Drugi dom
Prehlad, TV in globalno segrevanje
| 26. Januar 2007 | | Jure
V zadnjih dnevnih se me je lotil precej tečen prehlad in me položil v posteljo. V takšnem stanju sem sposoben spremljati samo televizijo, vse drugo je preveč naporno. Po informacijah iz filma Pot v Guantanamo so tamkajšnji preiskovalci zapornike mučili s težkim metalom. Ne vem, zakaj niso raje izbrali dopoldanskega programa svetovnih televizij. TV prodaja, desetletja stare serije, biseri B-produkcije, telenovele, … debiljada. Jaz bi priznal vse, samo da bi bilo konec.
Vsak dan sem tako komaj čakal na sedmo in TV-dnevnik. Vsa čast Mojci Širok; gospa bi lahko brala Direkt, pa bi delovalo absolutno kredibilno in relevantno. Redek biser sicer precej neposrečene prenove osrednjih informativnih oddaj na RTV SLO.
A pravi biser televizijske ponudbe so pripravili na avstrijski ORF, kjer od 21. januarja pripravljajo poseben program, posvečen klimatskim spremembam. Dokumentarci, filmi in pogovori z vodilnimi strokovnjaki. Ob tem zlahka pozabiš na dopoldansko mučenje in upravičiš nadaljnjo plačevanje kabelske naročnine. Televizijski medij v polnem sijaju, javna televizija kot pravi servis javnosti.
V par urah je bilo tako mogoče zvedeti marsikaj. Ja, klimatske spremembe so dejstvo. Seveda do njih ne prihaja prvič v zgodovini našega planeta, vendar so prve, ki jih je povzročil človek. Drugič, naravni vzroki, ki so spreminjali podnebje v preteklosti, tokrat ne morejo pojasniti izredno hitrih sprememb, ki so merljive in dokazljive. Od zadnjih 100 letih se je tako globalno podnebje segrelo že za 0,7 stopinje, a pri tem gre za globalno povprečje, obstajajo pa precejšnje lokalne razlike (mimogrede: v Ljubljani dosega otoplitev 2 stopinji C).
Strokovnjaki menijo, da nas v prihodnjih 100 letih čaka dvig temperatur v območju od 1 do 5 stopinj. Evropska unija si je za cilj postavila, da segrevanje obdrži na nekje 2 stopnjah, saj je to točka, ko bi bile spremembe še obvladljive. Obvladljive, vendar ne nedolžne in brez velikih posledic na kmetijstvo, turizem, preskrbo z vodo in energijo… Cilj, ki si ga je postavila EU, zahteva odločno ukrepanje in vlaganje v alternativne vire energije.
Precej slabše bo, če se temperature dvignejo za 5 stopinj. Obstajajo različni modeli, s katerimi strokovnjaki napovedujejo možne spremembe, in ki dejansko prinašajo nekoliko drugačne napovedi, kar skeptiki izkoriščajo za govorjenje, da znanost nima pojma, da ugiba. Vendar do razlik pri napovedih prihaja predvsem pri predvidevanju, kako uspešno in hitro bo človeštvo uspelo omejiti izpust toplogrednih plinov, kar pa je seveda politična odločitev.
Skeptiki tovrstna opozorila dostikrat odpravijo tudi z besedami, da gre za nesmisleno strašenje, za katastrofizem. No, pri tem pozabljajo, da stroka v katastrofalni scenarij, ki se začne pri dvigu, višjem od 5 stopinj, ne verjame oziroma meni, da se mu lahko vsekakor izognemo. Po katastrofalnem scenariju, ki temelji na številnih neznankah (recimo, kaj se zgodi s tundro, ki skriva izjemne količine metana, ki je za 8-krat bolj toplogreden kot ogljikov dioksid), nas čaka izjemna naravna katastrofa, ki bi obsežne dele planeta spremenila v za življenje neprimerne. Velika Britanija postane velika pustinja, Slovenci pa lahko začnejo razmišljati, koliko kamel je vredna njihova boljša polovica.
Onesnaževanje, ki ga povzroča človek, pa ne povzroča samo segrevanja ampak tudi t.i. global dimming. Isti vzrok, dva povsem različna pojava. Bistvo tega pojava je v tem, da nekatere druge snovi, ki jih spuščamo v atmosfero povzročajo povsem nasproten učinek - odbijajo sončne žarke in s tem naš planet ohlajajo. Na žalost so te snovi a) strupene za ljudi in druga živa bitja b) v atmosferi ostanejo precej manj časa kot toplogredni plini. Global dimming tako zelo verjetno začasno zakriva pravo razsežnost globalnega segrevanja. Začasno a ne za stalno.
Ob takšnih napovedih se seveda porajajo številna vprašanja in pomisleki. Želimo vedeti več, stvar razumeti, ločiti resnico od neresnice. A žal smo pri tem povsem prepuščeni strokovnjakom, ki se s področjem ukvarjajo. S srednješolsko fiziko pač ni mogoče preverjati pravilnosti kompleksnih klimatskih modelov. Običajni državljani, ki bomo preko udeležbe na volitvah potrditi ali zavrniti določene ukrepe, smo skorajda povsem nemočni, prepuščeni drugim. Ni dober občutek, a ne? Od tod do skepticizma, ki na internetu kljub hudo pomanjkljivi izobrazbi išče kontra argumente, selekcionira in sklepa, ni daleč. Kar naenkrat se pojavi govorjenje o katastrofizmu, strašenju, kar naenkrat napoved, ki je “zelo verjetna”, ne velja dosti. Hecna situacija, saj je ta prepuščenost znanju, sposobnostim drugih, neizogibna posledica specializacije sodobnih družb, povsem običajna. Zaupamo medicini, zaupamo proizvajalcem letal, avtomobilov, računalnikov… Seveda zaupanje ni brezpogojno in včasih se izkaže, da ni bilo upravičeno, a še vedno govorimo o izjemah, napakah. Ko sedemo na letalo, je zagotovilo, da je zelo verjetno, da bomo na cilj prišli v enem kosu, običajno dovolj. Nihče se ne odpravi na internet in tam išče morebitne napake konstruktorjev preden pred zimo pobegne na Kanarske otoke. Pri klimatskih spremembah je povsem drugače. Tukaj se skoraj vsak, ki je predelal srednješolsko fiziko, čuti sposoben in poklican razkrinkati največje avtoritete področja. Klimatskih skeptikov imamo dovolj za medgalaktični izvoz. Zakaj? Je mogoče, da pri letalu ne dvomimo v konstrukterje, ker je tako bolj “komod”, pri klimatskih spremembah pa smo skeptiki ravno zaradi iste komoditete? Ker bo potrebno ukrepati, to pa zahteva določen napor, celo odpovedovanje?
Hitrejšemu ukrepanju v primeru klimatskih sprememb stoji nasproti tudi preprosto dejstvo, da nujni ukrepi neizogibno prinašajo kratkoročne stroške in nevšečnosti, prednosti (in prihranki) pa so zelo dolgoročni. To velja tako za obsežne, strukturne spremembe kot spremembe na ravni posameznika. Posameznikom je tako že danes recimo na voljo možnost ogrevanja stanovanj in vode s pomočjo sončne energije. Odločitev za sončne kolektorje je sicer precej draga investicija, ki pa ni samo okolju prijazna, ampak se v življenjski dobi kolektorjev več kot finančno povrne. Na preizkušnji je torej sposobnost človeštva za dolgoročno odločanje, odločanje, ki presega običajne časovne mejnike, kot je čas med posameznimi volitvami, poslovnimi leti ali izplačilom plače.
Kljub temu je v zadnjem času vedno več znakov, da bo človeštvo ukrepalo. Omenil sem že cilj, ki si ga je postavila EU, vse bolj jasno je tudi, da preko luže samo čakajo, da se poslovi trenutni predsednik. In da bo mera polna, vse več globalnih korporacij zahteva od politike, da reagira, saj se zavedajo, da se temu v prihodnosti ne bo mogoče izogniti, zato je bolje, da sodelujejo pri debati in oblikovanju dolgoročnega režima, ki bo zagotovil napovedljivost in stalnost ter fair play. Zmerni optimizem je tako na mestu.
(Še brez glasov)
Loading ...
