S takimi prijatelji…

V teh dneh je verjetno težko biti Anton Rop. Saj ne, da je bilo lahko že doslej. Nekateri mu ne bodo nikoli odpustili, da je izgubil volitve. Pravih političnih prijateljev je malo, obeti za vidnejše funkcije so, vsaj zaenkrat, uborni. Resnici na ljubo je potrebno le povedati, da so bile takratne volitve izgubljene že prej. Bilo je preprosto dovolj, grehi in “grehi”so se nakopičili. Čas za spremembe je dozorel in verjetno ni bilo kapitana, ki bi lahko barko še držal nad gladino. Na nesrečo Ropa je “čast”, da LDS popelje h prvemu volilnemu porazu, pripadla njemu. V tem je vsaj malo tragike, čeprav mu je vseeno mogoče marsikaj očitati. Vprašanje pa je, če bi takrat sploh kaj pomagalo. Bi bil rezultat resnično drugačen, če bi recimo “dragi Tone” bolje brzdal svoj nekoliko problematični temperament? Verjetno ne.

Politiki so (kot vsi drugi) ujetniki lastnih strasti in slabosti. Le največjim lahko včasih uspe to samomejenost preseči. Ropu ni, še slabše to uspeva Janezu Janši.

Na vladanje Janeza Janše je mogoče pogledati z mnogih kotov in ni težko najti tistih elementov, ki kažejo, da brzdanje tudi po tolikih letih političnega delovanja ne uspeva najbolje. Nekatere stvari so naravnost frapantne, onkraj razumnega. Je bilo res mogoče pričakovati, da jo bo v zadevi Sova odnesel brez posledic?

Toda politik ni ujetnik samo lastne osebnosti in napak, ampak tudi napak in omejenosti svojih političnih prijateljev, sodelavcev. Če je kje mogoče locirati Janševo resnično Ahilovo peto, je to v ljudeh s katerimi se je obdal. Saj ne, da v slovenskih politiki mrgoli nadpovprečnih posameznikov, toda že bežen pogled nad trenutno ministrsko ekipo vseeno kaže še posebej porazno sliko. V najboljšem primeru jo pri marsikaterem članu ministrske ekipe odnesemo z oceno, da je nekdo obul prevelike čevlje, možno pa bi bilo napisati tudi kaj manj laskavega. Simoniti, Bručan, Zupan, Rupel, Podobnik…

Nič drugače ni pri prvih strankarskih borcih. Tanko, Petek, Kovačič… so kadri, ki lahko prepričajo samo že prepričane, trdno strankarsko jedro, zunaj tega kroga pa so neprepričljivi, pogosto celo škodljivi v svoji revolucionarni vnemi, nepremišljenih izjavah, luknjasti argumentaciji, potvarjanju izrečenega, brezkopromisnem udrihanju po komunističnem vragu… V kolikor omenjenim prepustiš javno razpravo o tako občutljivi temi kot je Sova, je težko upati na dober razplet, saj je logična posledica še večja polarizacija javnosti in umik sredinskih volivcev.

Danes tako spremljamo boj med politikoma, ki sta žrtvi svojih strasti (in, žal, mi z njimi), končni razplet pa bo odvisen predvsem od tega, kateremu je/bo uspelo preseči lastne omejitve.. Je bil Ropovo priznanje o prisluškovanju zgolj neverjetno ponesrečen in nepremišljen izpad ali je zadaj bolj premišljena strategija? Je Janša v strasti do oblasti res šel predaleč?