Strah kroži po Evropi, strah pred skrajno levico
Gospodarska kriza postavlja izredna vprašanja in zahteva izredne odgovore. Ideologi kapitalizma, med drugimi tudi ekonomisti, mrzlično svarijo, opozarjajo, pišejo predloge, da vrnejo svet zopet v stare tirnice. V tirnice domnevnega blagostanja. V čase ko je bila gospodarska rast ogromna in ko so se dohodkovne relativne razlike povečevale.
Odgovor levice na krizo je v veliko primerih porazen. Veliko levičarskih intelektualcev se zadovoljno treplja po ramenih: “Saj smo ves čas govorili, da bo prišlo do krize.” Levica ostaja ujeta v zanke objektivizma in ekonomskega determinizma. Omejuje se na pozive po večjem vplivu države pri regulaciji gospodarstva. Kliče po vrnitvi socialne države, ne upoštevajoč, da se je od zlatih časov socialne države marsikaj spremenilo v kulturnih navadah ljudi. In da so časi socialne države zahodnih demokracij tudi časi imperialističnega izkoriščanja tretjega sveta.
Seveda marsikdo od humanistično usmerjenih publicistov ne pozablja opozoriti, da v kolikor ne bomo hitro rešili krize, bo pridobila skrajna levica in njen populizem. Seveda nam ne razložijo, kaj naj bi se skrivalo pod to grozečo nevarnostjo. Dovolj je pridevnik skrajna, da bo prestrašil bogaboječe posameznike. Pojmen skrajnež je medijski produkt, ideološki konstrukt za opredelitev posameznika, ki nasprotuje hibridni zmesi parlamentarizma in kapitalističnega gospodarstva. V kolikor posameznik uporablja še nasilje, pa je sploh skrajnež, v tem primeru sploh ni potrebno prepoznati njegovega političnega prepričanja, saj je fizično nasilje per se skrajnost. Seveda je nasilje države prepoznano kot nujnost, kot zadnji ukrep, ki je potreben za ohranitev njenega obstoja. Če potegnemo tu še enačaj med državo in družbo, imamo skončano sliko in si jo lahko obesimo na steno.
Skrajna levica je seveda pojem, ki ga uporablja zunanji opazovalec. Zaradi njene heterogenosti je težko najti skupni imenovalec, saj je skupinic in skupin nešteto, že med teoretskimi nasledniki Marxa je veliko razlik, prav tako med anarhističnimi skupinami. To je dejstvo, raznolikost nam omogoča eklektično prebiranje zanimivih idej in rešitev. Kajti kaj je sploh lahko glavni očitek branilcev obstoječega reda? Da levica nima odgovorov, da alternative tržnemu sistemu praktično ni. Pri tem pa ne opazijo, da se jim za hrbtom posuvajo njihovi trdni odgovori, ki so bili povzdignjeni v dogmo. Prav kriza je trenutek, da se išče nove odgovore. Kajti krizo je povzročila predvsem brezidejnost, prepuščanje dogajanja neznanim višjim silam iracionalnega prostega trga. Presekati krizo pomeni prevzeti zopet nadzor nad dogajanjem. Z državo ali brez.