Drugi dom
Recesija dobrodošla - če bodo le sindikati tenko piskali
| 20. July 2007 | | kronist
Ekonomistu Igorju Mastenu se je nedavno zapisalo naslednje:
Prav prilegla bi se recesija, v kateri bi pogajanja s sindikati končno decentralizirali. Vir.
To logiko lahko razumemo nekako takole: bogdaj, da se gospodarska rast upočasni; če bo šlo vse po načrtih bodo začela podjetja propadati, delavci se bodo znašli na cesti in bodo za svoj obstoj pripravljeni poprijeti za vsako delo za vsako plačilo. Ne le, da bo s tem vzpostavljen primat trga na brezupno reguliranemu in z mnogimi varovalkami socializiranemu “trgu” dela, sindikati bodo hkrati izgubili pogajalsko moč, ki jo imajo v časih skoraj do viška izkoriščenih proizvodnih zmogljivosti.
Z Mastenom se lahko strinjamo, da bi morale plače rasti v skladu s produktivnostjo na ravni podjetja in ne panoge. Ampak rešitev zato ni decentralizacija sindikatov. Sindikati morajo v današnjih časih, ki so časi globalizacije in triumfa nebrzdanega kapitalizma, igrati vlogo protiuteži zmagovalcem teh procesov.
Delež plač v BDPju v svetu pada, medtem ko delež profitov raste. Razlike med bogatimi in revnimi med in znotraj držav še nikoli niso bile tako velike. Sindikati morajo pri tem prevzeti odgovorno vlogo, pri čemer se velja spominiti na nemški zgled. Tam so sindikati za skoraj celo desetletje privolili v zaostajanje rasti plač za rastjo produktivnosti, kar je po nekaterih podatkih vodilo v negativno rast realnih plač (torej: plače so rasle počasneje kot inflacija). Plače delavcem so se zmanjšale - in Nemčija se je kot feniks dvignila iz recesije kot Exportweltmeister, ena izmed najuspešnejših svetovnih izvoznic. Ni treba posebej omenjati, da so ob tako nizki rasti plač lastniki kapitala dobro pomalicali, ko so se delili dobički izvoznikov.
Vendar je odgovornost dvosmerna cesta. Ne morejo biti vedno sindikati tisti, ki zategujejo pas in se odrekajo, ko pa pride čas konjunkture, pa začno vsi, na čelu z Evropsko centralno banko, trobezljati o inflaciji in sindikate opominjati, naj ja ne bodo preveč požrešni in naj ne ogrožajo visokih profitov podjetij s svojimi nerazumnimi zahtevami po zvišanju plač.
Kar je tukaj pod vprašajem, je usoda socialnega sporazuma, pakta, ki poveže tržne akterje na poti vzdržne, socialno odgovorne gospodarske rasti. Gre za distribucijo izplena: kdo bo dobil koliko. In tukaj si z grafi iz ekonomskih učbenikov ne moremo pomagati. Pravičnost ni ekonomska kategorija, še več, ekonomija, kakor jo prakticirajo Masten in kolegi, lahko deluje le, če je iz nje koncept pravičnosti eksplicitno izključen.
Zato lahko Mastena razumemo kot sužnja določenih ekonomskih modelov. Da bi svet karseda približal slednjim, si želi recesije - ta bi namreč za nazaj potrdila, kako prav je imel.
(Še brez glasov)
Loading ...
Masten se skriva za strokovnostjo ekonomske znanosti. Gre pa za klasično definicijo razredne vojne pri kateri je Masten na strani Kapitala. Pri produktivni dejavnosti gre vedno za vprašanje distribucije produktov. Koliko bodo pobrali neposredni proizvajalci - delavci in koliko lastniki kapitala. Sindikati so premalo prilagojeni novim načinom produkcije, ki razbija produkcijo na manjše enote v katerih se tudi sindikati težje vzpostavijo, poleg tega so delavci pod večjim pritiskom lastnikov.
Rast plač glede na produktivnost podjetja? Ne vem, kako bi se to končalo za delavce v manj produktivnih podjetjih.
“Sindikati so premalo prilagojeni novim načinom produkcije, ki razbija produkcijo na manjše enote v katerih se tudi sindikati težje vzpostavijo”
Evropski sindikati imajo seveda problem, zlasti pri t.i. informacijskih delavcih v manjših/srednjih podjetjih, kjer je sindikalno organiziranje zelo težavno. Moč delavstva je vedno temeljila na masi.
kar je problematično, je to, da se ravnotežje med delom in kapitalom spreminja v dobro slednjega. globalizacijski pritiski, neoliberalni recepti, spremenjen način produkcije… rezultati so seveda pričakovani. pogača se bo delila drugače. in eni so nad tem celo navdušeni. krasno.
Pogača bi se morala deliti samo med delavci. To je maksima od katere ne bi smeli odstopati. To je edina pravičnost, ki se mi zdi smiselna.
Kapital bo vedno težil k maksimumu zase. Zakon nenehne akumulacije kapitala ga sili k temu. Privatizacije so temu namenjene, ravno tako manjšanje delavskih pravic.
Masten in podobni ne poznajo zgodovine delavskega boja in kako so se sindikati sploh oblikovali. Tudi če sindikati počasi izginejo kot oblika organiziranega delavskega boja, se bodo pojavili drugi načini boja. Tudi vsa ideologija potrošniškega kapitalizma ne bo dovolj, ker se bo vedno našlo dovolj ljudi, ki lahko pogledajo onkraj zastora.