Prelom (mogoče)
Naj mi je oproščeno, če se bom znova ustavil pri včerajšnjem nastopu Katarine Kresal v Trenjih, a stvar mi še kar ne gre iz glave. Po premisleku menim, da upravičeno, saj smo bili priča prelomu v javni debati o izbrisanih. Videti je, da je končno napočil pravi trenutek za rešitev problema, ki se vleče že leta in leta. Pokrovko je odneslo, nujnosti ni več mogoče prikrivati in končno imamo političarko, ki premore dovolj odločnosti, da stvar zaključi vsemu navkljub. Političarko, ki ni pripravljena na gnile kompromise in popuščanja. Teh je bilo dovolj, kriva pa je celotna levica, vključno s pokojnim Drnovškom in Borutom Pahorjem.
Naj mi bo dovoljeno, da dogajanje primerjam s tistim, ki se je odvilo ob nekem drugem pomembnem dogodku v zgodovini slovenskega naroda: NOB. Po koncu vojne je nedemokratična oblast lahko za kar nekaj desetletij zatrla razpravo o med- in povojnih zločinih. S primerno dozo strahu in družbenega nadzora je bila strategija lahko uspešna kar dolgo časa, a na neki točki je bomba eksplodirala in umazala izjemen zgodovinski dogodek. Madež je zaradi dolgoletnega prikrivanja večji kot bi bil sicer in kot bi bilo zgodovinsko nujno, povsem oprali in spravili pa se nismo niti do danes.
Z izbrisanimi je podobno in hkrati drugače, saj je v demokratičnih družbah na voljo manj orodij za prikrivanje in onemogočanje javne razprave. Manj, niso pa povsem odsotna (enemu se reče Grims), saj bi tokratno kolobocijo lahko rešili prej in z manjšo škodo. Škodo za stanje pravne države in škodo za drug izjemen dogodek v slovenski zgodovini – osamosvojitev. Čeprav ni opravičilo, vendar so napake, namerne ali nenamerne, v izjemnih časih, ko so čustva temu primerno napeta, nekako pričakovana. Verjetno ni izjemnih časov, ki ne bi pridelali tudi krivic in žrtev. A to ne more odpraviti ali zmanjšati nujnosti, da se problem odpravi; čim prej in čim bolj zavzeto. Z leti prikrivanj, izigravanj in političnih nabiranj točk se madež samo še širi, končno ceno pa plača ravno tisti zgodovinski projekt, ki ga – ironično – njegovi soizvajalci tako zavzeto in brezkompromisno branijo.
V kolikor ta država kljub odločnosti ministrice ne bo sposobna obračunati z lastno bližnjo zgodovino, se ji bo ta vrnila najpozneje takrat, ko bodo naši nasledniki do dogodkov lahko vzpostavili primerno distanco. Takrat bo vse skupaj zamujeno in verjetno nepopravljivo, dogodek, ki bi imel vse možnosti, da ga postavimo v vitrino neomadeževanih, pa z globokimi praksami. S temi pa je tako, da nikoli prav zares ne izginejo.