Drugi dom
Ruplovih deset točk - anatomija zunanjepolitične polomije
| 19. March 2007 | | Jure
Že bežno spremljanje hrvaških odzivov na deset točk MZZ v zvezi s hrvaškimi negativnimi komentarji o Sloveniji je razgrnilo, da je Rupel (ponovno) ustrelil kapitalnega zunanjepolitičnega kozla, ki bo odnose med državama, pa tudi odnose med ljudmi na obeh straneh meje, še poslabšal. S tem si je na Hrvaškem še dodatno okrepil položaj zdaleč najbolj osovraženega slovenskega politika, ki že lep čas ni akter reševanja ampak del problema. Začnimo kar pri naravnost škandalozni prvi točki, ki pravi naslednje:
Nekateri hrvaški politiki in novinarji v zadnjem času neutemeljeno in neresnično prikazujejo slovensko-hrvaške odnose, pri čemer grobo in nestrpno, predvsem pa neupravičeno napadajo predstavnike slovenske države. Takšno ravnanje slovensko-hrvaških odnosov ne izboljšuje, ampak jih, nasprotno, zaostruje in poslabšuje. V MZZ nasprotujemo takšni politiki in predlagamo, da hrvaška vlada, po možnosti pa tudi mediji, spodbudijo drugačno, pozitivno ravnanje. To ne pomeni, da bi se kdorkoli odpovedal kritičnosti, izogibati pa bi se morali neresnicam in spodbujanju nestrpnosti.
Ne vem, kaj se dogaja v glavi zunanjega ministra, ki domneva, da lahko danes katerikoli tuji vladi predlaga, da spodbuja “drugačno, pozitivno ravnanje” pri svojih medijih. V kolikor bi bil poziv usmerjen samo na hrvaško politiko, bi bil, četudi še vedno docela zgrešen v namenu in formi, še pogojno sprejemljiv. Ko pa zunanji minister države A poziva vlado države B, naj malo “porihta” svoje medije, pa je svet očitno padel na glavo. Tovrstno uravnavanje medijskega prostora je sicer bilo značilno za neke druge čase, danes pa je med državami, ki so vendarle demokratične, in ki imajo, vsaj na deklarativni ravni, svobodne in neodvisne medije (no, tudi Hrvatje imajo svoje “Delo”), nič manj kot škandalozno. Kdor vsaj malo pozna diplomatski parket ve, da se države s spodobno zunanjo politiko v tako temeljno notranje zadeve, kot so mediji v neki državi, le nerade spuščajo oziroma si to privoščijo le v primerih najhujših grešnikov, kot je recimo kakšna Belorusija, pa še takrat v ogenj raje pošljejo mednarodne organizacije. Razlog je preprost: s tem se posamezna država izogne očitkom (ali to vsaj poskusi), da se vtika v notranje zadeve druge države. Puščice letijo drugam.
Ob tem je nujno opozoriti, da MZZ ni v biznisu analiziranja stanja hrvaškega medijskega prostora in nudenja nezaprošenih nasvetov za večjo medijsko sproščenost, ampak v uresničevanju zunanjepolitičnih ciljev Slovenije. Hrvaški mediji in društvo novinarjev so seveda ponoreli in zaklali vse možnosti, da bi MZZ doseglo tisto, kar je verjetno bil namen tega Ruplovega prispevka, ki ga bolj kot obvladovanje diplomatskega jezika in običajev označuje literarni, esejistični slog. Če je v literaturi mogoče zapisati skoraj vse (no, obrekovanja se je dobro izogniti), diplomaciji to ni dopuščeno skoraj nikoli. Sploh v primerih, ko od nekoga želimo neko dejanje, je dobro, da vsaj diplomati ne posegajo po izjavah, ki jih lahko druga stran brez težav dojame kot izredno žaljive. Žal nekdo tega kljub dolgoletni zunanjepolitični praksi še ni spoznal.
(Še brez glasov)
Loading ...
[...] Martin Senica v Stopu o Big Brotherju in o ministrovih točkah glede Hrvaške – samo kratek [...]