Pravila vedenja

Državne proslave na dela prosti dan so – teoretično – sila preprosta stvar. Navadni državljani napolnijo prtljažnike in pobegnejo v toplice, na morje ali v hribe, politična elita ostane v opusteli prestolnici. Zvečer se pusti par ur trpinčiti ob uradnem programu, spije šampanjec in se čim prej zvali v posteljo. Tako bi moralo biti, če slovenski politiki ne bi redno – verjetno iz zavisti do tistih, ki jim ni potrebno stati na Trgu republike – iz državni proslav naredili cirkus. Videli in doživeli smo že marsikaj, od privatne strankarske proslave do… bojkota Janeza Drnovška.

Neposrečena poteza ne glede na razloge iz ozadja. Predsednik republike bi na proslavo moral iti, pa naj bi tam še tako stiskal zobe. Tako pa je žal padel na raven ljubljanskih sdsovskih kekcev, ki so malo nazaj bojkotirali podelitev naziva častnega občana Milanu Kučanu. Takšne poteze izjemno dobro kažejo (ne)zrelost slovenske politike, ki do političnih nasprotnikov ne zmore pokazati niti trohice neke osnovne vljudnosti, kaj šele strpnosti. Politični nasprotniki so tako politični sovražniki, ki jim ne pripada nič, ki jih je potrebno osebnostno povsem degradirati. Stranske žrtve takega ravnanja niso pomembne. Kristina Brenkova in Tone Pavček sta pač imela to nesrečo, da sta bila v paketu s Kučanom in kot taka nevredna SDS-ovske prisotnosti.

Na žalost pa Drnovšek ni bil edini, ki je ravnal nespametno. Nasprotna stran je še hujša – na ravni bizarnosti.

Program proslave v počastitev dneva državnosti je bil le zmerno posrečen, dokler ni na drogu ene izmed nastopajočih skupin zabingljala Urška Bačovnik Vir Fotografija

Ljubi bog! A res ni nikomur padlo v betico, da je to povsem neprimerno? Da ne gre za gasilsko veselico? Da ne gre za strankarsko zabavo? Res upam, da je tale detajl ušel tam prisotnim diplomatom in tujim gostom.