Drugi dom
Slovenski BAM - še en LDSov okostnjak iz omare
| 5. August 2008 | Slovenija | pegasus
V ravnokar minulem mesecu sta v javnosti odmevala predvsem dva dogodka, poleg nesreče pri HE Blanca tudi peripetije s predorom Šentvid, ki je bil odprt z dvoletno zamudo, njegova cena se je potrojila, že prvi dan je s stropa odpadel protipožarni omet, zaradi česar se je prometni kaos začasno znova vrnil na Celovško, predor brez uporabnega dovoljenja pa bo, vsaj trenutno kaže tako, nekaj časa (verjetno do konca leta) spet prevozen, sicer brez protipožarnega ometa, ampak lahko držimo pesti, da teroristi do takrat ne bodo zažgali kakšne zvrhano polne cisterne. Zlasti leva trobila si seveda niso dala dvakrat reči in so nemudoma začela pribijati na križ prometnega ministra Radovana Žerjava in, dežurnega krivca za vse, vlado Janeza Janše. No, ker je Žerjav minister manj kot leto dni in ga za vse “podedovane” probleme res ne moremo obtoževati, bi se stvari mirno lahko lotil bolj neobremenjeno, po vseh zapletih dal celoten odsek res temeljito pregledati, prebral levite SCT in brezhiben odsek odprl še bližje volitvam. Konec koncev, če se je že zgodilo, kar se je, bi prav zares lahko bil nekoliko manj lakajski do tujcev. Namesto da je dal omet odstraniti med tednom in tako “kaznoval” predvsem gorenjske dnevne migrante, ki s svojimi davčnimi prispevki vse skupaj hočeš - nočeš sofinancirajo, bi lahko to storil tudi med vikendom in k ogledu presežkov draveljske realsocialistične arhitekture primoral predvsem tuje “pomorščake” na poti na Hrvaško, od katerih Slovenija z izjemo iztržka od podcenjenih vinjet in minimalnih bencinskih trošarin, roko na srce, nima tako rekoč nič. Ampak, kaj je vse skupaj v primerjavi s številnimi zablodami, ki so se zgodile že davno pred Janševo vladavino in se šele sedaj pokazale v vseh svojih razsežnostih!
Izvirni greh je bil storjen že pred več kot poltretjim desetletjem, ko je bila določena trasa avtoceste in je kmalu postalo jasno, da gre za še eno zablodo socialističnega planiranja. kakršnih smo do takrat na območju bivše Jugoslavije že bili vajeni, npr. Feni Kavadarci ali Jadral Obrovac. Morda še najbolj analogna primerjava pa bi zaradi transportne sorodnosti lahko bila s sovjetskim projektom Bajkalsko - amurske magistrale (BAM), enemu najbolj zgrešenih komunističnih projektov vseh časov, o katerem si lahko več preberete celo v slovenščini.
Naravnost ironično, v časih, ko so bila razna samoupravljanja s temelji marksizma še obvezen sestavni del kurikulumov in je ideologija okužila še lep del preostalih predmetov, so med urami zgodovine bodočim socialističnim državljanom vbijali v glave, kako malo je avstrijskim traserjem Južne železnice bilo mar za naše lokalne potrebe. Hkrati pa so traserji gorenjske avtoceste popolnoma “spregledali” medvoško - škofjeloški bazen in cesto speljali naokrog mimo Vodic. Seveda nikakor ne naključno, tam si je namreč svoj prvi dom omislilo kar nekaj partijskih prikoritnikov, eden najbolj znanih v zadnjem času je tudi prejšnji premier Tone Rop, in je verjetno marsikatera hruška “zašla” tudi na gradbišča zasebnih vil (iii, za kaj pa mislite, da se gre pri bitki za Markovec?). Verjetno niste prav nič več presenečeni, zakaj se je prvotno nekje pri Šmartnem pod Šmarno goro predvidena cestninska postaja zelo hitro prestavila v Torovo, torej malo naprej od Vodic, kjer stoji še dandanašnji. In zakaj so pred malo več kot 4 leti (torej takrat, ko se je prejšnji vladi iztekal mandat), ko je Dars hotel postaviti nekaj dodatnih ovir za lokalne geografije vešče “izogibalce”, po nekaj telefonskih klicih nemudoma opustili zamisel o mitnici na Vodicah, medtem ko se je v Ivančni Gorici (kjer druge dostojne cestne povezave s prestolnico niti nimajo!) ob zasaditvi prvih lopat moral zgoditi boj za staro pravdo, v domžalskem okolišu pa ni novih “barikad” zmoglo ustaviti prav nič, niti takratna domžalska županja Cvetka Zalokar Oražem (takrat članica “stare” LDS, danes Zares) ne.
Skratka, leta 1985 dokončan odsek Ljubljana - Naklo, v prvi vrsti namenjen vodiški nomenklaturi, se je med Naklim in Kranjem pričel kot polovična avtocesta. Kot da se projektanti ne bi prav ničesar naučili iz izkušenj podobne “ceste smrti” med Arjo vasjo in Mariborom! In šele po hudi nesreči 31. januarja 1998, ki je na “Kacinovem klancu” terjala življenja petih mladih smučarskih skakalcev in direktorja Petrola Franca Premka, se je čudežno čez noč našla volja (in to na pobudo SDS) za dograditev še druge polovice. Kot že omenjeno, od Kranja naprej se je že popolna avtocesta na široko ognila Medvodam in raje naredila ovinek mimo Vodic. “Najboljše” so prihranili za južni konec. Cesta je Šentvid presekala na dva dela (povezana le s podhodom za pešce v bližini šentviške cerkve) in se končala tik pod hribom, se navezala na tudi brez tega najbolj obremenjeno slovensko cesto, neki arhitekt pa je očitno zaužil preveč makovih derivatov in nadebudnim tenisačem cinično predvidel teniško igrišče ob svežih izpuhih X. panevropskega koridorja.
Nato se kar lep čas ni dogajalo nič, dokler kmalu po osamosvojitvi nismo dočakali nacionalnega programa za izgradnjo avtocest, bencinskega tolarja in Darsa. Mnogi smo naivno upali, da bodo z navezavo na ljubljansko obvoznico vendarle odpravili urbanistično neumnost s konca prejšnjega odstavka. Že iz letala, tudi tistega, ki je fotografiralo za Google, se vidi, da bi se dalo avtocesto usmeriti vzhodno od železnice in Iskrinega kompleksa na severno obvoznico, ali da nekoliko južneje kot nalašč obstaja še nepozidan koridor do Kosez. Ropova vlada pa je leta 2002 samo obrisala prah s prastarih planov, nastalih v času, ko so bamovske avanture še veljale za velike zmage socialističnega delovnega ljudstva, in v lokacijskem načrtu predvidela predor skozi geološko izjemno zahteven hrib. Če so se že res morali kot pijanec plota oklepati teh muzejskih načrtov, bi se jih lahko vsaj dosledno. Ti namreč sploh niso predvideli priključkov na Celovško (morda le opcijsko že obstoječi polovični priključek za gorenjsko smer), temveč navezavo po rekonstruirani Kosmačevi in Tacenski cesti do priključka Brdo, ki bi se navezovala tudi na prihodnjo medvoško obvoznico. Tako pa so se po zaslugi nekoga, ki je bil preveč pameten, lotili vrtanja še danes nedokončanih priključnih cevi v, kot je bilo omenjeno že malo prej, geološko silno neugodno hribino. Pa pri tem podzemnem labirintu niti ne gre toliko za stroške kot za prometno varnost. Verjetno se strinjate, kako je pri priključkih silno pomembno, da tako vključujoča vozila kot za tista že na avtocesti lahko že od daleč vidijo situacijo in ustrezno ukrepajo. Sploh v deželi nesojenih Räikkönenov, kjer je kršenje hitrostnih omejitev nacionalni šport in se po samomorilnosti uvršča v sam svetovni vrh.
Se morda še spominjate zapletov pri razpisu za trojanske predore? Natančneje, za predor Podmilj? Takrat smo lahko spoznali, da kameleoni in slovenski politiki niso edini sposobni spreminjanja barv. Podobnih nadnaravnih pojavov so namreč zmožna tudi ohišja disket. Še posebej tistih, ki hranijo SCTjeve ponudbe. In kako se je že končal ta očiten poskus goljufije. So morda Zidarja skupaj z odgovornimi iz Darsa (oz. DDC, ki mu je bil zaupan potek razpisa) strpali v marico in ga predali roki pravice? Nak, Zidar je moral potrpeti še dolgih 7 let, do zamenjave oblasti, da je končno lahko videl, kako je marica videti od znotraj. Vsak dober gospodar bi seveda ob čem takem goljufivemu ponudniku za vse večne čase pokazal vrata. Na žalost pa je bila LDSova vlada malo manj dober gospodar. Ko ji afere nikakor ni uspelo pomesti pod preprogo, je razpis resda morala ponoviti in v drugo oddala dela RGD Trbovlje. Ampak, glej ga zlomka, in flagranti zasačeni SCT se je lahko potegoval že na ponovljenem razpisu za taisti predor in se ob neizbiri celo pritožil! Še več, pogodba z izvajalcem, ki je pobral levji delež avtocestnega programa s preizkušeno taktiko (na razpisu dampinške cene in jih tekom del “popravi”), je bila podpisana 10. novembra, to je že po izgubljenih volitvah in še pred 3. decembrom, ko je Janševa vlada zaprisegla in pričela z delom. V skladu z znanim načelom “za nami potop”so tako lahko kaznovali volilce za “napačno” glasovanje 3. oktobra, hkrati pa ob popolni “amneziji” glede podmiljske goljufije kompromitiranemu Zidarju, ki je nujno potreboval posel za financiranje prevzema SCT, podarili naravnost sanjsko pogodbo, ki mu je omogočila brez enega samega centa zamudnih kazni delati v ritmu šal o prebivalcih najmanjše bivše jugoslovanske republike, obenem pa mu je odprla vrata za izsiljevanje z aneksi, ki so ceno za že pregovorno “kakovostno” opravljena dela potrojili. Mirno lahko rečemo, da je šlo za prvovrstno tempirano politično bombo, ki je kot po “naključju” “eksplodirala” ravno v vročem predvolilnem času.
Kot vemo, si je aktualna oblast na vse kriplje prizadevala ta nesrečni predor odpreti še pred glavno turistično sezono in tako severni del prestolnice razbremeniti še pred najmnožičnejšim turškim nemškim obleganjem jadranskih obal. Si predstavljate, kakšen škandal in medijski linč bi šele izbruhnila (in to celo upravičeno), če bi se izkazalo, da bi odsek bil že gotov, vendar bi z otvoritvijo počakali še kakšen mesec ali dva do tik pred volitvami. Ali pa, da bi tik pred volitvami v soju medijskih žarometov odprli le del odseka (npr. predor), nato pa bi do dokončanja preostanka (npr. razcep Koseze) pot vodila po okoliških kolovozih. No, ravno to se je, kljub “spancu” kluba 571, zgodilo Ropu pred natanko 4 leti. 23. septembra, se pravi vsega nekaj dni pred volitvami, je namreč pompozno odprl viadukt Črni Kal. In kje je catch? V tem, da je po vseh strokovnih merilih bilo edino smotrno odpreti celoten odsek med Klancem in Koprom. Ker pa se je gradnja na koprskem koncu nekoliko zavlekla (ta del odseka je bil dokončan šele dva meseca po volitvah, torej prepozno), je ta scenarij padel v morje. Skušnjava pa je le bila prehuda. S takšnimi “malenkostmi”, kot je npr. uporabno dovoljenje, so se itak pričeli ukvarjati šele letos, tu je vendarle bil “največji” evropski premostitveni objekt, tako so pač odprli že dokončan del med Klancem in Črnim Kalom. Dobro, porečete, pot proti Kopru je vendarle bila nekoliko skrajšana. Vsekakor. Ampak… Že 23. maja istega leta se je etapa kolesarske dirke Giro d’Italia na poti med Trstom in Puljem zapeljala tudi čez črnokalški viadukt, kjer je bil celo leteči cilj. Pri dirkah najvišje ravni, kar Giro nedvomno je, pač ni polovičarstva. Z blatom začinjene granitne kocke so iz zgodovinskih razlogov dovoljene le na nekaterih odsekih “severnega pekla” med Parizom in Roubaixem. Ozke ceste tolerirajo samo v visokogorskih vzponih, kjer glavnina itak razpade na prafaktorje, hitrosti pa se zaradi fizikalnih in bioloških zakonov drastično zmanjšajo. Poleg tega bi bila prevelika blamaža za Slovenijo, če bi denimo Jaroslav Popovič (tistega dne nosilec rožnate majice) ali Damiano Cunego (končni zmagovalec tistega leta) izpadel iz igre za visoka mesta, ker bi si ob kakšnem “pozabljenem” žeblju predrl zračnico, ali če bi, bog ne daj, kdo padel čez ograjo ali skozi kakšno luknjo. Skratka, viadukt je bil že tistega majskega dne zagotovo dograjen in prevozen. Ali povedano drugače, še natanko štiri mesece so južni Primorci, severnoistrskega morja željni, tovarnjakarji na poti v koprsko luko in ostali morali okušati centrifugalne sile slovitih več kot 180 stopinjskih črnokalških zavojev. In to zato, ker so volitve bile šele jeseni!
Ravno v črnokalški in trojanski paket sodijo znameniti predori, ki so bili zasnovani še v zadnjem stadiju prejšnje vlade in so “zasloveli” še ne tako dolgo nazaj. Kljub različnim izvajalcem (Grassetto, RGD, SCT, Primorje) in različnim datumom odprtja oz. predaje prometu se je v vseh tako rekoč hkrati zgladila neustrezna betonska vozna površina in se v mokrem vremenu spremenila v smrtno nevarno drsalnico. Ker zaradi toliko raznolikih izvajalcev takoj odpadejo izgovori na “angleške podizvajalce”, je očitno, da je bila ta podlaga zaukazana od “zgoraj”. Hja, če že Janša pretepa zgolj ovaduhe in vklepa le tajkune, bi ta levičarski (takratna nomenklatura se je po po volilnem porazu razkropila po celotnem “levem” delu političnega spektra) polovičarski diletatnizem kaj lahko zahteval popolnoma nedolžne žrtve tudi s smrtnim izzidom!
(Še brez glasov)
Loading ...
Pizda! Jadral, Cesta bratstva i jedinstva, Litostroj, ….. Druže Tito, mi ti se kunemo!
Podpisani:
SD, LDS, Zares, NSI, Lipa, DeSUS in vodilni možje iz "desnih" strank.