih razvojnih psihologov (ki jih imamo očitno za izvoz), branilcev civilizacije in ostalih junakov lepih čednosti. Ne bo lahko.

Po predlogu novega družinskega zakonika, ki danes stopa v javno razpravo, “želimo izenačiti skupnosti istospolno usmerjenih partnerjev z drugimi družinskimi skupnostmi”, je ob predstavitvi predloga družinskega zakonika dejal minister za delo Ivan Svetlik. Z zakonikom bo možna tudi posvojitev otroka s strani dveh istospolno usmerjenih partnerjev. Mladina.si

Aleš Primc ali ko se znanost zjoče

Dnevnikov Objekti je objavil krasen intervju s sociologinjo dr. Darjo Zaviršek, ki se je dotaknil tudi istospolnih družin. Da gre za znanstvenico svetovnega formata, je jasno takoj:

Sociologinja dr. Darja Zaviršek, predstojnica katedre za preučevanje družbene pravičnosti in vključevanja na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, je težko ulovljiva. Dobesedno in preneseno. Že petnajst let je kot profesorica in raziskovalka dejavna na tujih univerzah ter ustanoviteljica vzhodnoevropske mreže šol za socialno delo. Zato ne preseneča, da jo ujamemo med postankom na poti iz Japonske v Prištino, kjer bo pomagala ustanavljati študij socialnega dela. Je strastna zagovornica enakih možnosti, človekovih pravic in različnih oblik družinskega bivanja ter trn v peti marsikaterega domačega politika tradicionalnih pogledov.
….

Rojena leta 1962 V Ljubljani.
Od leta 1987 zaposlena na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, od leta 2006 redna profesorica.
Leta 2002 postane častna profesorica najstarejše nemške univerze za socialno delo, Alice Salomon v Berlinu.
Ustanoviteljica in predsednica Vzhodnoevropske mreže šol za socialno delo, ki deluje v okviru Svetovne zveze šol za socialno delo.
(So)avtorica 14 knjig in 4 monografij.
Vodja prvega evropskega mednarodnega doktorskega programa socialnega dela.

Spoštovanja vredne mednarodne reference, ki v slovenskem akademskem prostoru niso ravno vsakdanje pravilo. Te so seveda popolnoma obstranska zadeva, ko se stopi na žulj slovenskim talibanom tipa Aleš Primc. In kaj je zagrešila dr. Zavirškova? Med drugim je dejala tole:

Neodvisni raziskovalci, ki so preučevali istospolne družine na Zahodu, ugotavljajo, da se otroci, ki v njih odraščajo, v ničemer bistveno ne razlikujejo od svojih vrstnikov iz raznospolnih družin. Toda naši zagovorniki tradicionalne družine želijo dokazati ravno nasprotno. V svoji želji, da bi zaščitili otrokovo dobrobit, ki naj bi bila v istospolnih družinah vsevprek ogrožena, so pripravljeni celo prirejati rezultate raziskav. O gejevskih in lezbičnih skupnostih je pri nas še vedno veliko predsodkov, kateri pa so najbolj trdovratni, ko gre za istospolne družine?

Eden najmočnejših predsodkov je, da sta za zdravje otrok potrebna oče in mati, še več, oče, ki vzgaja s trdo roko, in mati, ki je bolj popustljiva. Zanimivo je, da ljudje zagovarjajo to predstavo, čeprav iz prakse vedo, da ni tako. Kolikokrat rečemo, da je neki oče prava mama, takšnim očetom se je reklo včasih “copata”, in obratno, da je tista mama šefica družine!? Ostra delitev na očeta in mamo temelji na družbeno kreiranih stereotipih o tem, kaj naj bi otroku dala mama in kaj naj bi mu dal oče. Da je to iluzija, so pokazale vse študije spolov. Gre za to, da otrok ne potrebuje očeta in mame, temveč potrebuje odgovorne odrasle, ki zanj kontinuirano skrbijo, mu zagotavljajo osnovno varnost in mu dajejo vse človekovo dostojanstvo. Namenoma nisem rekla ljubezen, ker so nekatere raziskave pokazale, da starši, ki se jim zdi ljubezen na prvem mestu, pogosto ne spoštujejo otroka kot samostojnega bitja in njegovega dostojanstva.

Odziv talibanskega Primca?

“Razumem, da nekatere ženske ne marajo moških, vendar je nesprejemljivo, da se na podlagi teh frustracij dela kvazi znanost, ki naj bi dokazala, da družina v družbi nima več temeljnega pomena,” je v odzivu na intervju Darje Zaviršek za Dnevnik zapisal Aleš Primc. Po njegovem ljudje že tisočletja vemo, “da sta za vzgojo otroka potrebna oče in mati”. Dnevnik

Talibanske reference?

Po končani Gimnaziji Poljane sem doštudiral filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Zaposlen sem na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Zakaj sem nestrpen?

Ni vljudno in ni lepo, ko javno obžalujem dejstvo, da Ljudmile Novak (ali še hujšega pacienta kot je Aleš Primc), narava, ki jo ima takooo rada, ni obdarila z več pameti. Priznam, njiju in njima podobne žalim odkrito, z užitkom in (skoraj) brez slabe vesti. Gre za tepce in puhloglavce. K temu ni kaj dodati.

Že dolgo v presojo ljudi vključujem tudi en preprost a zelo učinkovit kriterij: imaš težave z geji/lezbijkami? OK, hvala in na svidenje, te ne potrebujem. Kriterij je naravnost odličen, saj z njim zajamete tako splošno razgledanost kot širino duha. Ljudi, ki bi radi drugim predpisovali, kako in s kom naj živijo, ki so kao “odkrili” smisel našega obstoja, ki ga je treba nujno zapovedati vsem, jaz ne potrebujem. Čim dlje od mene, hvala.

S politiki in javnimi osebnostmi žal ne gre tako zlahka, saj nam rinejo iz ekranov in časopisja ne glede na naše želje. Ravno zaradi žalostnega dejstva, da Ljudmil Novak, Alešev Primcev in njima podobnih ne morem izključiti iz vidnega, saj sta se po nekem strašnem naključju znašla na položajih, ki jima omogočajo, da krojita tudi moje življenje, sem pri tovrstni tematiki vedno bolj radikalen.

Preprosto ne morem z mirnimi živci poslušati takih tepcev, ki žvečijo vedno eno in isto solato… ki odločajo o življenju drugih, ne da bi o temi imeli minimalno znanje… ki so tako naduti, ošabni, da se postavljajo v mesto posrednika med človeštvom in naravo/bogom… ki vedo, kaj si od nas želi “narava”, saj so njeni glasniki…

Vprašanje pravic gejev in lezbijk (ter transeksualcev) je danes poglavitno vprašanje s polja človekovih pravic, s katerim se soočajo razvite demokracije Severne Amerike in Evrope. To seveda ne pomeni, da so vsa druga področja rešena idealno in dokončno, vendar je test, ki ga postavlja enakopravnost te populacije, tako osnoven za pluralne družbe, da nam za njegovo reševanje ne more biti niti malo vseeno. Že spet smo pred vprašanjem, pred izzivom, ali nam bo ponovno, kot nam je pri vprašanju pravic temnopoltih, uspelo zavrniti trditev “separate, but equal”, ki nekoliko nevidno a nič manj učinkovito ukinja temelj demokratičnih družbe: enakopravnost vseh ljudi ne glede na…

Zahodna civilizacija je pridelala mnogo grozot a vsaj eno veličastno misel: da so vsi ljudje enakopravni, ne glede na… In za ohranitev te pridobitve  mi ni žal, nerodno ali nepotrebno, če vedno znova zakličem: Ljudmila Novak, pojdi raje past krave – bo več koristi.

Na grmado z babo, ki sovraži moške!

„Nekaj žensk v Sloveniji ima očitno velik odpor do moških, kar se pač zgodi, ne morem pa razumeti, da tem frustracijam Fakulteta za socialno delo daje navidezno znanstveno legitimnost,“ navaja Primc. Obenem dodaja, da je nesprejemljivo, da take nesmisle in eksperimente s potencialno tragičnimi posledicami podpira tudi država s proračunskimi sredstvi.

Pričakujem, da se bodo do te zlorabe opredelili tudi organi univerze ter minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Univerza in njene članice bi namreč morale biti odprt prostor znanja, ne pa lobistično orodje določene interesne skupine,” navaja. Aleš Primc za24ur.com

No, če ste se kdaj spraševali, če imamo tudi v Sloveniji krščanske fundamentaliste najbolj radikalne sorte.

Primc, največji steber svobode govora in znanstvenega raziskovanja po španski inkviziciji, se je spotaknil ob naslednje besede:

Zadnja velika liberalna sprememba na področju družinske politike se je tako zgodila leta 1974, ko je država z zakonom izenačila zunajzakonske zveze z zakonskimi. Po tem, opozarja dr. Darja Zaviršek, profesorica Fakultete za socialno delo in nosilka pravkar končane raziskave o socialnem starševstvu, ni bilo večjih sprememb, ki bi zmanjšale razkorak med tem, kako ljudje živijo, in kaj določa zakon. Danes se ljudje manj poročajo, pravi, pogosteje živijo v združenih in reorganiziranih družinah, se vse pogosteje odločajo posvojiti otroka, si pomagajo z reproduktivno medicino in živijo v istospolnih družinah. V teh družinskih oblikah so nekatere povezave med odraslimi in otroki biološke, druge socialne, ponekod zgolj slednje.

Žal, dodaja, zakonodaja pri nas še vedno išče krvne zveze, nebiološko starševstvo pa je velik tabu. Stigma naj bi izhajala iz predmoderne logike starševstva kot varovanja nečesa “svojega” v funkciji dedovanja ali nadaljevanja vrste. “Včasih je oblast mislila, da bo s tem stabilizirala red, ljudi pa ustrahovala in normalizirala. Danes bi bila namesto ustrahovanja tem ljudem potrebna podpora,” pravi Darja Zaviršek.

Torej, če prav razumem, Primc (politik) zahteva ukrepanje (ministra oziroma politika) zoper Zavirškovo (raziskovalko na fakulteti) zaradi ugotovitev iz njene raziskave? WTF? Pa od kje se je ta pajac vzel? Se je teleportiral direktno iz srednjega veka? In kdo iz Fakultete za socialno delo bo imel toliko poguma, da mu bo odkazal mesto?