Stric iz Amerike

Verjetno vam ni potrebno hudo napenjati možganov, da ugotovite, da je sedaj pravi čas za turistični skok v “ameriške sanje”. Hja, če bodo bodo nizkocenovni letalski prevozniki v bližini še pravočasno zagnali tudi čezatlantske linije, se vam bo splačalo skočiti že samo na šoping. Zaradi (za Evropejce) ugodnega tečajnega razmerja boste lahko velik del karte pokrili že s tem, če boste čez lužo recimo kupili kakšen malo dražji Applov prenosni računalnik.

Z druge strani je pogled seveda drugačen; ameriškim turistom v Evropi ni tako zabavno. Tudi tako zaželen Nintendov Wii je bilo vsaj pred časom v Evropi mogoče dobiti enostavneje; Japonci so pač pogruntali, da je 300 evrov pač več kot 300 USD in proizvodnjo preusmerili na staro celino.

V teh razmerah se oglasi naš stric iz Amerike in nevednemu ljudstvu oznani epohalno ugotovitev; v Ameriki se živi bolje!

Začne seveda z že uveljavljenim pristopom: “strašilom”

Ena od “resnic”, o kateri se v Sloveniji ne sme dvomiti, je tudi to, da je kakovost življenja v Sloveniji izjemno visoka in da je kakovost življenja v ZDA porazno nizka. Več

ki ga prežaga na pol s primerjavo cen poljubno izbranih izdelkov. Jah, OK, ljudi, ki bi trdili (argumentirano ali pa tudi ne), da je kakovost življenja v Sloveniji visoka, morda celo višja kot čez lužo, ni težko najti; a pri najboljši volji se ne spomnim, da bi srečal/slišal nekoga, ki bi trdil, da je kakovost višja zato, ker povprečni Slovenec lahko kupi VEČ materialnih dobrin (večjo plazmo, več red bullov in več skodelic kave…) – a točno to je tisto, kar se stric v nadaljevanju zapisa spravi argumenitirano, s številkami! sesuvati.

Pa pustimo uvodno strašilo in se posvetimo metodi, ki temelji na primerjavi cen izbranih izdelkov in storitev. Nič o tečaju, nič o tem, zakaj se primerjajo ti in ne drugi izdelki, nobenega poskusa razlage, zakaj prihaja do razlik v cenah posameznega izdelka ali storitve, nič o purchasing power parity (PPP)… Z uporabljeno metodo (primerjava poljubno izbranih izdelkov) vam jaz lahko skoraj zagotovo dokažem, da je luksuzna berlinska štacuna KaDeWe ugodnejša kot diskontni Aldi. Poiskati moram samo prave izdelke.

A pri samem izboru izdelkov in storitev še ni konec zabave. Stric iz Amerike tako med drugim primerja ceno njegove epohalne bukve s ceno neke ameriške bukve in ugotovi, da je njegovo leposlovje precej dražje. Misterij univerzuma – dokler se ne spomnite na ekonomije obsega, ki, žalibog, neizogibno dražijo celotno slovensko kulturno produkcijo.

Ali zdravstveno zavarovanje: stric iz Amerike se pohvali, da preko luže za zdravstveno zavarovanje plačuje manj kot v Sloveniji. Ne vem, morda. Dopuščam možnost, da slovenska progresija in pametna izbira ameriške police opravita svoje, a stric nikjer ne omeni, da kljub njegovi sreči čez lužo na prebivalca za zdravstvo vseeno namenijo precej, precej več. Le kdo jih odira? Šrot? Slovenski gradualisti? Jože Mencinger?

Ali cena iPhona, ki ga v Slovenij uradno sploh ni na voljo, a to še ne pomeni, da ta kul gadget ne bi mogel biti koristen za dokazovanje, kako nas “s tako imenovano solidarnostjo ropajo luzerji in lenuhi.” Ja, ja… ta lenuharski Apple!

Ali cena Porscheja 911… presneto lenuharsko podjetje Porsche, ki Slovencem prodaja dražje! Zagotovo so krivi slovenski gradualisti! (Ali pa imajo morda kaj posredi harmonizacija cen v EU in druge “malenkosti”?)

…

Ah, krasota intelektualizma Financ. “Je Slovenec rad posiljen?”, se je stric spraševal v prejšnji kolumni. Za Slovence na splošno težko rečem, za bralce Financ pa ne rabim več ugibati.