Prašičem popuščajo živci…

… so peli Agropop sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se spremembe v slovenski družbi dogajale zelo hitro. Agropop so bili bend širokih mas, nekako so ujeli nacionalno prebujanje v Sloveniji in težnjo po osamosvojitvi. Pa ne med intelektualci pri Novi Reviji ali aktivistih novih družbenih gibanj, temveč med navadnimi delavci. In bliskovito drsenje v veliko brezposelnost ponuja vprašanje o pragu potrpljenja med delavci.
Pred dnevi sem hotel napisat kaj o “ugrabitvah” direktorjev s strani delavcev v Franciji, ker se mi je zdela pomembna kvalitativna sprememba pri spontanih oblikah delavskega boja. Pa me je prehitel petkov napad na direktorja Gorenja Bobinaca. V trenutku ko to pišem, še niso znani napadalci ali motiv napada. Vendar način napada s palicami, vsekakor ne kaže, da bi šlo za navaden rop. Prej za maščevanje ali zastraševanje. Zanimivi pa so odzivi na spletnih forumih. Večina smatra, da je to pričakovano, da gre za nekakšno delavsko maščevanje. Domnevna anonimnost interneta omogoča komentatorjem tudi odkrite vzklike občudovanja, češ nekdo si pa le upa. Takšen napad kaže predvsem nemoč delavcev. Na državo ne morejo veliko računati, pravna država ni namreč samo varovanje pravic šibkejših, temveč tudi vzdrževanje lastniških razmerij, kjer kapital vodi igro. Sindikati so pa le socialni partner in nič več. Partner, ki naj bi razumel, da smo vsi v istem čolnu, če uporabim to ideološko meglo vseh parlamentarnih političnih strank. Tako jim ostane golo nasilje, gverilski napad na posameznika, ki je hkrati predstavnik osovraženih menedžerjev in hkrati simbol vseh pritiskov, ki so jim dandanes izpostavljeni delavci. Odobravanje tega dejanja pa je podobno vzklikom za smrtno kazen nad pedofili. Ni pa v tem primeru tako zelo pomembna strogost kazni, ampak občutek med ljudmi, da je nekdo kaznoval nepravičnost.
Pred dnevi smo lahko na primeru Izbrisanih videli, kako lahko pravna država zaščiti šibkejše prebivalce države. Kar pa nas lahko zavede v zmotno prepričanje, da pravna država že sama pomeni rešitev vseh problemov. Pravna država v kapitalističnem sistemu odlično služi tudi kapitalistom, da vodijo svojo igro. Menedžerskemu sloju pa omogoča, da dosežejo dosledno izpolnitev pogodb. Pravna država pomeni tudi, da se lahko vsi poslužujemo pravne poti. Vendar je žal tako, da nimamo vsi enakega znanja (pravna izobrazba) ali denarja (dostop do odvetniške pomoči), da bi lahko to pravno pot uspešno uporabili. To da večina obtoženih za kazniva dejanja nima odvetniške pomoči na sodišču, kaže na zelo veliko omejenost koncepta pravne države.
V kolikor se bo svet pogrezal v vedno večjo gospodarsko krizo, bo brezposelnim in revnim še težje razložiti pomembnost pravne države. Dejanja obupa so značilnost vsega človeštva, ne samo samomorilskih napadalcev v Iraku ali Afganistanu. Nezadovoljstvo ljudi bo moralo preiti v bolj organiziran nastop za spremembe. Ki se ne tičejo samo vprašanja delitve produciranega, ampak vprašanja načina produkcije. Res pa je, da nobena sprememba statusa quo ne bo miroljubna.