DRUGI DOM

v primeru crnkoviča je razlaga še bolj banalna. kot komuniste je označil ljudi, ki mu niso simpatični. tu se sploh ne gre za vsebino, ampak videz. zadeva je do skrajnosti banalna. logika crnkoviča je preprosta: “niste mi simpatični, komunizem je nekaj antipatičnega, zato ste komunisti. to, kar je meni antipatično je komunizem. ”

in to je še eden izmed neslavnih dosežkov, ki jih je moč pripisati crnkoviču. to, da je mentaliteto gostilniške debate, kjer pač za komuniste označiš ljudi, s katerimi se ne strinjaš, dvignil na nivo argumenta v kontekstu intelektualne debate.

Jaz sem video SD, kjer so v uradnih črnih oblekah, dojel kot dostojanstven upor, upor proti brisanju spomina, ja v resnih-pogrebnih oblekah so zato, ker so sodobni fašisti(vsi ex “komunisti”) spravili mnoge prave stare komuniste v grob – metaforično in dejansko(spomnimo se samomora Pepce Kardelj, “nesreče”/samomora Jožeta Smoleta). Crnkovič je s svojim norčevanjem iz teh oblek (“sivi komunizem”) storil skrunitev mrtvih, nekrofilsko zasmehovanje mrtvih, resničnega trpljenja.
Crnkovičev diskurz je fašističen, rasističen, kjer kot argument šteje rasističen užitek ob “umazaniji” Drugega: “sivi komunizem”, “kumrovčani”. Racionalne argumente sindikatov se podre, ne z argumenti, ampak z “ve se” neargumetnom, s silo libida, rasističnega užitka, ki naj utiša glas racionalnega dvoma. Kakšna nizkotna pizda je tale Crnkovič.

Jure, ali lahko prilepiš link od zadnje strani Sobotne priloge: “Mija Repovž: Akademikovo obžalovajne”?
Piše, da je neoliberalni sistem še bolj svinčen ob komunističnega totalitarizma: v komunizmu so akademske kariere lahko delali tudi antikomunisti, v neoliberalizmu pa je kariera na ekonomskih fakultetah odvisna od objavljanja v določenih ameriških revijah: te te povabijo k pisanju, ti dajo NAVODILO KAKO MORAŠ PISATI, ti zavrnejo, če ne pišeš tako in te onemogočijo, ustavijo, izvržejo iz univerze, če se ne prostituiraš skladno z neoliberalno ideologijo.

Crnkovič je ena taka srečna zvezda komunizma. V 80ih, v komunizmu, je naredil brezplačni študij in iz sebe napravil medijsko zvezdo, imel je srečno mladost, s svojimi zvezdami(današnjimi V.I.P. zvezami), “levičarskimi” prijatelji, “intelektualci”(v smislu družbenega statusa, ne znanja) se je imel lepo, se smejal komunizmu.
Prava mala srečna zvezda komunizma.

Ob zgoraj komentiranem velja ugotovitev, da Crnkovič bolj sodi v analogijo Ladove in Jurijeve zadnje oddaje z Murkom. Prispodoba B žanra; tokrat B žanr intelektualnega diskurza.
In tudi pisanje v Objektivu samo po sebi ne more biti garant kakovosti.

Crnkovic le na vsake toliko spravi ven kaj zares vrednega. To je pac polozaj poklicnih kolumnistov, deklarirana “kriticnost” do vsega, slej ko prej pa pride do tega da absurdno kurca temelje tistega kar mu je in tudi drugim, danasnji udobni polozaj sploh omogocilo. Prednost pa je v tem, da je preteklost zares preteklost in da jim sedanjega polozaja njihovo pisanje ne bo ogrozilo, drugace bi najbrz modro molcali. Se en dokaz vec kako banalne so te pisarije in kako impotentna je ta domnevna “rekomunizacija”.

Ravno berem Kardelja

http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?pageSize=20&sort=date&sortDir=ASC&page=20&query=%27contributor%3dEDVARD+KARDELJ%27

(za ogled klikni na Adobeov znakec poleg rdeče črke A, poleg nakupovalnega vozička)

kjer Kardelj priše ravno o tem, čemur jaz pravim “profesionalni levičarji”, tj. mladi kvazi-uporniki, ki kritizirajo vse(“sistem”) oz. ki kritizirajo razredno družbo – le da bi se v njej na ta način lahko povzpeli. Kardelj še bolj razdela: ti “mladi levičarji” se ponujajo kot NOVO pravo vodstvo delavskemu razredu – pa jih v resnici žene le to, da bi si pridobili STARO mesto intelektualcev(vmesnika med oblastjo in podložniki), staro mesto, ki jim ga je socializem odvzel(jih izenačil v egalitarni samoupravni družbi). Na zahodu pa se kvazi-uporniki s svojo pozo “intelektualca” upirajo temu, da jih kapizalizem izenači z delavci s tem, da jih naredi za intelektualne mezdne delavce, take kot so vsi ostali delavci.
Ta poza “intelektualcev” “upornikov” je v resnici reakcionarna – tako Kardelj in tako pravim tudi jaz: motto kvaziupornikov je: “Kritika razredne družbe kot način, kako se povzpeti v tej razredni družbi”.

En tak kvaziuporink je bil in je še tudi Crnkovič.

Jaz v Crnkovičevemu zapisu ne vidim ničesar globljega kot prizadevanje kolumnista, ki je že dolgo tega ostal brez pravih idej, da se s kao provokativno aboto re-inscenira kot relevanten sogovornik v javni debati.

Mora biti pa občutek kaj klavrn, saj sem prepričan, da kljub trudu, ki ga vlaga v to, še sam sebe ne more jemati resno.-

“v komunizmu so akademske kariere lahko delali tudi antikomunisti, v neoliberalizmu pa je kariera na ekonomskih fakultetah odvisna od objavljanja v določenih ameriških revijah”

Samo dva najbolj banalna primera:

1. France Bučar – ki je “labodji spev akademske kariere [...] dočakal sredi sedemdesetih, ko ga je trda partijska linija hkrati z dokončnim zatrtjem liberalizma odstranila z univerze.” (Mladina, 42/2002)

2. Paul Krugman.- “Mr. Krugman is the author or editor of 20 books and more than 200 papers in professional journals and edited volumes. His professional reputation rests largely on work in international trade and finance; he is one of the founders of the “new trade theory,” a major rethinking of the theory of international trade.” (NY Times, Columnist Biography).

no, tole idealiziranje akademskega življenja pod komunizmom seveda ne vzdrži presoje. Partija je še kako znala narediti red; o zgodbah delanja reda recimo na FDV bi znal veliko povedati tudi dim, naš največji slovenski demokrat.

a point je drugje: ne rabiš partije za delanje reda, so dosti bolj prefinjene in učinkovite metode, končni efekt pa je zelo podoben: marginalizacija in kazenske kolonije.

Gre za moj vzvraten sklep: če je toliko današnjih kulturnikov antikomunistov, vsi z doktorati dobljenimi v “komunizmu” – potem: akademska kariera je bila mogoča, če si bil antikomunisti.
Spomnim se tudi Žižkove opazke, da se je bilo dovolj napisati dva stavka v spremni besedi knjige, stavka o Marxu in Engelsu, pa je šla knjiga lahko skozi – s KAKRŠNOKOLI vsebino.
Če navadnega delavca brcnejo iz službe ni to nič, če pa antikomunista brcnejo iz univerze je to konec sveta, opevano bo v romanih in “ljudskih” žalostinkah.

“Če navadnega delavca brcnejo iz službe ni to nič, če pa antikomunista brcnejo iz univerze je to konec sveta, opevano bo v romanih in “ljudskih” žalostinkah.”

;)

Problem piscev ala Crnkovič je tudi to, da pišejo tedenske kolumne in prav nihče ne ujame več muh “enotednic” kot pa oni. V Sloveniji tudi nimamo nekega solidnega knjižnega trga “stvarnega” političnega čtiva, kjer bi si bilo možno ustvariti neko širšo sliko o “current history”. Mogoče izideta dve, tri taki knjigi na leto, eno izda kakšna Liberalna akademija, ta druga pa po možnosi pride izpod prstov kake Ane Jud. Jupi! Ko kolumnist najavi, da bo objavil knjigo je pa tudi glejga, polna že objavljenih kolumen iz obdobja od-do.

yeah, te zbirke že objavljenih kolumn so zame papirni spomenik lenobe. Mislim, a je lahko še bolj easy objavit bukvo?