Drugi dom
Sprava je nemogoča
| 21. junij 2006 | Slovenija | Jure
Sam zelo cenim Spomenko Hribar, saj menim, da če želite objektiven pogled na dogajanje v II. svetovni vojni in po njej ter ustrezno vrednotenje, trenutno v Sloveniji ni boljšega naslova. Še najmanj pa so za to poklicani politiki in predstavniki RKC, ki iz tega poskušajo kovati politične točke. Vendar vseeno dvomim v projekt “sprava”, ki ga je v veliki meri sprožila prav Hribarjeva. Zakaj? Ker je sprava nemogoča. Stvar bo nekoč preprosto izzvenela. Izzvenela pa bo takrat, ko bo postala politično nerelevantna. Dokler temu ni tako, je sprava lepa želja, ki pa ji spodrsne ob vsakem “incidentu” tipa Perkov govor.
Tole pisanje je spodbudila objava na blogu oslikarstvuinsecem, s katero se žal ne morem strinjati.
Če uporabim besede Hribarjeve (po spominu); bila je okupacija, bil je upor, bila je kolaboracija in bila je revolucija s povojnimi poboji. Zanikanje vsaj enega dela takratnih dogodkov je nedopustno. Revolucija in povojni poboji pač ne zanikajo obstoja kolaboracije in izdajstva, revolucija in povojni poboji ne zanikajo obstoja upora.
Dejstvo je, da je bila črno-bela slika, ki jo je slikal nekdanji režim, kjer je bila ločnica med bad in good guys popolnoma jasna, neustrezna. Dejstvo je, da so bili mnogi, na obeh straneh, zavedeni; mnogi domobranci s strani RKC in meščanskih strank, mnogi partizani s strani partije, ki je upor kasneje izkoristila za revolucijo. Dejstvo je, da nobena vojna ni lepa, da so mnoge nedolžne žrtve, da so stiske in odločitve tako različne kot je posameznikov, ki jih, hočeš nočeš, morajo sprejeti.
A nekatera dejstva vseeno ostajajo:
- ena stran se je okupatorju, ki je izvajal aktivno iztrebljanje slovenskega naroda, uprla
- druga stran se je odločila za kolaboracijo, za aktivno pomoč okupatorju pri doseganju njegovih ciljev
- ena stran se je povezala s Stalinom, a z njim se je za zmago nad večjim sovragom povezal tudi zapriseženi antikomunist Churchill
- druga stran se je povezala s Hitlerjem, mu pomagala in mu pela hvalnice
Povojni poboji so brez dvoma zločin in obsojanja ter pregona vredni. A to še ne pomeni, da pa ni bilo kolaboracije, izdajstva in izdajalcev. Civilizacijska nuja je, da mrtve dostojno pokopljemo in obeležimo njihov grob. Civilizacijska nuja je, da se zavedamo zločinskosti izvensodnih pobojev. A prav tako je civilizacijsko nujno reči, da je bilo sodelovanje z okupatorjem strašanska napaka, izdajstvo lastnega naroda. Komunisti slovenskega naroda niso obsodili na smrt, okupator ga je.
(Še brez glasov)
Loading ...
‘kam bi pa prišli potem? ‘
V Frankistično Španijo. Čudno, da ima RKC v Sloveniji toliko za povedati o spravi, o povojnih pobojih ipd. medtem pa ni niti pisnila, ko so bili grobovi republikancev v Španiji zamolčani toliko let in je bila situacija sila podobna tej naši z domobranci.
Dvojni standardi=hinavščina.
Ampak tukaj RKC itak ne gre za dogodke med in po 2. svetovni vojni. Briga njih. Radi bi na tak način utišali današnjo opozicijo in sami sebe razglasili za edino zaupanja vredno silo v naši družbi.