SPOSOJENO: Janša ne bo končal tranzicije, morda pa se bo z njim končala

Via razgledi.com, avtor Vojko.

Kar nekaj znamenj je, da se je kapital začel obračati proti vladni koaliciji Janeza Janše. Morda, a zanesljivo tega še ni mogoče reči. Gotovo pa je, da o vladi ne more imeti dobrega mnenja. In nemara je tisto, kar je v ospredju malodane vsakodnevne medijske pozornosti, za takšno mnenje celo manj pomembno od nekaterih manj izpostavljanih dogajanj.

Danes popoldne, denimo, se bodo predvidoma nadaljevala pogajanja socialnih partnerjev in ministrice za delo Marjete Cotman o spremembah delovnopravne zakonodaje. V teh že več kot leto dni trajajočih pogajanjih je nenačelna koalicija vlade in sindikatov kapital stisnila ob zid. To, kar lahko še pričakujemo, bodo kozmetične spremembe. Pa ne make-up, ampak make-down, s stališča kapitala.

Vlada, najprej premier Janez Janša, je preprosto nasedla logiki, da ‘kapital ne more na ceste’. Sindikati pač lahko in ta film se je med pogajanji tudi nenehno vrtel, vse od znamenitega protesta ‘v neugodnih vremenskih okoliščinah’ konec leta 2005. ‘Malo’ davčne reforme te ‘pogajalske neenakopravnosti’ kapitala ni moglo kompenzirati. Kdor je tej vladi in še posebej stranki njenega premiera pred volitvami leta 2004 na podlagi programa atestiral največji ‘odmerek’ liberalnosti, se je bridko zmotil. Bolj kaotično mešanico državnega dirigizma, korporativizma, dnevno-politične samovolje, nacionalistične sprave med delom in kapitalom ter krekovstva si je težko zamisliti.

Da ne bo nesporazumov: Slovenija je po ustavi socialna država. Kar sem sam zmeraj razumel v duhu nemške ustave – Eigentum verpflichtet – da lastnina prinaša (družbene) obveznosti. Tukaj torej ne govorim o tem, da bi morala vlada kapitalu ’sneti vse vajeti’ in delojemalce ‘izročiti na milost in nemilost’ delodajalcem. Ko, denimo, Ivo Boscarol predlaga ukinitev nekaterih praznikov v imenu nekakšnih prihrankov, se mi zdi njegovo izhodišče preprosto zastarelo. ‘Več in bolje delati’ je neučinkovit mehanicizem. Kapital ima vse ‘resurse’, da bi na sindikalni populizem odgovoril brez demagogije.

Tukaj govorim zgolj o tem, da lahko vlada brez koncepta in zato nujno obsojena na ‘favoriziranje’ enega (ali drugega) socialnega partnerja dolgoročno povzroči nepričakovan in nezaželen obrat. Ko se je davčna reforma Dušana Mramorja obrnila proti kapitalu, se je ta obrnil proti LDS. Janši se morda že dogaja enako, kljub temu, da si je tako bolestno želel podrediti kapital (sindikatom pa ugoditi). Kapital ne more na ceste, lahko pa udari drugače, občutno močneje in bolj boleče. Še vedno je v obdobju koncentracije, ‘formiranja’ in organiziranja v ‘družbeno moč’, petnajst let ni tako dolga doba. A začetno prednost sindikatov – v tranzicijo so prinesli organiziranost in družbeni vpliv – bo v doglednem času ‘izenačil’.

Ni rečeno, da ta vlada tega procesa ni pospešila. In da lepega dne sindikatom ne bo žal, da v zadnjem obdobju tranzicije Slovenija ni imela vlade, ki bi ob zavezi socialni državi – in naravnemu okolju – kapitalu omogočila ustvarjanje dobička v okviru jasnih pravil igre in učinkovitega pravosodnega sistema. Nekaj minulih let so s stališča kapitala ‘leta izgubljenih dobičkov’ (navkljub obilnemu izkoriščanju črnih in sivih con, v katerem je ustvarjal nekatere ‘ekstra-profite), v njegovi naravi pa je, da jih bo poskušal nadomestiti.

Janševa vlada tranzicije ne bo končala, lahko pa se bo z njim končala tranzicija, kakršne smo bili navajeni.