npr. da država izda dekret, kjer je potrebno plačati za neko javno storitev izjemno veliko ceno. npr. da je ta draga storitev nujna dobrina. posledično bo narasel tudi BDP.

ljudje so primorani plačati za to dobrino, si npr. izposojajo oz. manj varčujejo kot bi želeli oz. preusmerijo del svoje potrošnje, oz. karkoli že. s tem definitivno izgubijo del svoje koristnosti. v kolikor pa s pridobitvijo npr. socialne varnosti pridobijo oz. presežejo izgubljeno koristnost stvar niti ni problematična. njihova celotna koristnost je enaka oz. večja. seveda je vprašanje kako primerjati oz. računati koristnosti (načeloma to pokažejo volitve).

moral bi napisati, da stvar ni problematična v krajšem obdobju. na dolgi rok, zna biti problem. javna uprava z vsilitvijo koristenja storitev ustvari vse več delovnih mest, medtem ko zaposlitev v zasebnem sektorju stagnira. žal na dolgi rok to ni mogoče, saj se javni sektor finančno naslanja na zasebnega.

Ampak Sinn kratko in jedernato pove:

Prva možnost je, da se plače nizko kvalificiranih kadrov ubrani z zakoni o najnižji mogoči plači ali s plačevanjem socialne podpore, zaradi česar se zahteve po najnižji mogoči plači postavijo nasproti zasebnemu gospodarstvu. To je strategija, ki jo je izbrala večina držav EU, še zlasti Nemčija. Posledica je velika brezposelnost, ki je neučinkovita in finančno nevzdržna.

Druga možnost so plačne subvencije, ki jih plačujete namesto plačnih nadomestil, s čimer dosežete razpršenost plač, ki je nujna za doseganje polne zaposlenosti, ne da bi pri tem dovolili zdrs plač nekvalificiranih delavcev. To je strategija, ki so jo izbrale ZDA s svojimi odbitki pri dohodnini. Edmund Phelps, letošnji dobitnik Nobelove nagrade, je že dolgo njen zagovornik.

Tretja možnost je skandinavski prijem. Tu plače na visoki ravni ohranja povpraševanje države po delovni sili.

dr. Sinn zaključi:
Vendar je kljub temu morda najbolje pustiti, da trg odloči, katere vrste izdelkov bi moral in bi lahko smiselno ustvarjal nizko kvalificiran in manj motiviran del delovne sile, kar pa govori v prid ameriškemu subvencioniranju plač. Zato je skandinavski prijem več kot zgolj računovodska zvijača, a tudi manj kot zares priporočljiva strategija za spopad z izzivi globalizacije.

In kakor zaključi avtor v nagovoru na 5th Munich Economic Summit:
I belive that all of Europe is on the wrong track.
(http://www.cesifo-group.de/pls/guestci/download/CESifo%20Forum%202006/CESifo%20Forum%203/2006/forum3-06-introduction-2.pdf)

In v HDI indexu, če naštejemo prvih deset držav:
1.Norveška
2.Islandija
3.Avstralija
4.Irska
5.Švedska
6.Kanada
7.Japonska
8.ZDA
9.Švica
10.Nizozemska
…

“K nizki stopnji brezposelnosti na tem območju je torej pripomogel velik odstotek državnih služb. Še več, ta veliko prispeva tudi k visokim številkam glede ustvarjenega BDP na prebivalca, preprosto zato, ker je dodana vrednost, ki jo ustvarijo ta državna delovna mesta, vključena v BDP, pa čeprav je v tržnem gospodarstvu nikoli ne bi mogli ustvariti.”

spomnimo, skandinavski model zaznamuje veliko večji delež države v BDP, kot je prisoten v drugih modelih. in prav ta značilnost po sinnovem mnenju odločilno prispeva k temu, da se v skandinaviji ustvarja tako visoka dodana vrednost, ki je

“v tržnem gospodarstvu nikoli ne bi mogli ustvariti.”

čudno se mi zdi, da sinn govori o nekih zvijačah, na koncu pa se vse izteče v to, da sinn konstatira velik delež države v skandinavskih BDP in pojasni, da če državnega deleža ne bi šteli noter, bi stvar bila drugačna. sicer nisem nek strokovnjak, ampak ali je prištevanje državnega deleža v BDP statistična mahinacija na splošno, ali samo v glavi ideologov prostega trga?