Ribji spomin levičarjev

Danes, ko tole pišem (kdaj bodo cenzorji stvar “požegnali”, je že drugo vprašanje), je potekal referendum, pravzaprav 13 referendumov, o pokrajinah.Prekrasen poletni dan in začetek dopustov z množičnim romanjem čez zunanjo schengensko mejo sta pričakovano botrovala nizki udeležbi (po trenutnih podatkih okoli 11%). Levica, ki je referendumu nasprotovala že iz principa, se bo nedvomno obesila tudi ob to in jamrala, med njimi preverjeno tudi aktiven član Zaresa in hkrati bloger, ki se je poimenoval po grškem mitološkem podzemlju, o razmetavanju davkoplačevalskega denarja (okoli 4 milijone evrov, torej vsak prebivalec Slovenije spije eno Šrotovo pivo manj). Na prvi pogled vsekakor logičen sklep, če se ne spomnimo ali se nočemo spomniti, na čigavem zelniku je zamisel o referendumu sploh zrasla. Hja, tega se je prvi spomnil ravno Zares, ki mu je takrat bilo kaj malo mar za davkoplačevalski denar! Vlada pa jim je tako le izpolnila željo, Zares pa je nemudoma zamenjal ploščo, po nojevsko tiščal glavo v pesek in pričel klobasati o “aroganci vladne politike“. Kdo ima sedaj tu koga za norca??? In če bo že koga, občutljivega za stanje javnih financ, prijelo pošiljati položnice za ta “cirkus”, naj ne pozabi ene (z vsaj dvomilijonskim zneskom!) poslati tudi na ljubljanski Trg prekomorskih brigad 1. Ravno tako so opozicijo polna usta, češ da nizka udeležba pomeni nezaupnico vladi. Hmmm, mogoče res, ampak vsaj takšno zaušnico je dobila tudi opozicija, ki je, z izjemo “nestrankarskega” Zorana Jankovića, pozivala k množični udeležbi na referendumu in glasovanju proti.

Sploh pa ta štorija z referendumom nikakor ni edina, kjer nas levi politiki obravnvajo kot popolne bebce, najzvestejši podporniki pa dokazujejo, da včasih njihov spomin res nima kaj bistveno daljšega roka trajanja kot pri ribah. O sedmerici poslancev Zaresa, četverici “zvestih” pripadnikov SD in še enem “nepovezanem” poslancu, ki so vsi po vrsti skupaj z “navijači” kar iznenada “pozabili”, da so v tem zakonodajnem telesu pristali zato, ker so ljudje obkroževali zaporedno številko pred neko drugo stranko, smo na teh straneh že pisali, v nadaljevanju pa se bomo dotaknili še nekaterih do sedaj neobdelanih tem.

Politikom vseh barv je silno všeč latinski rek “Quod licet Iovi non licet bovi“. Za zgled nam silno radi predstavljajo Skandinavijo, Finsko, Švico, tudi Irsko (kadar njihovi volilni upravičenci ne obkrožajo “nepravilnih” odgovorov). Kar je res, je res, marsikaj iz omenjenih držav bi bilo res vredno posnemati, ampak predvsem politiki bolj na levi (“desni” do sedaj še niso dobili prave priložnosti) pa kar nočejo in nočejo pomisliti, da bi te zglede najprej pričeli posnemati kar sami. V omenjenih državah namreč velja nepisano pravilo, da poraz na volitvah tisto sekundo, ko neuradni razultati dobijo vsaj približen obris dokončnih, pomeni tudi brezpogojen odhod iz politike, bodisi v pokoj bodisi na borzo dela. In kaj se je zgodilo leta 2004, ko volilci niso toliko glasovali za trenutno koalicijo, kot so nedvoumno sporočali, da imajo skorumpirane koalicije okoli LDS dovolj. Kljub temu glavnemu sporočilu lep del tedanje garniture še dandanes vedri in oblači v politiki, še več, v njej sta se celo na novo pojavila (in kmalu tudi “proslavila” s “prestopnim rokom”) Lahovnik in Cvikl, ki sta se v Ropovi vladi znašla tik pred koncem njenega mandata. Janša in Rop sta takrat na zadnjem predvolilnem soočenju pred kamerami izjavila, da se bosta v primeru poraza umaknila iz politike. Poraženca Ropa je seveda hitro zgrabil napad amnezije, politike se še kar oklepa in trosi izjave, ki bi lahko pripelajle do mednarodnih škandalov, dolgo po porazu se je z vsemi štirimi oklepal tudi čela LDS, čeprav je že ničkolikokrat dokazal, da je popolnoma nesposoben stopiti v Drnovškove čevlje, na koncu po strmoglavljenju pa je še užaljeno prestopil v SD. Skratka, politikom, ki so jih polna usta držav iz severne polovice Evrope, je povsem nehote “mentor” nihče drug kot Berlusconi, ki v italijanski politiki že 15. leto tabori ne glede na (ne)uspeh na volitvah in ga bodo s političnega prizorišča najverjetneje odnesli z nogami naprej.

Kot enega favoritov levice za prihodnjega premira silno pogosto omenjajo Boruta Pahorja. Vsekakor človek, ki se je že proslavil z naravnost neverjetno neodločnostjo. Kar poskušajte se spomniti, ko je po volitvah 2000 njegova stranka vstopila v koalicijo, Pahor pa je kar nekaj marjetic vprašal, ali postati zunaji minister ali ne, dokler Drnovšku to cincanje ni presedlo in je v Mladiko poslal Rupla, Pahor pa se je moral zadovoljiti s predsedovanjem Državnemu zboru in vmes prav po teflonsko preživel afero, ko so njegovo stranko nezakonito finacirali iz tujine. Minila so štiri leta, prišle so volitve v Evropski parlament, Pahor pa je cele dneve pretuhtal, ali bi kandidral (in s tem preprečil strankin popoln fiasko) ali raje ne (ker je imel drugačne ambicije). Na koncu je “kompromisno” pristal na 7. kandidacijsko mesto, vendar so volilci kljub vsemu hoteli v EP videti ravno njega in ne “prvouvrščenega” Aurelia Jurija. Ker so pravila volitev v EP stroga, mu tako res ni preostalo drugega, kot da je zamenjal parlamentarne klopi. Ampak gotovo se pa še spomnite priprav na predsedniške volitve kakšno leto nazaj. Nekaterim nam takrat nikakor ni bilo jasno, ali Pahor s svojim mencanjem, “bi bil raje predsednik ali premier” mogoče ne igra vloge v kakšni novodobni priredbi Hamleta, in se odločil po res dolgotrajnem usklajevanju v stranki. Ja za božjo voljo, Borut, si predsednik stranke ali ne? In če za nameček celo tvoja lastna stranka ugotovi, da si praktično njen edini “magnet” za volilce, potem imaš še en argument več, da odločno udariš po mizi in poveš svoje, mar ne? No, s tem cincanjem si je zagotovo za vse večne čase zaprl vrata v upravo ali nadzorni svet kakšnega resnega podjetja (si predstavljate Steva Jobsa iz Appla, ki bi še danes s polno paro tuhtal, kako bi trg utegnil sprejeti iPode?), zelo utemeljeno pa se lahko vprašamo, ali bi človek s takšno hitrostjo odločanja v teh napetih globalizacijskih časih, ki terjajo takojšnjo reakcijo, res bil najprimernejši za vodenje Slovenije, pa naj si bo v fotelju predsednika ali premiera. Pa še nekaj. Omenili smo že, da je bil ne ravno na lastno željo izvoljen v EP, pred kratkim pa smo ugotovili, da skorajda ne mine dan, ko ga kamere ne bi ujele na skorajda sleherni pasji procesiji oz. sedaj na predvolilnem shodu svoje stranke, in to nikjer drugje kot v naši preljubi Sloveniji. Ker lahko Heisenbergovo teorijo in kvantno fiziko v svetu, večjem od atomov, mirne duše zanemarimo,  lahko kar z zakoni “osnovnošolske” fizike hitro potrdimo sklep, da boste na bruseljskih ali strasbourških ulicah prej srečali jetija, kot v primarni “službi” ugledali Pahorja. Kar je silno zaskrbljujoče. Če se bo tovrstnih delovnih navad po reklu “kar se Borči nauči, to Borut zna” držal tudi na morebitnem položaju premiera, bodo na svoj račun prišli kvečjemu anarhisti. Je pa vsekakor sreča, da v letošnjem prvem polletju, ko sta se “zgodila” neodvisnost Kosova in irski “níl”, ni namesto Janše predsedoval EU. Njegova nedvomno “odločna” rekcija na ta dogodka in poskus “všečnosti” za vsako ceno voditeljem prav vseh ostalim 26 članic in še kakšne za povrh bi nedvomno bili težek preizkus za obremenljivost in pomnilniške kapacitete YouTube-ovih strežnikov. In če slučajno kdo verjame, da bi Pahor v primeru zmage Rupla nagnal iz Mladike, živi v veliki zmoti.

Tudi Pahorjev glavni tekmec na levi, Gregor Golobič, se je vsaj pri tistih z malo boljšim spominom že “izkazal” kot “mož beseda”. Se spomnite za LDS rekordno zmagovitih volitev 2000. Kaj kmalu po njih se je Golobič sklenil umakniti iz politike in svoje mesto generalnega sekratrja stranke prepustiti drugemu. Najprej so kot v.d. tajnika ad hoc določili Bogdana Biščaka, čez nekaj časa pa je sledil kongres, ki bi to odločitev strankarskega vrha še formalno potrdil. Ampak usoda je hotela, da so si v okrajnih odborih preveč dobesedno razlagali pravico do “svobodne izbire” in na ta položaj izvolili Petra Jamnikarja. Nič, “napačno” odločitev je bilo treba “popraviti”, zato so ne bodi len položaj tajnika razvrednotili, vse pomembne pristojnosti prenesli na novoustanovljeni Svet LDS, na njegovo čelo pa posadili nikogar drugega kot -  “upokojenega” Golobiča. Kasneje, ko je med prvimi pravilno zaznal prihajajoči poraz njegove stranke, se je sklenil že v drugo umakniti iz politike v “gospodarstvo”, z velikim pompom se je namreč zaposlil v Ultri. No, tam je več kot očitno spoznal, da v pravem gospodarstvu, sploh pri tako izvozno naravnanih podjetjih, stvari delujejo nekoliko drugače. In da bolj kot poznanstva, povrhu celo pri nekdanjih oblastnikih, štejejo še kakšne druge sposobnosti. Hja, če bi podjetju bil v kakšno vsaj minimalno korist, verjetno ne bi bilo potrebe po “sporazumnem odhodu”. In ker med delodajalci očitno ni ravno velikega povpraševanja po filozofih in njegovih poslovnih referencah, vsaj ne takšnega, ki bi za praskanje po moškosti in opletanje po koprivah s tujimi tiči nudilo nadpovprečno plačo, se je vrnil naravnost na čelo “nove” stranke Zares. Nevtralni opazovalec se najprej vpraša, koliko političnih življenj sploh še ima ta človek. Takoj zatem pa sledi toliko pomembnejše vprašanje, koliko sploh verjeti nekomu, ki je že tolikokrat snedel besedo.

Ko smo že ravno pri Golobiču, tistim s krajšim spominom osvetlimo še nekaj njegovih zgodovinskih “dosežkov”. Malo prej smo omenili njegov “dokončni” umik iz politike in odhod v Ultro. Če pobrskate po arhivih RTV (kot plačnik naročnine imate pravico zahtevati te posnetke), boste videli, da je tudi Janša neprestano pogreval to temo, dokler ni Golobič ob neki provokaciji v Tarči (avgust 2003) izrekel, da je

ponosen (!!!), ker dela v podjetju, kjer razvijajo velike stvari (kar mogoče celo drži, op. p.) za sramotno nizko plačo“.

Hmmm, bi takšno izjavo prej pripisali kakšnemu turbokapitalistu, ki delovna mesta za prgišče evrov višji dobiček hladnokrvno premešča v Azijo, ali nekomu, ki si želi biti nič več in nič manj kot vodja levice? Morda kdo verjame, da gre njegovi stranki morda za kakšno enakost? Kaj potem porečete na naslednje? Vsi navadni smrtniki, tudi tisti, ki “kupite” vse golobičizme, se morate, če si želite takšnega luksuza, kot je lastno stanovanje v središču prestolnice, hočeš nočeš “sprijazniti” z zakonitostmi ponudbe in povpraševanja, “požreti” prenapihnjene tržne cene in globoko seči v žep ali se pri banki zakreditirati za dolga leta in za oderuške obresti. No, če se pišete Golobič, če vam je ime Gregor in če je oblast prave barve, obstaja tudi elegantnejša rešitev. Najprej se stanovanje po diskontni ceni ponudi na dražbi, kjer slehernik dobi možnost, da po diskontni ceni de iure postane njegov lastnik, de facto pa to stanovanju pripade Golobiču, saj ga “lastnik” pod nobenim pogojem ne sme deložirati, obenem pa mu lahko zaračuna samo neprofitno najemnino. Takšnega kronanega osla seveda zlepa ne najdete, to pa pomeni, da če se imenujete Gregor Golobič, lahko še vedno pridete do stanovanja za “drobiž” oz. okoli 60% tedanje tržne cene. Hja, Zares v pravem sozvočju z naslednjim stavkom iz volilnega programa (str. 3):

V Zares smo zavezani liberalni politični tradiciji, ki temelji na svobodi, odgovornosti, strpnosti, družbeni pravičnosti in enakih možnostih, na vzpostavljanju odprte družbe ter odprte in demokratične politike.

Ravno v teh dneh je silno aktualna “limonada” (kot je stvar označil obrambni minister Karl Erjavec) glede nakupa Patriinih osemkolesnih oklepnikov. Sprijaznili smo se že, da če pri tem poslu res že karkoli smrdi, tega zanesljivo ne bomo izvedeli od velikega inkvizitorja Cvikla, temveč od finskih kriminalistov. Seveda je levica skupaj s svojimi častilci “pozabila”, da smo vendar članica zavezništva NATO in da pravila te organizacije članicam kratkomalo zapovedujejo minimalno stopnjo lastne obrambe in oborožitve, med drugim tudi primerno količino oklepnikov. Drži, da je bila pridružitev tej vojaški zvezi že od samega začetka (takoj po slovenski osamosvojitvi) konsenzualno sprejeta med vsemi pomembnejšimi slovenskimi strankami. In prav Ropova (LDS) vlada je storila vse, da se ne bi pridružitev Natu kakorkoli sfižila. Kar spomnimo se začetka leta 2003, ko smo končno dočakali povabilo in je glas ljudstva takrat komaj imenovano Ropovo vlado tako rekoč prislili, da skupaj z obveznim referendumom o vstopu v EU kot edina pristopnica volilce povpraša še za mnenje o Natu. Ravno takrat pa je Bush že ogreval svojo mašinerijo za pohod nad Irak, zato so sondaže javnega mnenja zaznale opazen natoskepticizem. Za vsak primer, če bi volilci svobodo odločanja razumeli preveč po “irsko”, se je vlada najprej poskušala izmazati kar s posvetovalnim (neobvezujočim) referendumom. Ker to ni vžgalo, je bilo treba zagnati pravo propagandno kampanjo. V Ljubljani so si šefi držav, ki so v Natu (in ne nujno tudi v EU) izmenjevali kljuko bolj kot sedaj med predsedovanjem,  nabiralnike so preplavili Natopisi, obrambni minister Grizold je grozil z “izraelizacijo” vojaške obveznosti (in posledično v veselje Predinovega bančnega računa pomagal ponovno odkriti Našo Lidijo pri vojakih), ni pa znal povedati, kako smo lahko z dotedanjim naborniškim sistemom tudi brez Nata celo desetletje preživeli v neposredni soseščini balkanskih vojn. Vse skupaj seveda ni bilo zastonj in na računih izbrancev je pristalo za skupaj 80 milijonov takratnih tolarjev oz. po novem več kot 300 tisoč evrov.

Ne samo Nato, tudi pri drugih orožarskih poslih LDSovih vlad, v primerjavi s katerimi je izdatek za Patrie zgolj kaplja v morju, levičarji trpijo za podobno izgubo spomina kot Italijani glede Gonarsa. No, pa jim poskuašjmo pomagati. Ko ni bilo več vprašanje, ali se bo Slovenija pridružila Natu, temveč le še, kdaj, je bila sprejeta “genialna” odločitev o posodobitvi še od JLA “podedovanih” povsem zastarelih sovjetskih tankov T-55, ki so jih takoj po končanem projektu “upokojili” in poslali v razrez. Ta pomoč železarnam je davkoplačevalxe stala več kot 12 milijard tudi že “upokojenih” tolarjev ali po novem okoli 52 milijonov €. Nadaljnjih 25 milijončkov smo tako rekoč podarili Nemcem za odpisane protizračne sisteme Roland, ki so se izkazali za povsem neprimerne našim karakteristikam terena. Grizoldova bolnišnica Role 2, ki nas je veljala okoli 10 milijonov, se je do sedaj izkazala samo kot “okras” dvorišča murskosoboške civilne bolnišnice. Iz nevtralne Švice smo za neznano ceno uvozili nekaj šolskih letal Pilatus, nadaljnjih 50 milijonov za nadgradnjo smo zafrčkali v upanju na dobro prodajo patentov. Potencialno tuji kupci niso ravno stali v vrsti za te plodove domačega znanja, Pilatusi pa danes povsem “brezposelni” rjavijo. Morda bo kakšen dobil mesto v Jelinčičevi piramidi, če bo kaj iz vsega skupaj. Kacin je silno rad, verjetno tudi po zaslugi nič kaj “židovskih” provizij, nakupoval v Izraelu. Kot ljubitelj letal se je najprej navduševal nad tamkajšnjimi letali IAI Kfir, na koncu pa se je “zadovoljil” s komunikacijskim sistemom Tadiran, čeprav je vedel, da ni najkompatibilnejši za sporazumevanje z bodočimi Natovimi zavezniki, in havbicami, ki se bolj kot v slovenskem blatu obnesejo v bližnjevzhodni puščavi, povrhu pa so do sedaj ubile več naših vojakov kot sovražnikovih. Kot češnjo na torti pa nikakor ne smemo pozabiti, kako si je vladajoča nomenklatura v zadnjem letu pod Drnovškovim vodstvom za letanje po novi širši domovini omislila super razkošno in temu primerno pregrešno drago letalo Dassault Falcon 900 EX. Spomnimo se le vseh adolescentnih skrivalnic glede cene, ki so ji načrtno “pozabili” prišteti še DDV in stroške servisiranja kredita, kar je skupaj naneslo okoli 57 milijonov dolarjev (po takratnih razmerjih približno enak znesek v evrih). Ki so šli iz sredstev obrambnega proračuna, zakaj letalo naj bi primarno bilo namenjeno prevozu ranjencev!?!

Silno priljubljena tema so tudi tajkuni. Levičarji seveda spet trpijo za amnezijo in ne najdejo boljših argumentov, kot da pogrevajo tisti znameniti sestanek 12. avgusta 2005 v Janševi pisarni, ali celo, da je za tajkunizacijo “zaslužen” kar sam Janša. No, glede prvega ni kaj dosti dodati, celo Janša je uvidel napako, je pa zato vsaj Jankoviću (kar Ropa vprašajte, čigava politika ga je nastavila) tako rekoč v zadnjem trenutku preprečil prevzemne ambicije. Druga trditev je pa sploh višek abotnosti. Med čigavo vlado je že bilo sprejeto certifikatsko lastninjenje, ki je predvidelo tudi nastanek PIDov? Katera vlada je mirno gledala, kako so upravljalci teh PIDov alias prva generacija tajkunov, namesto da bi jih sčasoma pretvorili v vzajemne sklade, ignorirali zakonodajo in premoženje prenašali na zasebne račune v karibskih davčnih oazah ali ustanavljali znamenito Gorenjsko navezo? Kdo je že sprejemal načrt gradnje avtocest po SCTjevem nareku, brez penalov odpuščal zamude in slabo opravljeno delo (nekatere odseke je bilo treba obnavljati že po nekaj letih!) in tako Zidarju omogočil prevzem SCT, voznikom pa vse do konca tega meseca naprtil eno najdražjih cestnin glede na kilometer ceste? Se spomnite, kako je Pivovarna Laško pričela pohod do svojega imperija, ko je bil Boško Šrot še “samo” direktorjev pomočnik? Leta 2001 se je pričela “prevzemna bitka vseh bitk” za Union, v kateri sta se pomerila Laško in belgijski koncern Interbrew. Medtem ko Belgijcem niti ni ostalo kaj drugega, kot igrati po pravilih, so se Laščani poslužili vrste umazanih trikov, kot npr. “delniških prakirišč” pri “slamnatih možeh”, prvič je zaživela besedna zveza “nacionalni interes”… In kako so reagirali pristojni organi za kapitalski trg? Hja, razen nekaj ustnih opominov nikome ništa. In kdo je pri teh zametkih tajkunstva pravno zastopal Laščane? Odvetniška pisarna Mira Senice, kjer je zaposlena tudi njegova življenjska sopotnica in trenutno prva dama LDS Katarina Kresal! Se spominjate managerskega odkupa BTC? Samo po sebi nič spornega, če bi male delničarje primerno izplačali. Vse skupaj je preiskovalo sodišče, zadeva pa se ni končala z dokazom nedolžnosti temveč z načrtno zamudo pritožbe in posledičnim zastaranjem. In kdo je že po naročilu BTC spisal študijo tega odkupa in “strokovno” ugotovil, da so bili interesi malih delničarjev primerno zaščiteni? Nihče drug kot Matej Lahovnik, danes ena udarnih moči Zaresove konjenice! Ki je za to potezo seveda prejel zasluženo “kazen”. Rop ga je namreč v zadnjih zdihljajih svoje vlade postavil za gospodarskega ministra in mu trasiral pot v politiko. In ko smo že pri tajkunih, nikakor ne moremo mimo Igorja Bavčarja. Še pomnite začetek leta 2002. Drnovšek je takrat prvič začel meditirati o predsedniški kandidaturi (kar avtomatsko pomeni tudi izpraznitev premierskega prestola in zamrznitev strankarskih funkcij), v njegovi stranki pa so se nemudoma, kot je sicer prerokoval nekaj let prej, stepli za njegovo nasledstvo. Ker je v teh frakcijskih spopadih Bavčar bil prenevaren Ropovemu krogu, so se ga seveda morali nekako “znebiti”. Politika ga je tako nastavila, podobno kot prej Jankovića, za predsednika uprave Istrabenza, kjer nikakor ni sedel križem rok. Brž je začel po BTC-jevskem zgledu nekaznovano izganjati “napačne” delničarje iz odvisnih podjetij, na koncu pa na podoben način dejansko prevzel tudi svoje matično podjetje.

Skratka, Janša nedvomno tudi ima nekaj masla na glavi, ampak tajkunske temelje so zacementirali že njegovi predhodniki.