Drugi dom
SNS
| 7. January 2008 | | Jure
Nismo še dobro prebavili prazničnih požrtij, pa slovenska politika že obratuje s polno paro. Dogodki prehitevajo drug druge in nakazujejo res vroče leto. Ugotavljati čemu in zakaj je prišlo do turbolenc pri SNS-u, je v bistvu nepotrebno; verjemite psihiatrični razlagi ali tisti bolj s področja teorij zarot, meni je vseeno, saj tega kupa gnoja nimam namena preiskovati. Ugotovitev, da smrdi, mi zadostuje.
Resnejša obravnava spora Jelinčič-Peče je odveč, saj SNS nikoli ni bila resna politična stranka s poslanstvom in programom, ki bi presegala izboljševanje zaposlitvenega in še kakšnega položaja vpletenih. Koordinate delovanja SNS-a so znane; stranka sicer pluje pod nacionalistično in ksenofobno zastavo, ki pa je na nižjih ravneh vedno dovolj prilagodljiva, da lahko Zmago krmilo brez težav usmeri tja, kjer začuti, da je več t.i. protestnih volivcev, torej tistih, ki so nezadovoljni s političnim sistemom in akterji, vendar se jim še da oditi na volišče. Če je potrebno pokriti levo krilo, privleče cerkev, če desno, mejo in sovražnike osamosvajanja - pač po potrebi. Nikjer se ni to pokazalo bolje kot na zadnjih predsedniških volitvah; v okrajih, kjer se je v prvem krogu Jelinčič še zlasti dobro odrezal, je v drugem Türk beležil najvišjo podporo. Sporočilo je bilo jasno.
Jelinčič je prekaljen politični maček, ki je doslej vedno vedel, katere note zagotavljajo prihodnost. Največja ironija fenomena SNS-Jelinčič je v tem, da na krilih protestnih glasov izvaja politiko, ki dejansko predstavlja tisto, zaradi česar volivci sploh postanejo protestni. A glasna nacionalistična retorika očitno pokrije vse “vzajemne” vragolije. Očitki o korupciji in klientelizmu se lepijo na vse stranke, le na SNS ne. Sposobnost, ki si jo želi marsikdo.
Kljub Jelinčičevi nedvomni premetenosti in obsojenosti, da ga bomo očitno morali prenašati dokler se bo njemu dalo, pa je jasno še nekaj; uspeha SNS-a v veliki meri ne kroji sam (še manj Peče) - odgovornost leži na vseh drugih (zmernejših, “normalnejših”) strankah, ki pravzaprav generirajo potencialne volivce Jelinčiča. V tem pogledu je volilni rezultat SNS-a jasno ogledalo zadovoljstva državljanov s političnim sistemom, strankami in politiki. Ni kaj, “tržna niša” z dobro perspektivo na naslednjih parlamentarnih volitvah.
(Še brez glasov)
Loading ...
Vsekakor SNS ni neka posebnost. Protestni glasovi so po celem svetu dvignili marsikaterega populista vsaj v parlament, če ne celo na oblast. Vendar ob jasni krizi parlamentarnega sistema se postavlja naslednje vprašanje. Kdo se odloča bolj racionalno, protestni volivec, ki voli Jelinčiča, ali volivec, ki voli t.i. zmerne stranke. Ki sicer ponujajo na videz zmerni in trezni program, ki pa je velikokrat povsem vsebinsko prazen. Včasih se zdi, kot da sistem živi neko svoje življenje, v katerem so politiki samo epizodni igralci. Vztrajanje na parlamentarni demokraciji kot najboljšemu sistemu brez razmisleka o alternativah povzroča samo še nadaljne nezadovoljstvo. Kot da nas zgodovina ni ničesar naučila, kako so propadle meščanske stranke v Nemčiji v 30-ih letih 20. stoletja in kako so nenazadnje propadle stranke Kraljevine Jugoslavije.
SNS je tako ali tako samo Jelinčič. Barbara Žgajner Tavž se je ukvarjala zgolj s socialnimi vprašanji in sicer z izrazito levičarskim, razdeljevalnim nabojem. Kot takšna se lahko mirne duše vklopi v katerokoli izmed šestih ali sedmih levičarskih strank v slovenskem parlamentu.
js bi rekel, da to nakazuje začetek prestrukturiranja na desnici…
Ja naš Zmago je fenomen,ko misliš,da mu bo spodrsnilo,se pobere in spet meša štrene.Meni je to kar po godu,ker
na tak način komuniciranja lahko izvedo kaj tudi tisti,ki sicer ne razumejo njegovih sodelavcev,ki imajo v povedni
besedi preveč tujk,ki malemu človeku niso razumljive.