| 7. October 2007 | | JureKako visoko se ceni vaš predavatelj na faksu lahko z dobro mero gotovosti zmerite s pogledom v spisek literature, ki jo morate predelati. Če cenjeni profesor v siceršnji poplavi primerne literature, ki je na voljo na svetovnem trgu, malce pogosto navaja lastne izdelke, veste, da ima o sebi dobro mnenje.
Da je tako tudi pri našem zunanjem ministru, že itak ni bilo nikoli mogoče dvomiti. Vseeno je razkritje iz tokratne Mladine zaskrbljujoče zaradi smeri, v katero pluje naše visoko šolstvo.
Dr. Rupel namreč na novi zasebni Evropski pravi fakulteti predava o mednarodnih odnosih in mednarodni skupnosti, študentom pa je kot temeljne študijske vire predpisal kar štiri lastne knjige. Kar je problematično, pa ne zaradi tega, ker se dr. Rupel ceni, ampak ker njegovo pisanje o znanosti mednarodnih odnosov ne pove nič. Popolnoma neprimerno, nerelevatno, brez vsake akademske vrednosti. Kot bi se računalniškega programiranja učili z branjem biografije Sergeya Brina.
Kljub temu, da bodoči diplomanti o mednarodnih odnosih ne bodo vedeli nič, so lahko mirni. Glede na siceršnjo kadrovsko zasedbo na fakulteti se jim za službo najbrž ni bati.
[...] se je malce nerodno izrazil. Študentje Univerze Petra Jambreka ne le študirajo pri dr. Ruplu, temveč tudi študirajo dr. [...]
Tudi jaz sem imel enega takega profesorja za mentorja. Za diplomsko nalogo je priporočil kar 6 svojih knjig in samo tri druge. Iz ene od teh drugih je plonkal, v vseh svojih šestih knjigah pa obdelal praktično enako snov. Seveda sem preštudiral samo eno tujo in en njegovo knjigo.
Kot vire za svoje teme pa sem kar tako na pamet približno tridesetkrat navedel njegove knjige (včasih prvo, včasih drugo itd do šeste) nekajkrat tisto tujo, ki sem jo prebral, tisto, iz katere je on plonkal, pa samo enkrat ali dvakrat pri bolj splošnih temah (da ne bi videl, da sem ga pogruntal).
Diploma seveda čista odlika in še državna nagrada zraven! Obrazložitev: izredno korekten do avtorjev virov!