Drugi dom
Privatizacija države kot vzrok finančne krize
| 3. October 2008 | razno | kronist
Verjetno so mnogim znane neoliberalne krilatice, češ da je državo treba dobro shujšati, da ne bo s svojim lomastenjem po gospodarstvu, šolstvu, zdravstvu in ostalih področjih delala preveč škode. To je najbolje narediti z zniževanjem davkov, pač v skladu z neoliberalnim vzklikom “Starve the beast!”. Naomi Klein je v svojih analizah dobro opisala, kako je Bush s svojimi podrepniki najprej znižal davke najbogatejšim, pridelal gromozansko luknjo v ameriškem proračunu, nato pa outsourcal dobro nakonektanim prijateljčkom vse od državne varnosti do zdravstva.
A bi vas začudilo, da je v ozadju današnje finančne krize podobna privatizacija funkcij države? Vse se je začelo zelo predvidljivo - gospodarji vesolja z Wall Streeta so se čutili utesnjeni z regulacijo, ki je tem pohlepnežem preprečevala kockanje s tveganimi finančnimi instrumenti:
They wanted an exemption for their brokerage units from an old regulation that limited the amount of debt they could take on. The exemption would unshackle billions of dollars held in reserve as a cushion against losses on their investments. Those funds could then flow up to the parent company, enabling it to invest in the fast-growing but opaque world of mortgage-backed securities; credit derivatives, a form of insurance for bond holders; and other exotic instruments.Vir.
In kar financarji želijo, to tudi dobijo. Seveda, država bi lahko v zameno zahtevala strožji nadzor nad investicijskimi bankami, vendar se je raje odločila zaupati zasebnemu sektorju. Kje ste pa še videli, da bi se regulatorji spoznali na tveganje?
In loosening the capital rules, which are supposed to provide a buffer in turbulent times, the agency also decided to rely on the firms’ own computer models for determining the riskiness of investments, essentially outsourcing the job of monitoring risk to the banks themselves.
No, da bi izgledalo, kot da še nekaj delajo, je regulator vseeno nekaj storil:
The commission assigned seven people to examine the parent companies — which last year controlled financial empires with combined assets of more than $4 trillion.
Hja, nič čudnega, če teh sedem veličastnih ni uspelo prepričati svojih šefov, vernikov trga in neoliberalnih skrajnežev, da finančni trg morda le ne bi smel biti prepuščen samoregulaciji. Konec koncev so bili ti ljudje nastavljeni v času Busha:
The commission’s decision effectively to outsource its oversight to the firms themselves fit squarely in the broader Washington culture of the last eight years under President Bush.
In kaj poreči potem, ko so tri od petih investicijskih bank, katerim so bušisti outsourcali nadzor nad tveganji, že izginile z obličja finančnih trgov, slednje pa uspele pripeljati na rob propada?
I foolishly thought the market would impose its own self-discipline. We’ve all learned a terrible lesson
Bravo.
(Še brez glasov)
Loading ...
A ni Kardelj tudi nekaj takega flancal o odmiranju države?
Jure,
sicer tole mogoče ni pravo mesto, ampak daj me prosim potolaži in mi povej, da ti nisi Jure, ki je avtor tele slabe šale, hehehe:
http://www.demos.si/index.php/Druzbena-pogodba/venezuela-kuba.html
[...] Na mikro, policy ravni so se ti procesi v prologu finančne krize manifestirali kot zavestno outsourcanje nadzora tveganj investicijskim bankam s strani regulatorja ter podleganje pritiskom za nižjo dovoljeno kapitalsko ustreznost. Pač kot izraz tistega friedmanovskega “markets know best”. To je omogočilo nenadzorovano finančno inovacijo in leverage, ki sta kanalizirali ogromne vsote (poceni, a vse dražjega) denarja v nedonosne investicije na nepremičninskem trgu. O tem sem pisal tukaj. [...]