Sindikatom

22. april 2012  

V eni od številk Mladine je Bogomir Kovač, ki izven slepečih reflektorjev slovenske medijske greznice, kjer najbolje uspevajo pizdirji, JPD-ji in mastni glasniki prave vere, konsistentno zagotavlja najboljšo politekonomsko diagnozo sodobne norosti, svetoval levici, da obnovi zavezništvo s sindikati. Vse bolj se mi zdi, da je to tisti moment, ki lahko slovensko in evropsko levico izvleče iz močvirja pahorjanskih vlakovnih kompozicij, blairističnega paktiranja s financarskimi centri moči in brezidejnosti pozitivnih Slovencev in Slovenk.

A tudi sindikati bodo morali narediti korak naprej. Parole iz povojne industrijske Evrope ne bodo več zadoščale; so garant postopnega a nič manj gotovega izumrtja. Če se ne bodo prilagodili, bo Semolič moral v Peking.

Nekje proti koncu lanskega leta smo v podjetju, kjer je zaposlen avtor te pisarije, ugotovili, da za našo panogo, ki po vseh merilih sodi med visoko ustvarjalne, perspektivne in državi (ter davčni upravi) všečne, ne velja kolektivna pogodba. Bila je odpovedana tam nekje pred 6, 7 leti, nove ni. Sindikati niso skočili v zrak oziroma na ulice. Nič hudega, bi rekli. Morda, če to ne bi pomenilo, da zaposlenim v tej panogi pripada zgolj zakonski minumum, ob katerem bi od sreče poskočilo srce vsakega aynrandovca. Minimum dopusta, minimum vseh “bonitet”. Vse, kar presega zakonski minimum, je prepuščeno dobri volji lastnika podjetja. Če je ta manj dobrovoljen, smo pri 20 dneh letnega dopusta.

Slovenski sindikati so narejeni za industrijske delavce, prav tako dobro se odrežejo pri zaposlenih v javni upravi. Prvi izumirajo, drugi so v protikriznem udaru, sindikati pa izpuščajo vse druge. Preprosto nimajo vizije, kako se boriti za pravice tistih, ki so tekoči trak zamenjali za svetlobo računalniškega zaslona.

Kriza je priložnost, pravijo aynrandovski sociopati. Levica s sindikati mora vzeti to floskulo povsem zares in splesti nova zavezništva s skupinami, ki jim v rokah ne ostaja več prah premoga, temveč sladko-topi Carpal tunnel syndrome. Zdaj ali pa nikoli več.

En odziv na “Sindikatom”

  1. JoeJoe pravi:

    Word!

    Levica se mora zbudit iz neoliberalističnega sna. Obama je šel po taki “srednji poti” in se zaletel v grobi zid neoliberalne republikanske stranke. Namesto “srednje poti” je nastala desna pot kot polovica med srednjo poto in ekstremno desnico. Prav taka scena je nastala med Pahorjevo butalsko sceno.

    Intelektualni srednji sloj je zaspal v neki medlici lastne sreče. Malo prebujanje se je zgodilo ob anti-ACTA protestih, nekaj več ob družinskem zakoniku.

    Dejstvo je, da se moramo sami pobrigati za svojo prihodnost, nihče tega ne bo naredil namesto nas!!!

Dodaj odgovor