Pa saj, njegova pozicija je na nek način zabavna. Seveda pa ni nič čudnega, da iritira ljudi, ko se s svojim lahkotnim, skoraj že gostilniškim tonom, obregne ob take tragične dogodke, kot je smrt mlade vojakinje.

Nisem toliko na tekočem, da bi vedel, kakšna je bila njegova naveza z Janezom Rugljem. Se je slučajno zdravil pri njem? Sorodnost tematike, izpeljanih tez, provokativnost in prostaškost medijskega nagovora nedvomno pričata o takem ali drugačnem stiku. Zabavno pri vsem je to, da ta “stik” ni ekspliciten. Vodeb se sklicuje (vsaj kolikor sem jaz seznanjen in to je skoraj popolnoma zanemarljivo) zgolj na to, čemur on pravi “ortodoksno freudovstvo”.

(Ko se je nazadnje francoski psihoanalitik Jacques Lacan (s podobno vnemo) spravil “nazaj h koreninam” , smo bili vsi osupli, kako ne razumemo popolnoma nič. Pa smo ga prebirali znova in znova. In sedaj se nam lahko sem in tja zapiše kakšna krilatica v stilu “Ženska ne obstaja” ali “Ženska je falos”, ne da bi pri tem nujno zardevali, ker vemo, da najnaprednejši med “naprednimi” psihoanalitiki niso mačisti in homofobi. Vemo, da je Deleuze hodil na njegova predavanja, kot bi hodil k maši, vemo da je Guattari bil tam celo nekaj časa za hlapca in vemo, da Anti-Ojdip ne bi “nabreknil”, brez njegove svetosti.)

Kar je zabavno, je to branje ali ponovno branje Freuda, ki se izreka kot prvinsko, prvotno, kot vrnitev-k, ali obujenje-od. Vodeb dejansko sem in tja strmi s nekakšnim spokojnim nasmeškom, kot bi imel čast bedeti ob enem največjih mrličev 20. stoletja – edinim mrličem, ki se vrača (v kolikor je on podal strukturo vračanja, v kolikor je on izumil vračanje v-nas in skozi-nas).

V glavnem, hotel sen poudariti, da prava vrednost Vodebovega nauka ni Freudovstvo, tako kot srčika sanj ni vsebina sanj in tako kot nezavedno ni nekaj, kar bi lahko povedali ali napisali – ni označevalec (in to je edina njegova definicija, če nočemo zapasti v tako ali drugačno “Vodebovstvo”). Pomembne so te male predelave, potvorjenja “osnovnega” teksta, ti subtilni (no ja, prej gostilniški…) preskoki, zamenjave, mrki nasmehi, komaj opazne rdečice, skrite osebe itd. Roman Vodeb govori resnico. Je zadnji v liniji, ampak ta linija je močna in je takoo tipično naša.

sicer pa, kaj nam pove vodebov komentar pod zapisom:
” Bab je povsod dost, kot dreka, samo v posteljah ne. A jim je bilo treba še v vojsko rinit? Škoda jih je za vojsko – teh lepih bitij…”

Ampak v bistvu je tragičen lik. Ni mala riba, prej samotni jezdec (kot Marjan :)). Neverjetna naplavina mogočnega diskurza na nekem odročnem kraju pod Alpami. Slovenci imamo sicer zelo specifično razmerje s Freudom. Ojdipov kompleks še ni bil v celoti izrisan, ko smo že dali svetu eno njegovih najpopolnejših anomalij. (Najbrž ni naključje, da ga je “vleklo” ravno na dunaj :)) Roko na srce, Roman Vodeb je zgolj eden od likov, ki se napajajo na ambivalentnem samorazmerju Slovenskega naroda s sabo, ki se je v zadnjem času najjasneje izkristaliziralo v kritiki (analizi?) Ivana Cankarja izpod peresa Janeza Ruglja. Od tod izrazi “pezdetek”, “mamin sinček”, “nedonošenček”… (Vesna Vuk Godina, o moj želodec, še grše, še slabše…) Roman Vodeb je ime branja te lucidne in popadljive samoanalize skozi “ortodoksno Freudovstvo”.