Sveta voda na Kornatih

| 31. Avgust 2007 | | stergo ergo

Če hodiš na Kornate in slišiš poročila o požarih, si rečeš, pa menda ne gori v krajih, ki jih poznam. In potem gori prav tam. In zgorijo ljudje, tudi trije še ne čisto doletni fantje, enega še v disko ne bi pustili, tukaj pa je imel pravico, da gre v sredo ognja in gasi kot prostovoljni gasilec. Ta hrib poznaš, tam si nabiral žajbelj v dneh, ko se poslavljaš s Kornatov do naslednjega leta in je treba odnesti s seboj nekaj vonjav in kamenčkov in školjk in divjega timijana, da ne bo zima predolga. Bilo je prav tam, med Lučico in zalivom Šipanto, čeprav smo - ne vem zakaj - govorili Šipnata. Ampak prav bo Šipanto, kajti na koncu plitkega zaliva kamor so se hodile ob pravem času sončit jegulje, je bil edini sladkovodni studenec na Kornatu. Voda je bila sicer nekoliko slankasta, nekoliko mehka in je bila dobra samo za ovce, pa vendar je bila tolikanj vredna, da so domačini govorili “šipanto mio”, moja sveta voda.

Kje si bil takrat Ti, ki so ti ljudje, ki si jim zdaj požgal sinove, postavili cerkvico pod Taracem in nad vrata napisali Kraljice mora,usmili se nas? Vem, gnal si svoj prekleti južni veter, da je zajel može, ki so umrli s pogledom na edini studenec na Kornatih.

In tista voda ni več sveta.