Peterle kot temelj slovenske osamosvojitve

Leta 1994 so štirje slovenski specialci v Celovcu izvedli rop zakoncev Högler. Rabota se je ponesrečila, nadebudneže pa so hitro prijeli avstrijski in slovenski policaji. Takratni notranji minister Ivo Bizjak je zaradi afere odstopil. Kljub škandalu je bil to iz današnje perspektive svetel trenutek, trenutek, ko smo koncept objektivne odgovornosti politikov za dejanja podrejenih jemali vsaj za silo zares.

Lojze Peterle:

Sam se ne čutim odgovornega. Vidim, da se je ponudila lepa odgovornost za kriminaliziranje osamosvojiteljev. Ne bi me čudilo, če bi se kdo kar doma lotil samih temeljev osamosvojitve.

18 let kasneje imamo opravka z nekdanjim predsednikom vlade, ki se ne čuti odgovornega, čeprav je sedel na vrhu aparata, ki je zagrešil neprimerno večji greh kot je banalni rop za nekaj deset tisoč šilingov. Ni bilo naklepa, pravi (tudi Bizjaku ga ni nihče očital). Nisem dajal navodil, nismo o tem govorili (Bizjaku ni nihče očital, da so specialci odšli v Celovec po njegovih navodilih oziroma z njegovo vednostjo). Čeprav še danes ni povsem jasno in znano, kako je izbris dejansko potekal in kdo je dajal navodila (slovensko “raziskovalno” novinarstvo je spet popolnoma odpovedalo), to za primer “Lojze Peterle” sploh ni bistveno.

Peterle je odgovoren, četudi ni nič slišal, videl in zaukazal. Lahko obrnemo tudi drugače: Peterle je odgovoren ravno zato, ker ni nič slišal & videl. Odgovornost je še večja, ker tudi danes, po več odločbah slovenskega ustavnega sodišča in ESČP, nič ne sliši in vidi.

Vidi pa zaroto proti osamosvojiteljem. Logika je grozljiva: če (argumentirano, s pravno državo & odločbo ESČP) napadete Peterleta, s tem napadate osamosvojitev samo. Ogroženi so sami temelji osamosvojitve. Prihvatizacija osamosvojitve, zaslugarstvo, ki naj deluje kot trden ščit pred vsakršnimi očitki. Peterle je nedotakljiv, ker je osamosvojitelj.

V času, ko smo izgubili mnoge iluzije o samostojni slovenski državi, je pravi trenutek, da se zares obrnemo k tistim aspiracijam, ki so konec 80. gnale osamosvojitev in procese demokratizacije. Upam, da v teh najdemo tudi politično kulturo z vsaj minimalno odgovornostjo politikov.