Rekli so…
… na razgledi.net
Komentar na članek Jožeta P. Damijana o nujnosti prodaje Telekoma Slovenije, v katerem so nasprotniki privatizacije po pričakovanjih spet “strokovnjaki”.
Mencinger je torej po Damjanovo “strokovnjak v narekovajih”? Morda; a Damjan je komajda še “Mrkaić s človeškim obrazom”: njegovo neoliberalno “nezavedno” je vse bolj očitno; preprečuje mu mdr., da bi si zastavil -in odgovoril na- za njegovo ekonomsko ideologijo menda ključno in preprosto “cost-benefit” vprašanje: je sedaj in v prihodnje večja škoda/korist, če Telekomov monopolni dobiček odide v tujino, ali zasebne žepe sploh , medtem ko bi morda, MORDA s tujimi/zasebnimi lastniki imeli mi,vladarji-potrošniki nekaj malega posamične koristi, ali če ostane dobiček T-koma v državni blagajni, torej načeloma v korist nas vseh, cene se sicer prepočasi, a vendar tudi nižajo? Dokler ne bo predstavil takega izračuna, bo njegovo strokovnjaštvo zbujalo zelo utemeljen sum ideološkega navijanja za neoliberalni model gospodarstva in družbe. Mrkaić je vsaj pošteno direkten friedmanovec , Damjan pa skuša svojo ideologijo še vedno zavijati v cesarjeva oblačila interesa posameznika-potrošnika/delničarja kot absolutnega občega interesa vseh. Vir
Vojko o tem, da bomo predsedovanje EU po zaslugi nepremišljenih izjav plačali dražje kot bi bilo nujno:
Kosovo? Kar zadeva Kosovo, je vsem jasno, kaj se bo zgodilo! BiH? Tam ne morejo upravljati sami sebe! Hrvaška? Stanje, ki ga hočejo vzpostaviti, ne posega v suverene slovenske pravice! Srbija? Dilema evropska prihodnost Srbije ali status Kosova ni prava!
Pričakovano, pa vendarle osupljivo hitro je slovenska diplomacija, poosebljena v prvem in zunanjem ministru, s prevzemom predsedovanja EU zamudila nekaj novih izjemnih priložnosti, da bi bila tiho. Slovensko gospodarstvo bi se Janezu Janši in Dimitriju Ruplu nedvomno lahko prisrčno in nemudoma zahvalilo za pomoč in podporo pri vstopanju na omenjene trge. A se, razen morebitnih izjem, ne bo. Slovenski državljani oziroma volivci, ki stavijo na balkanske vzajemne sklade, pa se obema lahko zahvalijo, toplo in iskreno, na volitvah. Vir
Mencinger ni “strokovnjak v narekovajih” samo po Damjanovo . V zadnjem desetletju in pol je natvezil toliko neumnosti, da jih je kar težko našteti. Pozivam bralce tega bloga, ki ste večinoma levičarji, da poiščete katero od njegovih napovedi, ki se je uresničila in katero od trditev, ki se je kjerkoli v svetu potrdila kot pravilna.
To, da se veliko pojavlja v medijih pa je ena od neposrednih negativnih posledic medijskega stanja pri nas, o katerem smo že veliko povedali. Saj veste, kako to gre: če želiš neko problematiko osvetliti iz več vidikov, vprašaš najprej seveda univerzalnega misleca in vsevedneža Dušana Semoliča. Strokovno komponento doda Mencinger ali kateri od njegovih domačijskih pajdašev (recimo Franček Drenovec ali Franjo Štiblar), zadevo pa zaključi še mnenje katerega od predstavnikov civilne družbe (recimo Miheljaka ali kakšnega drugega predavatelja s FDV oziroma kakšnega tipa z Metelkove). Če ne bi bil fizično nedosegljiv, bi najbrž o vsaki temi slišali tudi mnenje njihovega idola, Slavoja Žižka.
Res pa je, da zna Mencinger svoje neumnosti povedati v jeziku, ki je intelektualnemu potencialu bralcev Nedeljskega in Slovenskih novic všečen in razumljiv. Tudi večna skepsa do česarkoli (kar je nasploh glavna značilnost Mencingerjeve politčne misli) je malemu, neizobraženemu in nezadovoljnemu človeku blizu.
Malo me pa čudi, da ga je levica, ki sicer rada poudarja nekakšno intelektualno vzvišenost in nasprotnike zmerja s populisti ts takšno lahkoto medse sprejme predstavnike dna, kot sta Mencinger in Semolič.