Pogled onkraj propagandne megle

| 25. July 2006 | | Jure

Pravijo, da je čas vojne in čas miru. Mogoče tudi zato velja čas vojne izbrati previdno. Zagotovo se še spomnite tiste, kako je huda ruska zima ustavila Hitlerja. Slab timing, kajne? No, če se greste vojno na Bližnjem vzhodu, vremenski dejavniki ne igrajo takšne vloge. A to ne pomeni, da čas ni pomemben. Če imate možnosti izbire, predlagam poletni čas, ko eno polovico Evropejcev najbolj skrbi, ali je pivo dovolj hladno, drugo polovico pa, kakšno vrsto sladoleda izbrati. Na programu je lahka hrana, lahka zabava in počitek. Vojni dogodki, umiranje, trpljenje v poletni program nekako ne sodijo, še posebej, če nas že več kot tri leta vsak obveščajo o kaosu v Iraku. Sicer pa, ali lahko kaj spremenimo?

Zakaj bi povprečni državljan posvečal pozornost nečemu, če se za to še njegov zunanji minister ne briga niti malo? Zakaj bi Janeza iz Zgornjega Kašlja zanimalo, da je izraelski napad na Libanon evidentno kršenje mednarodnega prava, če njegov zunanji minister o vojni v Libanonu doslej ni bleknil še nič?

Zakaj bi brskal po spletu in mukoma poskušal ločevati vojno propagando od resnice, če se to ne da niti tistim, ki so za to plačani?

Ravno to ločevanje propaganda od resnice je danes izredno težko in zapleteno početje. Zahteva čas in vztrajno iskanje virov. V tej mešanici poletne “lenobe” in medijskega kaosa se propagandisti znajdejo najbolje, saj kratki attention span in novice, ki so posredovane iz bog ve katerih PR-agencij, najhitreje dosežejo želeni učinek.

Kot kaže primer Iraka, še tako dodelana propagandna mašinerija ne zmore lagati v nedogled. Na neki točki milni mehurček pač trči v kruto realnost in maske padejo. Orožja za množično uničevanje ni - laži postanejo evidentne. A gre za spoznanje, ki je prepozno, saj časa ni več mogoče zavrteti nazaj. Kar je, je, a ne?

In tako bo tudi s tokratno vojno. Ko bo zvok orožja potihnil, ko se bodo propagandisti lotili novih nalog, ko bodo redki novinarji še enkrat prebavili servirane informacije, in ko realnosti ne bo mogoče več ubežati, se bodo laži tudi tokrat pokazale v vsej svoji gloriji. A, seveda, takrat bo že prepozno in nepomembno… takrat bodo na programu druga krizna žarišča, tokratni vojni pa se bodo posvečali akademiki.

V kolikor ste se kljub poletni vročini prebili do sem, vam za nagrado ponujam skok v prihodnost. Ko se bo medijska mašinerija ustavila, bo namreč vsem jasno naslednje:

napad Izraela je bil v nasprotju z mednarodnim pravom
zajetje dveh izraelskih vojakov s strani Hezbolaha ne more biti opravičilo za napad na suvereno državo in uničevanje njene civilne infrastrukture ter stotine mrtvih, zlasti civilistov; nekaj, kar lahko definiramo kor majhen mejni incident, ne more služiti kot opravičilo za obsežno vojno proti drugi državi
Izrael incidenta sploh ni poskušal rešiti po mirni poti, kot to zahteva 33. člen Ustanovne listine ZN. Nobenih pogajanj, nobene preiskave dogodkov, poravnave… nič.
čeprav je zajetje vojakov (ali civilistov) v pogajalske namene nelegalno, to taktiko uporabljata obe strani, tako Hezbolah kot Izraelci
čeprav je Hezbolah z zajetjem kršil teritorialno suverenost Izraela, je Izrael pred vojno konstantno kršil libanonski zračni prostor
kaznovanje Libanona kot celote, ker ni razorožil Hezbolaha, je nedopustno, saj je jasno, da šibka libanonska vlada tega ni bila sposobna opraviti. No, sedaj je še manj.
kljub temu je število aktivnih pripadnikov Hezbolaha od umika Izraelcev iz južnega Libanona stalno upadalo
od umika Izraela iz južnega Libanona pred šestimi leti do začetka vojne danes Hezbolah ni ubil NITI ENEGA izraelskega civilista
Iran in Sirija niti pod razno nimata več upravljalskega nadzora nad dejanji Hezbolaha, ki je v južnem Libanonu vse bolj deloval kot klasična populistična stranka z obsežnim političnim aparatom in s socialnimi storitvami. Se manj je bilo zajetje vojakov izvršeno zaradi ukazov iz Teherana/Damaska.
Hezbolahovo izstreljevanje raket na civilna izraelska naselja je seveda vojni zločin, a nič manj ni vojni zločin uničevanje libanonske civilne infrastrukture, od letališč, mostov, cest… do tovarn, energetskih objektov in vodnih omrežij. Prav tako predstavlja vojni zločin izraelska uporaba nedovoljenega orožja (cluster bombs). Letalski napadi gosto poseljenega Bejruta so vojni zločin brez dvoma.

Tako, to je zaenkrat to. Bi pa na koncu dodal še nekaj, kar mi že nekaj časa leži na duši; v kolikor bo tokratna izraelska avantura v Libanonu slučajno spodbudila novo državljansko vojno med libanonskimi etničnimi skupinami, potem je potrebno celotno izraelsko vodstvo, ki je požegnalo napad, postreliti na mestu. Ne sliši se lepo, a tako pač je.