Spomenka Hribar: Politika ob grobiščih

| 26. junij 2006 | Slovenija | Jure

Priporočam v branje. Kako ohraniti pieteto do mrtvih in se izmakniti revizionizmu.

Dovolil si bom objaviti par ključnih izsekov.

Recimo tisto o zmagovalcih: “Končno so zmagali tudi tisti, ki so se borili proti komunističnemu totalitarizmu.” Zmagovalci naj bi bili domobranci. Takšno izrekanje izenači vse, ki so se kadarkoli bojevali proti komunističnemu totalitarizmu. Pod isto oznako so tako domobranci kot po vojni delujoči protikomunisti, torej so povzeti tudi tisti, ki so se rodili po vojni in so se postavili po robu komunizmu; med enimi in drugimi naj ne bi bilo nobene razlike. Vendar razlika je: protikomunisti so med vojno z okupatorjem sodelovali, ne le pasivno, temveč aktivno, vojaško, mnogi z izdajstvi partizanov in njihovih simpatizerjev. Zakaj implicitno, zakrito izenačenje vseh nasprotnikov komunizma? Prav zato, da se prikrije temeljna razlika med njim, ki je med zapriseženci “velikemu vodji”, in povojnimi protikomunisti - da se torej prikrije kolaboracija z okupatorji medvojnih protikomunistov.

…

Kakšno pomoč je škof Rožman ponudil italijanskemu okupatorju, je razvidno iz naslednjih Robottijevih komentarjev Rožmanove ponudbe:

“Škof pravi k 7. točki v bistvu sledeče: Vi Italijani imate v Ljubljani zaradi jezika, zaradi nezanesljivosti slovenskih uslužbencev, zaradi splošne dolžnosti molčečnosti, velike težave pri razlikovanju med dobrim in slabim. Natančno tako je. - Prav! Mi katoliki izstopamo iz ravnodušnosti in Vam ponujamo, da Vam pri Vašem delu stojimo ob strani s tem, da opravljamo delo, ki bi ga vi težko opravljali in Vam sami izročamo komuniste.”

….

Perkov komentar delovanja protikomunistov pa je naslednji: “Uprli so se kolaboraciji komunistične partije s Stalinovim terorjem.” Res, Stalinov teror nad lastnim ljudstvom je bil strašen - in čeprav je res, da so se naši komunisti med vojno zgledovali po stalinistični shemi “prva in druga faza revolucije”, pa je načelno enačenje narodnoosvobodilnega boja s komunizmom absurdno, kakor je absurdno tudi enačenje Stalinovega deleža v protinacističnem boju zaveznikov z njegovim boljševiškim terorjem. V drugi svetovni vojni je “Stalinova” armada zadrževala stotine Hitlerjevih divizij, Rusi so izgubili dvajset milijonov ljudi - kar je odločilno vplivalo na poraz nacifašizma. Dr. Perko je govoril, kot da pri nas okupacije sploh ni bilo, kot da nevarnosti nacifašizma sploh ni bilo! Kot da je v tem času pri nas divjala samo državljanska vojna! Govorjenje o kolaboraciji s Stalinom pa je - pravzaprav - smešno; tedaj so, na srečo, s Stalinom “kolaborirali” tudi vsi zavezniki, sicer ne bi bilo zmage nad nacifašizmom in politični in duhovni zemljevid Evrope bi se danes bistveno razlikoval od aktualnega - in to ne v korist krščanske Evrope! Ne le komunizem, tudi nacifašizem je bil “brezverski”!