Premiki, okopi, brazde vzdržljivosti in kolo sreče

| 19. december 2007 | Razno | Jure

Vzvratni pregled leta, od katerega se v teh dneh nadvse zavzeto poslavljamo (in v jutrih goltamo aspirine), sicer kaže na pestro politično dogajanje a nekaj manjka. Manjkajo pravi zaključki, končanje nekaterih zgodb, ki so polnile medije in dvigale pritisk. A ker je novo leto v praksi le zamenjava koledarja na steni, ostaja z nami tudi poznana politična prtljaga. Nobena “afera” se ni dokončala ali v celoti izpela. Strojanovi, SOVA, medijske turbulence, privatizacijske zgode in nezgode … so še vedno tukaj.

Kljub temu bomo letos Silvestra pričakali v precej drugačnih okoliščinah. Vlada, ki ji je bil ob demoralizirani in zmedeni opoziciji, dobri gospodarski rasti in pompu evropskega predsedovanja še en mandat skoraj usojen, zaključuje leto z rekordno nizko javno podporo. Premier sicer pravi, da meritvam javnega mnenja ne verjame, toda dejanja kažejo drugače. Čaka nas izredno naporno in vroče politično leto. Ko ni več mogoče veliko izgubiti, je možno marsikaj.

Na vladni strani zna biti zlasti zanimiva SLS z novim krmarjem. Kam bo usmeril strankarski čoln? Bo ponavljal že poznane vzorce SLS-a pred vsakokratnimi volitvami? Bo postavil ceno za razglasitev brata za državnega sovražnika številka ena? Se bo stranka zajedla v podporo SDS-a?

In SDS? V kolikor izgubijo volitve, bo leto 2008 prelomno tako za stranko kot slovensko politiko. SDS je na sloves Janše pripravljena še manj kot LDS na izgubo oblasti. Jasno je, da bi se v primeru slabega volilnega rezultata Janša moral posloviti, kar bi verjetno zelo spremenilo slovenski politično prostor. Ne glede na čustva, ki vam ji vzbuja Janša, je potrebno priznati, da je s svojim specifičnim pogledom zaznamoval slovensko politiko vsaj v takšni meri kot Drnovšek ali Kučan. Verjetno bolj. Po Janši se lahko zbudimo v drugačno jutro; ne nujno boljše, drugačno.

V precej boljši kondiciji v volilno leto stopajo opozicijske stranke. LDS je očitno konsolidirana, znotrajstrankarske zdrahe so se umaknile z naslovnic. Pahor bo kot hibernirajoča japanska buba počakal volitve, vedno konstruktiven, “lepljiv”, upajoč, da se na tisti dan preobrazi v novega premiera. Taktika, ki se v političnem spopadu, zagotovo zelo umazanem, lahko obrestuje. Ali pa tudi ne. Štrene zna pomešati Zares, ki v tem trenutku še najbolj zares in dosledno igra opozicijsko vlogo. Lepljivih pisem Golobič, ki dela nervozne konkurente tako na levici kot desnici, ne bo pisal. Trenutni javnomnenjski izkupiček je za tako mlado stranko kar izjemen.

In Drugi dom? Leto bomo zaključili s približno 1.500 objavami in več kot 5500 komentarji. Ni malo, daje upanje, že statistično utemeljeno, da se v tej solatih najde tudi kaj tehtnega. Pri občasnem prostočasnem brkljanju v tistih trenutkih prostega časa/volunterskem fušanju/amaterskem egotripu se je pač občasno zdravo vprašati, čemu, kako in do kdaj. Odgovorov še ni, čeprav se pisec teh vrstic zadnje čase resno poigrava z mislijo, da je morda dozorel trenutek za drugačen politični angažma. Ne, ne bi lepil plakatov, hvala.

Se beremo!

(Še brez glasov)

Loading ...