| 11. June 2008 | | JureStanislav Kovač, samooklicani “public enemy”, je spet na delu z znanim arzenalom (obdelan tukaj ). To je že… cirkus.
Stališče predsednice LDS do spornega tranzicijskega bogatenja v podobi nastanka politično-ekonomsko vplivnih oligarhičnih družin je enako stališču filozofa Slavoja Žižka, sicer glavnega ideologa Golobičeve Zares, ki pomeni drugo najpomembnejšo politično skupino razpadle LDS.
V nedavni kolumni Z Žižkom zares v totalitarizem (96/2008) sem opozoril, da je Žižek samooklicani radikalni marksist in komunist, občudovalec avtoritarnih režimov in odkrit zagovornik tajkunizacije Slovenije, ki hkrati goreče napada liberalni kapitalizem, tržno gospodarstvo in globalizacijo.
Po moji kolumni v Financah se je v Šrotovem Delu (7. junija 2008) oglasil Žižku podrejeni Mladen Dolar (prav tako goreč Golobičev simpatizer), ki se 18 let po zlomu komunistične diktature navdušuje nad marksizmom. Vir
Gremo staviti? Kolikor krat bo naš vrhunski politični analitik ponovil še to smešnico na temo Žižka, Zares (in Dolarja)?
Kovač je, vsaj kar se teh zadev v zadnjih člankih tiče, presneto intelektualno mlahav. Žižek je o komunizmu napisal, kaj šele prebral, neprimerno več od tega klipana. Naj si vsaj pogleda kak dokumentarec, če že bere ne, da bo videl da se Žižek komunizma loteva oboje, skrajno resno in tudi porogljivo.
Če bi Kovač imel tri čiste pa bi tudi vedel, da se je Žižek v enem intervjuju opredelil, ne kot marksist, ampak kot “strukturalni pesimist”. Jaz to razumem tako, da v bistvu nikoli ne bo zadovoljen, nikoli ne bo pel hvalnic nobenemu sistemu. Vsak sistem, vsaka rigidnost, proizvaja, oziroma je povezana s patologijo.
Freud je telesne simpotme razumel kot svojevrstne šifre politične in ideološke realnosti. Kovač je ustrelil kapitalnega kozla, da se Žižka takole loteva povsem mimo psihoanalize. Po mojem mnenju se stvari ne da tako preprosto med sabo ločevati in spregledati.
Več kot očitno je, da cilj Kovačeve intervencije ni “razsvetljenske”, ampak “revolverske” sorte. Kakšno presenečenje :)
“se 18 let po zlomu komunistične diktature navdušuje nad marksizmom”
Ne vem zakaj se zdi Kovaču to sporno. Nad marksizmom so se ljudje navduševali tudi pred komunizmom. Morda pa Kovač enači komunizem z marksistično analizo? Takšen kiks bi bil prevelik celo za Kovača, ki je vendar diplomirani ekonomist.
Public enemy v članku pravi: “Središče liberalnega kapitalizma je trg, ki prek neomejene svobodne konkurence omogoča politično demokracijo (trg političnih strank) in ekonomsko demokracijo (trgi kapitala, blaga, dela …). Garant politične in ekonomske demokracije je pravna država.”
Pobožne želje ali pa mešana jajčka. Vi se odločite.
Svobodnega trga NI. Trg je lahko samo svobodnejši, “svoboden” kot tak pa sploh ne more biti, saj ne gre za statično zadevo. Tak je lahko samo v glavah intelektualno podhranjenih ideologov.
Pa kar se tiče “trga političnih strank”, je zadeva spet žalostno drugačna. Praksa kaže, da so ravno v “najsvobodnejših” deželah, razlike med glavnimi strankami na ravni smrek v iglavem gozdu. Okrog bistevnih, ekonomskih zadev, vladajo soglasja. poudarek pa je na “kulturnih” zadevah in “vrednotah”.
Z drugimi besedami, malce se je treba obmetavati z govnom, da imajo ljudje še vedno vtis da živijo v parlamentarni “demokraciji” in ne v tem, kar že spominja na ekonomsko-fašistično enopartijsko diktaturo.
Kot je rekel Zoran Kanduč: “Ekonomija je Bog, politiki pa so pobožni zvonarji v kapitalistični cerkvi”
Razni kovači pa popravljajo njihove zvonove, da v imenu Boga lepše špilajo. Beda.
Dobro napisano, Boris. Upam, da Stanko to bere.
Po mojem se ti svobodofili na Financah sploh ne bi penili, če ti oligarhi prek svojih kvazi-monopolov ne bi imeli v lasti tudi osrednjih medijev v državi.
Zato je večina izmed njih vehementnih pristašev nove stranke Liberalci, ki bi se na državnem, političnem nivoju (ne svobodno-tržnem), vmešala v situacijo in jo spremenila v veseli “liberalni” raj. Bojda v imenu konkurence in večje izbire, ter ostalih lepih občih vrednot. Pa kaj še.
Mediji so veja oblasti, to pomeni da nad ljudmi zganjajo oblast. Jasno je, da bi se jih nekateri radi polastili ali pa njihovo sedanjo strukturo razbili, le za lažjo promocijo lastne RITI, ki jo očitno razumejo kot center svobode v tem vesolju.
Na to nisem niti pomislil iz tega kota. Frankl z napadanjem Šrota v bistvu pljuva po konkurenčnem časopisu in si v imenu borbe za malega delničarja privošči blatenje konkurence. Zanimivo, pa tako pošteni zgledajo motivi svobodarjev na prvi pogled.
@Boris_j
- Pa kar se tiče “trga političnih strank”, je zadeva spet žalostno drugačna. Praksa kaže, da so ravno v “najsvobodnejših” deželah, razlike med glavnimi strankami na ravni smrek v iglavem gozdu. Okrog bistevnih, ekonomskih zadev, vladajo soglasja. poudarek pa je na “kulturnih” zadevah in “vrednotah”.
A potem smo v Sloveniji že “najsvobodnejši”?
V ZDA so med strankami razlike predvsem v ekonomski politiki, ki jo zagovarjajo in zasledujejo. Res pa je, da se morda komu te razlike zdijo minimalne, ker so vse pozicije teh politik bolj na “desni” (glede na Slovenijo, ki se še ni izvila iz objema komunizma in državne lastnine).
Novi ekonomski svetovalec Obame je tako že deležen kritik sindikalistov, razlike v pogledih na ekonomsko politiko znotraj Demokratske stranke (in tudi znotraj GOP) pa so večje od razlik med skrajnima poloma slovenskih parlamentarnih strank.
Pri nas npr. nobena stranka ne predlaga (več) EDS, stranke, ki so bile najbolj naklonjene zmanjševanju davkov, pa pred volitvami pripravljajo 40% obdavčitev izvedenih finančnih inštrumentov, katere edini cilj je “stabiliziranje” domače borze :)
Kolikor vem je bila pred nekaj leti nazaj, objavljena študija političnega znanstvenika Thomasa Fergusona, z naslovom Golden Rule: The Investment Theory of Party Competition. V študiji si je postavil preprosto izhodišče- “To discover who rules, follow the gold.”
In rezultat? “In effect, Democrats and Republicans are merely the left and right wings of the “Property Party”. Z drugimi besedami, odkril je da so republikanci bolj nacionalistični in, da se borijo bolj v interesu domačijskih low-tech gospodarstvenikov, demokrati pa za bolj mednarodno usmerjene hight-tech korporacije.
Kje pa je povprečni Janez bi se človek vprašal? Kdo ve. Zanimivo bi bilo videti rezultat, če bi se študijo ponovilo danes: http://www.press.uchicago.edu/cgi-bin/hfs.cgi/00/12834.ctl
Enkrat sem videl tudi intervju kjer so Alana Greenspana, ki je bil v Fed nastavljen v časih finega vzpona neoliberalizma, vprašali kako se je razumel s (jakim “levičarjem”) Clintonom.
Greenspan je odgovoril: “Bila sva nenavaden par, vendar kar se ekonomske politike tiče, sva se strinjala v 80 odstotkih”.
Kot sem rekel, vladajo soglasja.
V angleščini za te zadeve obstaja lep in prikladen izraz- a dime’s worth of difference. Kovač naj si to piše za uho, ko bo naslednjič spet objavljal puhlice o “trgu političnih strank”.
Komaj čakam, da kakšna desna stranka sproducira en “attack ad” o Žižkovem komunizmu in njegovi povezavi z Golobičem. Če ne bo, bom to storil sam. Te akademsko zalego je potrebno zmetati na smetišče zgodovine.
Kakšna pa bi bila alternativa, ki bi odpravila napake in pomanjkljivosti “trga političnih strank”?
Ki bi onemogočila premoč korporacij nad politiko?
Je morda bolje obratno - da ima politika (pre)moč nad korporacijami oz. gospodarstvom?
Bi v tem primeru obstajalo kaj več razlik med političnimi strankami? Bi sploh (lahko) obstajalo več strank?
Kaj pa če zmanjšamo moč in vpliv države - in s tem apetit korporacij po vplivanju na politiko?
Ali pa ukinemo zasebno lastnino in s tem korporacije? Nis(m)o tega že poskušali?
Saj, Žižkovi kritiki vsaj intelektualno česar več od “attack ad”-ov v kakršnikoli obliki že niso zmožni zoperstaviti lucidnosti Žižkove misli.
Žižek je po mojem mnenju človek premnogih obrazov, ki jih tunelski vid večine teh “kritikov” ne zazna. Ali pa se jim pač gladko jebčka. Ni ravno jasno kaj bi radi ti pobje. Ali bi ga radi kompletno “skritizirali” kot misleca, ali pa samo stresli nekaj črev v (svoje)dobro predvolilnega boja?
Sicer mi pa tudi ni ravno razumljivo zakaj je nek teoretski mislec, tako zelo nevaren na nekem dnevnem, praktičnem in ekonomskem nivoju, da mu v poslovno-revolverskem cajtngu namenjajo toliko pozornosti.
Abaris, komaj čakam.