Pasti ponudbene ekonomike

| 2. September 2008 | razno | kronist

V gospodarski politiki imajo zagovorniki šole ponudbene ekonomike (supply-side economics) običajno veliko prednost, saj jih močni in vplivni kaj radi počohljajo za ušeski. Znižajte davke najbogatejšim in odpravite v nebo vpijočo sramoto visoko obdavčenega kapitala, pa se vam bo odprl raj na zemlji, kričijo te prodane duše. Bogatuni se bodo posedli v svoje lamborghinije ter oddrveli garati v svoje investicijske banke. Čez nekaj časa bodo na novo ustvarjeni finančni produkti in obilni bančni računi financarjev prikapljali (trickle down) do manj srečnih posameznikov, npr. v obliki povpraševanja po gospodinjskih pomočnicah in poceni kreditov. Kot je razložil ameriški ekonomist Galbraith: Če boste konja nafutrali z dovolj ovsa, se bo podelal tako obilno, da ga bo nekaj ostalo tudi za vrabce.

V ZDA so praktične posledice takšnega ekonomskega teoretiziranja jasne. Z deregulacijo finančnega sektorja so izbruhnile kreativne energije bančnikov. Namesto v razvoj v izvoz usmerjenih panog se je denar stekal v razvoj finančnih instrumentov, ki so omogočili revnejšim pozabiti, da so revni (npr. z nakupi nepremičnin na kredit ter plejado kreditnih kartic), državo pa zazibati v prepričanje, da lahko živi z napihnjenim trgovinskim in proračunskim primankljajem.

Want a new $32,530 Dodge Ram Crew pickup? Take a lease. Sick of your old house? Get a 100 percent mortgage and trade up. Face lift? Round-the-world cruise? New PC? Three-hundred dollar sushi dinner at Nobu? Whip out that plastic. It was this behavior—the endless willingness of lenders to lend and borrowers to borrow—that kept the consumer economy humming uninterrupted from the early 1990s, straight through the brief recession of 2001, until the credit meltdown of 2007. Vir.

Kratek in kompakten povzetek. Medtem ko so plače povprečnih Američanov za časa gospodarskega buma stagnirale, so se bankirji mastili s provizijami v milijonskih zneskih. Medtem ko je delež plač v BDPju padal, so profiti korporacij, iz katerih so si kapitalisti izplačevali dividende, rasli v nebo. In da ne bi kdo posumil, da gre kaj narobe in v svoji neumnosti skušal česa učinkoviteje regulirati ali pravičneje porazdeliti, je bilo denarja na pretek, krediti poceni, Američani pa veseli in debeli.

Pa je drugod kaj drugače? Poglavitna razlika med ZDA in npr. Nemčijo je predvsem v tem, da motor gospodarske rasti v prvih predstavlja potrošnja gospodinjstev, v drugi pa izvoz. Pri tem Nemci vodijo svojo verzijo ponudbene ekonomike. Ne spodbujajo finančnega sektorja, ampak industrijski izvoz, seveda na plečih delavcev, ki naj s plačno vzdržnostjo naredijo izvoz bolj konkurenčen. Učinek pa je enak kot v ZDA: stagnacija plač, medtem ko se korporacije in kapitalisti kopajo v dobičkih in dividendah. Celo neoliberalni Financial Times Deutschland tukaj ne najde dobre besede:

Der massive Druck auf die niedrigsten Lohngruppen, das Wachstum des Billiglohnsektors, das Strangulieren des Konsums, all das ist extrem in Deutschland. Deshalb wird dieses Land auch wegen der stets kümmerlich bleibenden Inlandsnachfrage von der Wachstumsschwäche der Weltwirtschaft am härtesten betroffen sein und in die Rezession rutschen. Vir.

Današnja recesija bo zaradi vztrajanja pri načelih ekonomike ponudbe, sicer apologiji nebrzdanega hlastanja po dobičku višjih slojev, najbolj udarila prav najrevnejše, tiste torej, ki so od gospodarskega buma imeli najmanj. Pri tem ni važno, ali so živeli v milnem mehurčku prekomernega zadolževanja kakor v ZDA, ali pa se odrekali višjim plačam, da njihovih delovnih mest ne bi preselili na Kitajsko kakor v Nemčiji. Pomembno je, da v dobro naoljeno kolesje kapitalističnega razslojevanja niso nasuli peska, da so bili zadovoljni z drobtinicami iz bogataševe mize ter niso delali nepotrebnega kravala. Vse je torej pripravljeno na naslednjo lekcijo iz ponudbene ekonomike.