A mi kdo ve povedati, kakšna je razlika med FDV in FUDV. Tale druga je menda za uporabne družben študije, a to pomeni, da je tista prva potemtakem neuporabna?

Ta druga ni FUDV ampak FUDŠ, privatna vladi naklonjena fakulteta v Novi Gorici (za vlado dela analize, ki naj bi bile vladi všeč), ki odira izredne študente, nudi jim pa bore malo. Kako je s prvo danes ne vem, kako je z druga pa mi pripovedujejo sami študenti. Prva je naslednica FSNP, poleg katere je bila tudi rezidenda gospoda Dolanca.

“Od javnega uslužbenca se pričakuje, da opravlja naloge strokovno, vestno, nepristransko in kakovostno, pri tem pa upošteva le javni interes in konkretne okoliščine primera.”

Hudimana dedukcija, ni kaj. Lukšiča lovit na tem kodeksu, hahahaha, ta je pa bosa.

V knjigi Participant Observation: A Guide for Fieldworkers (DeWalt in DeWalt 2002) je npr. 10. poglavje namenjeno etiki. V njem avtorji opozarjajo na pomen kompetenc raziskovalca, informirane privolitve opazovancev in etičnosti pri publiciranju rezultatov. V kolikšni meri je omenjena domača naloga študentov FDV upoštevala ta načela, si znamo predstavljati.

Še vedno trdim, da je metoda opazovanja s prikrito udeležbo etično problematična in še zdaleč ni metodološko nesporna. Kadar govorimo o znanstvenih raziskavah, seveda.

Za gonzo politične raziskovalce pa so takšne etične dileme odveč.

Če leti name, podtikaš (straw man); dejstva, da je Lukšič član (in podpredsednik) SD, nisem izpostavil. Izpostavil sem, da je kot redno in za polni čas zaposleni profesor na Ljubljanski Sorbonni tudi po zakonu o javnih uslužbencih prav to: javni uslužbenec. Bien sûr, pour Vous, le cher chercheur de la Ljubljana 1 Pantheon-Sorbonne Université, c’est un petit peu étrangemment :)

Za razliko od vrhunskih študentov FDV, ki smejo početi, kar jim pade v njihovo eruditsko glavo, če ni ravni prepovedano s pravnimi predpisi, je javnim uslužbencem, tudi super-raziskovalcu in svetovno priznanemu znanstveniku Igorju Lukšiču, dovoljeno le to, kar jim izrecno dopuščajo pravni predpisi. Tudi Igorja Lukšiča zavezuje Kodeks ravnanja javnih uslužbencev, navkljub njegovemu zmedenemu dojemanju avtonomije univerze in zaposlenih na njej. Od javnega uslužbenca se pričakuje, da opravlja naloge strokovno, vestno, nepristransko in kakovostno, pri tem pa upošteva le javni interes in konkretne okoliščine primera. In to Igor Lukšič nedvomno počne, a ne. Ja, šur … :)