Slovenska javna diplomacija in odnosi s Hrvaško

| 15. March 2007 | | Jure

Ministrstvo za zunanje zadeve je z objavo desetih točk pozvalo Hrvaško k pozitivnejšemu prikazovanju medsosedskih odnosov. Nezadovoljni so tako z ravnanjem hrvaške vlade kot medijev. Če bi se težave z našo južno sosedo pojavile pred kratkim, bi si ob tem lahko oddahnili in rekli, hvala bogu, vladavci so v enačbo vključili tudi hrvaške medije in hrvaško javno mnenje. Ker temu ni tako, je stvar katastrofalna.

Javno mnenje je v sodobnih mednarodnih odnosih ključno področje diplomatskih dejavnosti, saj je jasno, da je zlasti v demokratičnih državah nujen dejavnik uspešnosti zunanje politike. Govorimo o t.i. javni diplomaciji.

S pojmom javna diplomacija označujemo »/…/ obliko prepričevalnega komuniciranja s tujimi javnostmi v kontekstu uresničevanja zunanjepolitičnih ciljev. V osnovi gre za prepričevalno komunikacijo, s katero skušajo vlade z informiranjem in prepričevanjem vplivati na stališča in mnenja javnosti v tujini /…/« (Gruban 2002).

Podmena javne diplomacije je v svojem bistvu enostavna - če si v tuji državi zagotovimo naklonjeno javno mnenje, bomo lažje dosegli svoje zunanjepolitične cilje.

Slovenski trackrecord na tem področju je katastrofalen. Slovenija in njena diplomacija skorajda nista poskušali vplivati na hrvaško javno mnenje in medije, vse je bilo skoncentrirano na komunikacijo na “višji ravni”, na pošiljanje diplomatskih not, na pogajanja za zaprtimi vrati… Kot bi živeli v nekem drugem času, ko so bili splošna volilna pravica in množični mediji oddaljena prihodnosti, dogajanje pa so daleč od oči nevednih plebejcev usmerjali diplomati, ponavadi iz višjih kast. Čeprav že bežen pregled hrvaških medijev pokaže, da so v takem ozračju kompromisi in pragmatično reševanje sporov nemogoči, slovenska zunanja politika ni reagirala, danes pa pričakuje, da bodo njeno nalogo opravili kar Hrvatje sami. Seveda….