Po lestvici gor, po lestvici dol

Norec je, kdor ovira vlado Janeza Janše na revolucionarni poti v “sproščeno” Slovenijo. Najprej so prepih začutili tisti na vrhu, razni nesproščeni direktorji in visoki državni uradniki. Morali so narediti prostor novim, tistim, ki jim je “sproščena” Slovenija nenadoma ponudila priložnost za neverjetni karierni skok, od nižjega menedžerja iz Jelovice, tridesetletnikov, ki sedaj delajo elektriko, do direktorja marginalnega tednika, ki danes vodi največji časopis v državi.

Kasneje so spremembe začutili tudi malo nižje. Odšli so premalo izobraženi uredniki in nesproščeni novinarji. Prišel je čas za slovensko novinarsko smetano iz Maga in Slovenskih novic. Rezultati so tukaj. Med komentarji iz Dela o primeru Strojan in tistimi, ki jih pišejo strankarski pisuni v Demokraciji, ni nobene razlike več. Oboji so simpatično sproščeni.

In ravno pri primeru Strojan so novi časi prišli tudi do najnižjega sloja v tej državi. Po katastrofalni začetni “prostovoljni” preselitvi, ki bi jo lahko na nek način zagrešila vsaka vlada v trenutkih populistične slabosti, je Janševa malo kasneje pokazala svoj pravi, cinični obraz. Ko se je ujela v lastno zanko in spoznala, da je vsaka vas lahko “ambrus”, je začela reševati samo in izključno lastno politično kožo. Potek dogodkov pove vse: Strojanove namestijo v Postojni. Nekaj časa gre vladi vse po načrtu; Strojanovi upajo, so poslušni, verjamejo. Z vsakim dnem je slednjega manj. Radi bi šli domov, imajo dovolj. Rešitev se hitro najde: inovativna uporaba 39. člena o policiji, s katerim moškim članom družine policija preprečuje vrnitev. Ko se za pot domov odločijo ženske in otroci, nastane zoprna situacija. Malo smešno bi bilo trditi, da ti predstavljajo nevarnost. Za slovensko birokratsko pamet večji ovir vseeno ni, saj dobi črno na belem, da so Strojanovi v Postojni. V naravnost kafkovski maniri papir preseže dejstva na terenu in državni aparat izvede tisto, kar je bilo že ves čas v načrtu, kar je zahtevalo preselitev v Postojno in omejitev svobode gibanja za nekatere Strojanove: inšpekcija, ta zgled “promptnosti”, ki se duši v nerešenih primerih, par dni pred božičnimi prazniki podre nelegalne objekte. Ko ostanejo ruševine, lahko prej izredno nevarni moški ponovno obiščejo bližnje. 39. člen izgine. Načrt je seveda zvit: postaviti Strojanove pred izvršeno dejstvo, jim zbiti pogajalsko pozicijo, jih postaviti položaj, ko bodo bolj pripravljeni, da sprejmejo “velikodušno” vladno ponudbo. Idealno bi bilo seveda, če bi takoj sprejeli “začasno” rešitev. Stvar bi potihnila, mediji bi se utrudili, se preusmerili drugam, vlada pa bi lahko problematiko Strojanovih “reševala” po svoje. Strojanovi, ki nimajo več kam, bi ji bili dobesedno izročeni na milost in nemilost. Genialno!

Takšno ravnanje vlade nas mora upravičeno skrbeti, saj je očitno, da ga ne vodi želja, da pomaga državljanom, ampak da te državljane postavi pa “pravo mesto”, da jih, po potrebi, tudi prelisiči. Te vlade ne zanima pravična rešitev problema, še manj, ne zanima je niti pravno korektna rešitev. Zanima jo le in edino, kako se problema izogniti s čim manj politične škode, hrupa, “nesproščenosti”. Morda je čas, da nas začne to vsaj malo skrbeti.