Pohor je najboljša opozicija

Razčistimo nekaj kar na začetku: četudi bi bila Pahorjeva vlada najboljša od vseh, ki jih je Slovenija imela doslej in jih bo imela v bodoče, ob katastrofalni komunikaciji z mediji in državljani, ki jo izkazuje tudi leto po začetku vladanja, nima nobenih možnosti uspešnega nastopa na naslednjih volitvah.

Pahor je na volitvah obljubljal nov način vladanja in vsaj v delu ga je nedvomno pokazal, le kaj, ko si najbrž nihče ni mislil, ta se bo ta novost kazala v tem, da smo v eni osebi dobili tako pozicijo in opozicijo. Kdo bi si lahko mislil, da bo po dnu veščin javne komunikacije drsal ravno politik, ki se mu je skozi celotno politično kariero očitala do podrobnosti zloščena javna podoba in všečnost za (skoraj) vsako ceno?

Najnovejši primer je naravnost za v učbenike politične komunikacije – v tisto poglavje, kjer so našteti primeri stvari, ki se jih ne sme početi – nikoli in nikjer.

Predsednik vlade  po diplomatski blamaži (še milo poimenovanje) v Vatikanu javno obračunava s sekretarjem vlade in novim direktorjem urada za verske skupnosti. Pazite: s sekretarjem, ki ga je izbral sam! Opoziciji se s kredibilnostjo sekretarja vlade ni potrebno več ukvarjati, saj je že itak videti, da je to nalogo prepustila predsedniku vlade v zunanje izvajanje.

Predsednik vlade ima seveda vso pravico (in celo dolžnost), da, če tako meni, okara, zamenja, odpusti… sekretarja vlade, a pametni politik bo to grdo raboto, če se bo le dalo, opravil med štirimi očmi, daleč od oči javnosti in medijskih mrhovinarjev.

Slog doslednega pljuvanja v lastno skledo bi morda bilo mogoče tolerirati v kakšnih drugih časih, a v kriznih je vse skupaj še stokrat huje. Med nalogami države ni samo zagotavljanje dejanske ekonomske, socialne, pravne… varnosti, je tudi zagotavljanje občutka varnosti, občutka, da so stvari v okolju vsesplošne negotovosti vsaj kolikor toliko pod nadzorom. Ravno v spektakularni nesposobnosti zagotavljanja tega občutka gre iskati poglaviten razlog z porazno javnomnenjsko podporo.

Za konec samo še o diplomatski blamaži, ki me je kljub vročini vrgla iz postelje, da sem napisal ta članek. Presenečenje je neprijetno zlasti zaradi tega, ker je po dogovoru Pahor-Kosor vsaj malo zadihalo upanje, da ta država ni trajno invalidna pri diplomatskih spretnostih. Stvari žal ni mogoče obračati tako dolgo, da bi spremenili osnove diplomatskega parketa: predsednikov držav in predsednikov vlad se na uradnih meddržavnih srečanjih ne sprejema z drugo- ali -tretjerazrednimi uradniki. Hujše žalitve ni! Kot bi gostu, ki ste ga povabili na večerjo, pred njim pljunili v juho. Pahor jo je pojedel. Kako to, da slovenska diplomacija tega ni zaznala, ostaja skrivnost. Dobro, naša država je doslej že itak pridelala toliko diplomatskih spodrsljajev, da bo zadnji dobil kvečjemu vlogo drobcene opombe, a kdo bi si mislil, da je Ruplova šola v Mladiki še tako dobrega zdravja.