Drugi dom
Prihajajoče indijansko poletje
| 5. November 2007 | | kriptoproletarec
Prva polovica meseca oktobra. Nočna vožnja La Paz - Uyuni. Avtobus poskakuje po edini cesti, ki omogoča dostop do obmejnega mesta na jugu Bolivije. Cesta, ki ji bi pri nas težko rekli cesta. Vozimo se po za silo utrjenem vozišču sredi opustele pokrajine, kjer raste samo grmičevje. Boliviji se tudi na infrastrukturi pozna njena revščina. Revščina, ki se ne drži samo države, ampak tudi večine njenih prebivalcev. 60% vseh prebivalcev je Indijancev, pripadnikov 37 različnih plemen (Kečua, Ajmara in Guarani so največje jezikovne skupine). Njihova etnična pripadnost se skoraj popolnoma pokriva z revščino. Kar se pa zopet pokriva z življenjem na podeželju. Kmečko prebivalstvo je nedvomno najrevnejše, konkurenco jim lahko delajo samo še brezposelni prebivalci mest. Še imam v glavi spomin na kmečke ženice, ki delajo na poljih na pobočjih pod kotom 45 stopinj, sklonjenih hrbtov, da pridelajo tiste nekaj zelenjave za družino in morebitno prodajo na bližnjem trgu.
Bolivija je tudi politično postala nekaj posebnega. Predseduje ji Evo Morales, prvi predsednik indijanskega porekla katerekoli latinskoameriške države. Poleg tega je tudi kmečkega porekla, saj je včasih gojil koko, tako kot veliko njegovih sodržavljanov. Gojenje koke je legalna dejavnost v Ekvadorju, Peruju in Boliviji. Prepovedan je pa kokain. Nasledil je osovraženega Gonzala Sancheza de Lozada, imenovanega Goni, ki je pobegnil v ZDA, želijo si ga bolivijska sodišča zaradi korupcije in poboja demonstrantov, vendar ga ZDA ne bodo nikoli izročila. (Prijateljem je treba stati ob strani, ne glede na krvave roke.) Še najpomembnejše pri Boliviji pa je, da predstavlja še eno državo, ki se je odločila iti po svoji poti za dobro prebivalstva. Potem ko je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izkusila šok terapijo čudežnega dečja Sachsa, se je naveličala neoliberalnih reform, ki so samo še bolj osiromašile že tako revno prebivalstvo. Evova stranka se imenuje Movimiento a socialismo (Gibanje za socializem) in nekatere njegove reforme sledijo imenu stranke. Čeprav je pri imenih političnih strank v Latinski Ameriki potrebno biti previden. Tako kot so v tranzicijskem delu Evrope vse stranke že v imenu bile demokratične oz. so še vedno take (po imenu seveda:)), tako je na drugem koncu sveta včasih bilo moderno dati v ime pridevnik revolucionarna. Kar pa ne pomeni, da takšna stranka še vedno zastopa karkoli revolucionarnega.
Najpomembnejši ukrep bolivijske vlade je gotovo bila nacionalizacija naftnih družb. S tem je država omogočila, da prihodki od črpanja bolivijskih naravnih bogastev končno ostanejo države za nujno potrebne investicije in socialne programe. Vlada je tako uvedla financiraneje prehrane v šolah, tako da revni otroci niso podhranjeni in jim je tako omogočeno lažje šolanje. Brezplačne so tudi šolske uniforme. Pred nekaj tedni pa je v obravnavo prišel predlog univerzalne pokojnine za starejše nad 60 let. Veliko kmečkega prebivalstva nimam nikakršnih dohodkov na stara leta in s to redistribucijo dohodka jim bo omogočeno vsaj kolkor tolko normalno preživetje.
V državi pa je tudi velik razkol med andskim La Pazom, sedežem vlade, in nižinskim Santa Cruzom, kjer je na oblasti nasprotna politična opcija. Napetosti so včasih tako hude, da Santa Cruz grozi celo z odcepitvijo in ustanovitvijo nove države. Medsebojni očitki so v dnevnem časopisju pogosti. Tako kot tudi poteka ognjevita razprava o decentralizaciji, o večji avtonomiji pokrajin itd., seveda v povezavi z delitvijo davčnih dohodkov. 
Bolivija se v zunanji politiki navezuje na Venezuelo in delno tudi Kubo, kar nekateri tudi očitajo kot napačno. Ne marajo jenkijev, nočejo pa tudi Chavezove dolge roke. Realpolitika seveda zahteva povezave, tako da je verjetno Evo izbral najprimernejša partnerja. Tudi posojila iz tega vira so neprimerno ugodnejša od oderuških obresti Svetovne banke. Vsekakor Bolivija ostaja zanimiva politično in upati je, da bodo reforme uspešne in omogočile boljše življenje veliki večini prebivalstva.
(Glasov: 3 Povprečje: 5 od 5)
Loading ...
Ta nočna vožnja je tudi svojega denarja vredna. Nikakor tujec nima občutka, da se pelje po cesti. Je pa zato ogromno utrinkov. Altiplano je res ena sama revščina, čeprav v določenih krajih, kot sta Uyuni in Potosi se ljudje kar znajdejo. Mene je še najbolj šokiral odnos do belcev, kar tam enačijo z državljani ZDA. Zelo se zavedajo lastne nesrečne zgodovine in kaj jim je beli človek naredil. Precej drugače od drugih kolonialnih dežel evropskih držav, kjer so npr. v Indiji celo hvaležni za sistem, ki so jim ga dali. Da ne govorimo o Filipincih, ki so pravi amerikanofili. V Peruju in Boliviji takšnega navdušenja nad nekdanjimi gospodarji ni bilo nikakor čutiti - prej prezir.
Če si še tam, si v La Pazu pojdi ogledat mondeni, južni del mesta, ki je na poti do Valle de la Luna. Alpski stil hiš, dobri avtomobili, ni da ni. Perverznost v tako revni državi.
Dober povzetek politične situacije zadnjih let.
Ne, nisem več tam. Bil sem pa tudi malček v južnem delu mesta La Paz, vsekakor precej različen od El Alto-a.
Sicer pa tudi v Delhiju imaš novi in stari del mesta, muslimanski, revnejši in bogati, diplomatski del mesta.
Nisem pa doživel nekega odklonilnega odnosa do belcev, pred leti v Mehiki so bili veliko manj prijazni. Bolivijci so bili kar precej prijazni, včasih malo zadržani, vendar precej ustrežljivi. Znanje španščine seveda precej olajša komunikacijo in posledično tudi sam odnos med bogatim turistom kot me lahko vidijo lokalci in avtohtonim prebivalcem.
Ja, z Mehiko imam podobno izkušnjo, manj prijazni kot v Boliviji. Vsak svoje občutke primerja z že doživetimi in občutek je bil v primerjavi s kakšno azijsko državo ali afriško tukaj precej slabši, znanju osnovne španščine navkljub.