Slovenski tednik

Vprašanje, ki me bega od prejšnjega tedna, ko sem imel prvič priložnost v roke prijeti to veliko obogatitev slovenskega medijskega prostora: kako je mogoče tako hudo podcenjevati bralce (in celo pričakovati pozitivne učinke za politične botre)?

Slovenski tednik tako daje v nič največje modrosti sodobnih spin doktorjev, ki vedo, da se je za učinkovito propagando pač potrebno vsaj malo potruditi, zamaskirati vir, intencionalnost, zaigrati na skrite vzgibe, meta-zgodbe… Ob branju Slovenskega tednika pa se zdi, kot da se je čas zavrtel za kakih sto let v preteklost, ko smo politično propagando skozi tiskane medije šele odkrivali. Bad guys vs. good guys, črno/belo, nič sivin, stripovska karakterizacija enodimenzionalnih likov… Naravnost od boga požegnana dejanja vlade in character assassination tistih na drugi strani. Brez odstopanj, brez odmikov, brez dvomov…

Na nek perverzen način je Slovenski tednik tako celo izjemno cinično-pošten: mi (propagandisti) vemo in vi (bralci) veste, da gre za propagando, pa kaj… Propagandna narava je tako v nebo vpijoča, da si ni mogoče predstavljati, da bi jo lahko kdorkoli spregledal.

Torej, zakaj sploh to čudo pošiljati? Računanje na tisti promil prebivalstva brez še tako minimalnega propagandnega filtra? Igranje na karto, da laž postane resnica, če jo le dovolj krat ponoviš?