Še enkrat o medijih

Mediji so v zadnjem letu v centru pozornosti slovenske javnosti in seveda medijev samih. Vsi jim namenjajo osrednjo vlogo v produkciji realnosti. Tako vlada vidi glavnega nasprotnika v medijih, ki jih obvladujejo tajkuni, in ne več ona. Država je seveda garant za obstoj neodvisne javnosti, zato njen vpliv na medije lahko razumemo tudi kot udejanjanje naše ljudske volje do nam in državi všečnega poročanja. (Država smo tako ali tako mi vsi, vlada pa agent za uresničevanje naših skupnih interesov). Potem so tu novinarji, ki so podvrženi raznim pritiskom, ki se manifestirajo tako v izsiljevanju ali drugačnem nasilju ali pa se manifestirajo v priboljških, ki jih lahko zainteresirani ponudijo voljnim novinarskim osebkom. Neodvisnost je nekaj, k čemur bi naj stremila ta delovna branža. Ne dvomim, da je tudi ta neodvisnost marsikje definirana, vendar neodvisnost ni ena točka, ampak področje, ki ima neko mejo. Meja neodvisnosti pa je volja urednika oz. če so zadeve bolj pomembne sorte volja samega lastnika medija. Tu iluzije verjetno ni oziroma bi bil čas, da se jih javnosti ne prodaja več.
Tako nam ostanejo ti strašni lastniki medijev. In strašni so brez nepotrebne ironije. Vendar Slovenija ni nikakršna posebnost. Dovolj je, da pogledamo v sosednjo Italijo. Tam je nekdanji predsednik vlade lastnik treh zelo gledanih zasebnih televizij, časopisov, knjižnih založb itd. Tudi glavne ameriške množične medije obvladuje peščica. In kljub temu nam mladi ekonomisti, ki niso več tako zelo mladi, sploh pa ne večno mladi, predlagajo bojkot Laškega piva. Kajti to so “bad capitalists”. Seveda nas zelo zanimajo primeri družbeno odgovornih kapitalistov, ki ne marajo monopolov, ljubijo zdravo konkurenco, božični večer preživijo z nočno izmeno v tovarni itd. Najslabše je, da si nekdo zatiska oči pred očitnim dejstvi, ker mu pač niso všeč. Potem ko se sistem, ki ga veselo razglašaš za največ kar je zmožen ustvariti človeški rod, realizira v svoji popolnosti, ti naenkrat ni več všeč. In začneš aktivistično pozivat na bojkot. V stilu tako zaničevanih levičarskih aktivistov, ki že vrsto let pozivajo na bojkot transnacionalk (Shell – sranja v Nigeriji, Mc Donalds – sranja s samo prodajo sranja :), Nike – sranja v off shore tovarnah nove Azije). Bojkot Laškega piva pa naj bi potekal s pitjem dražjega uvoženega piva. Torej bojkot dobro situiranih osebkov, ki užaljeno srkajo Heineken, ker jih določena elita noče v svojo družbo oz. njihovih teoretskih razglabljanj ne potrebuje. Vojaki prakse pač nimajo časa za politično ekonomijo. Too busy making money.
Naj zaključim s preizkušenim do it yourself reklom. Če nisi zadovoljen z množičnimi mediji, ker jih obvladujejo lovke finančnih hobotnic, ustvari svoj medij. Internet nam vsaj omogoča relativno poceni posredovanje novic in komentarjev. Takšni neodvisni mediji so res minorni v primerjavi s finančno podprtimi velikani, vendar so tudi še edino kar nam ostane.