Po Titovi gor, po Titovi dol

Odkar se je pojavila zamisel, da v Ljubljani ponovno dobimo Titovo cesto, je skrajno zabavno spremljati histerijo desnega pola politike in bolj ali manj zainteresirane javnosti. Zabave v teh časih, ko nas vsakodnevno bombardirajo z novicami iz gospodarske fronte, ne gre zanemariti, čeprav dogajanje marsikdo odpravi z godrnjanjem, kaj nam je tega treba, ko pa imamo na programu precej bolj resne teme. Res je… a resni izzivi ne bodo nič lažji ali težji, če se vmes še malo pozabavamo.

Pozabavamo in beremo epohalna razkrivanja, kako je bil prejšnji režim slab, totalitaren, kako smo morali po Milko v Avstrijo, po jeans pa v Italijo… Kot da tega ne bi več vedeli, kot da smo dementni, kot da bi morali vedno znova na svitlo dati svoje neizmerno “trpljenje”, ker smo morali tisti ZX Spectrum “prešvercati”…

Dragi moji, to vse vemo in nismo pozabili. Kljub temu, da neko cesto poimenujemo po pokojnem maršalu, še to ne pomeni, da si želimo v “zlate” čase “bratstva i jedinstva”. Večina ljudi, ki je v javnomnenjskih anketah podprla predlog za poimenovanje ceste po Titu, si zagotovo ne želi, da bi se tisti časi kdajkoli vrnili.

A to ne pomeni, da moramo iz državnega vrha, od “tam zgoraj” zapovedati edino resnico, edino pravo doživljanje in spominjanje tistih časov. To ne pomeni, da se nam ob rajanju domobrancev in njihovih ideoloških potomcev ne sme obračati želodec. To ne pomeni, da je prisega Hitlerju kaj manj zavrženo dejanje. To ne pomeni, da o polpretekli zgodovini ne smemo imeti pogleda, ki presega tistega simplističnega, ki vidi samo črno in belo barvo. To ne pomeni, da ni sivin, odtenkov, da s prehodom v nov sistem nismo izgubili marsikaj, kar bi morda veljalo ohraniti in spoštovati.

Tako poimenovanje ceste v Ljubljani kot nenavadno živo “spominjanje” na dan mladosti, ki smo mu priča letos, je na prvi pogled nerazumljivo, zagonetno, iracionalna nostalgija na preklete čase trpljenja. Odpraviti te pojave zgolj z “romantiziranjem”, z nezdravo nostalgijo, zgodovinsko demenco… je sicer preprosto, a po mojem mnenju zgrešeno. Le malokdo si resno želi vrniti nazaj, le malokdo bi Tuerka zamenjal s Titom, le malokdo se dejansko želi vrniti v “mercator” 80. let prejšnjega stoletja…

A četudi si ljudje tega v resnici ne želijo, si vseeno ne pustijo vzeti lastne zgodovine in spomina. Spomina, ki je dosti bolj niansiran in kompleksen, kot domnevajo samooklicani izganjalci komunističnega hudiča iz narodovega telesa. Le malokdo še ima danes maršala tako v čislih, kot je bilo tiste čase zapovedano, a vseeno jih lep del ni pripravljenih na popoln “izbris” zgodovine. Ta mnogokrat ni lepa, mnogokrat je sporna, mnogokrat je že bizarna… a druge nimamo. In, žalibog, Tito je del te zgodovine, pa naj nam je všeč ali ne. Če je tudi del svetovne zgodovine, je to za ta del večne svetovne province samo še dodaten razlog, da se ne prepusti bičanju lastne zgodovinske izkušnje. Nekaj mazohističnega je v deželi, ki vedno znova vse potepta, zavrže, izniči, izbriše, prepove… Drugi, tudi tisti s precej daljšo demokratično tradicijo, ravnajo z lastno zgodovino precej bolj tenkočutno, četudi napake, zablode in zločini niso nič manjši. Kot da bi bila zgodovina samo in še vedno “pravljica”, kjer so hudobci samo hudobci, junaki pa čisti kot solza… Kdaj bomo že končno odrasli?