Sproščenost

Umestitev
Pojem, ki zaznamuje zadnje obdobje slovenske politike in družbe. Sicer ne vem, kdaj točno je prišel na plano kot politično orodje – Ivan Štuhec omenja leto 2002, nato »pa ni bilo nobene debate o sproščenosti, zdaj pa je spet naenkrat nastala.«. Ne glede na vse, sproščenost dobiva pomembno mesto v političnem dialogu – ob boku z izrazi kot so politična kultura, interes, strpnost, strast, razum ipd. Za slednje se seveda zdi, kot da so v človeški družbi že od nekdaj, torej da so naravni. Vendar je taka predpostavka napačna – vsi koncepti pridejo v politični prostor s človekovim blagoslovom, kot razmerje političnih sil ter z namenom, da bi nanj vplivali. Najlepši primer je pojem politična kultura.

Politična kultura
V politični prostor je bil ta pojem vnešen v šestdesetih letih 20. stoletja in je imel namen propagirati superiornost angloameriškega političnega sistema oziroma angloameriškega razumevanja demokracije. Guru tega koncepta, Gabriel Almond, je sestavil kriterije po katerih homogena politična kultura, značilna za Veliko Britanijo in ZDA, pomeni stabilnejšo demokracijo, heterogena, značilna za kontinentalno Evropo, pa manj stabilno oziroma že kar nestabilno demokratično ureditev. Seveda pa je tak koncept, ko se je razširil po znanstvenem svetu, trčil ob nasprotovanje in drugačno razumevanje pojma. Nasproti Almondovemu konceptu se je postavila Lehmbruchova in Lijphardova analiza političnih sistemov kontinentalno-evropskih Nizozemske, Švice in Avstrije. Ta analiza je pokazala, da so najbolj stabilni demokratični sistemi heterogeni oziroma pluralni (kar pomeni da v družbi obstaja več stebrov – katoliški, liberalni in socialistični) in sicer pod pogojem, da je odnos med različnimi stebri koalicijski in ne nasprotniški.

K bistvu
No, pa da ne bomo preveč zašli. S kratkim opisom politične kulture sem želel pokazati da katerikoli pojem, ki pride v politični prostor kot sredstvo za promoviranje lastne politike (ter se seveda prime v družbi), kmalu »posvoji« tudi nasprotna stran ter politična znanost, ki ga kritično ovrednoti. Sproščenosti, ki jo je v politiko lansirala desna politična opcija, se je prvi proces že zgodil – pojem je z velikim veseljem pograbil vodja opozicije in ga obrnil sebi v prid. Kako? Tako, da je z njim začel promovirati svojo politiko in način izvajanja le-te ter to zelo uspešno prodal javnosti. Sproščenost je definiral kot pojem, ki si prizadeva za mirnejšo in nekonfliktno politiko, politiko ki ne zapostavlja drugače mislečih in ni maščevalna. Hkrati pa je sproščenost (sproščenost družbe) tudi produkt te sproščene politike. Tak koncept vse bolj posvajajo tudi druge stranke, le »mati pojma«, SDS, še vztraja na starem pojmovanju ki enači konflikt med sproščenostjo in nesproščenostjo s konfliktom med dobrim in zlim.

Prihodnost
Drugi proces, kritična znanstvena presoja, še poteka. V javnosti se kaže ogromno zanimanja zanjo, pišejo se knjige in na temo sproščenosti so celo oblikovane umetniške razstave. Pojem se je v političnem prostoru ustalil, ne le zato ker je desnica z njim razburkala javno mnenje, temveč tudi zato, ker ga je posvojil še ostali del politike in mu tako zagotovil prihodnost.