Drugi dom
Plomba na možganih
| 21. August 2006 | | Jure
Svetlana je nekoč zapisala, da je vera plomba na možganih. Njeno kolumnistično pisanje izredno cenim - lucidna, fantastični jezik, brez dlake na jeziku. Kljub temu sem imel ob tovrstnih trditvah običajno nekoliko slabo vest, češ, da gre preko meje korektnosti in spoštljivosti do drugačnih. A slabe vesti glede tega imam vedno manj, saj je spoštovanje dvosmerna cesta.
In ravno na to plombo sem se spomnil, ko sem na spletni strani Družine bral članek, ki ga je napisal Franci Petrič.
Moderno poganstvo kot življenjski slog, ki ne pozna vrednot in ne vidi drugega kot brezobzirno pehanje za uživanjem, sicer potihoma prodira tudi v Slovenijo.
Torej, zakaj bi že posamezniki, ki ne verujejo ali verujejo drugače, morali RKC, ki njihovo življenje demonizira kot “življenjski slog, ki ne pozna vrednot…”, bili primorani nastavljati drugo lice in prakticirati korektnost in spoštovanje do organizacije in njenih članov, ki tega očitno niso sposobni vračati? Zakaj? Ni potrebe. Plomba na možganih, prav zares.
(Še brez glasov)
Loading ...
ko bi bili vsaj “zobozdravniki” dobri in bi bile te plombe malo bolj kvalitetne…
jah, tak pač je, če si skoraj 2000 let monopolist
RKC se pač ne more sprijaznit, da ima z leti vedno manj članov … njihova “propaganda” oziroma PR pa očitno tudi že nekaj let nista dovolj všečna, da bi si jih pridobila … in ko ne preostane več kaj drugega je treba iskati krivca drugje … najlažje je za to kriviti “moderno poganstvo” …
Še bolj bizarno pri gornjem citatu pa se mi zdi to, da moderni pogani verjetno v resnici premorejo kar precej vrednot… Če bi se tisti župnik zgražal nad modernimi nihilisti (ki pa po mojem niso kaj posebej pogosti) ali čim podobnim, bi ga nekako še razumel, s poganstvom je pa res udaril mimo.
Biti zares brez vrednot je sicer vsaj po mojem opažanju pravzaprav silno težko — tudi če ti ni nič do njih, se ti prej ali slej nehote zgodi, da ti ena stvar pomeni več kot druga in od tod ni več daleč do tega, da se razvijejo vrednote.
Ali je res zgolj iluzija, da bi se med religioznimi in ateisti vzpostavil spoštljiv dialog, ki bi ne gradil na očitanju slabosti ene strani drugi (primer: »plomba na možganih« proti »življenjski slog, ki ne pozna vrednot«). Medsebojno prizanesljivo razreševanje nedorečenosti in navzkrižij ter priznavanje gradnje vrednot bi zagotovilo trajen »metaekumenski« dialog, ki bi razreševal zgodovinske zamere, dajal vsakdanjosti vzpodbudo in oblikoval sporazumno prihodnost brez fundamentalistične tragike.
Ne mešat primerjavi med religioznimi in ateisti ter med RKCjevci in “ateisti” … pa tudi v veliki večini so ponavadi ateisti tisti, ki se morajo “braniti” pred religiozneži in ne obratno …