Parada teče v prazno

Ljubljana je doživela že 7. Parado ponosa. V primerjavi s tujimi (2,5 milijona ljudi v Madridu) je naša zelo miniaturna. Kljub temu je koristna, saj lahko z njeno pomočjo zelo preprosto merimo družbene spremembe na tem področju (ali capljanje na mestu). Elektronski mediji so, kot je v navadi, dogodek tudi tokrat potiskali med entertainment, njegovi politični sporočilnosti pa namenili absolutni minimum. Če bi slučajno prileteli “mali zeleni”, bi na podlagi medijskega pokrivanja zelo verjetno dobili vtis, da je vse skupaj show Salome. Če bi tako pokrivali kongres LDS, bi zvedeli vse o garderobah delegatov in jedilniku, Kresalovo pa bi omenili popolnoma mimogrede.

To je za gejevsko gibanje na Slovenskem seveda čista katastrofa. Spletne debate povedo vse. “Nimam nič proti, toda na živce mi gre, da tako paradirajo po ulicah. Heteroseksualci tudi nimamo svojih parad.” Takšnih odzivov v različnih variacijah mrgoli, kažejo pa več stvari. Gre seveda za tipično argumentacijo homofoba, ki je bil pod družbenim pritiskom prisiljen “olepšati” sporočilo. Nihče noče biti označen za homofoba, zato je na prvem mestu vedno tisti “nimam nič proti”, kateremu pa po definiciji sledi “toda”… Argumentacija je seveda že stara in preizkušena. “Nimam nič proti črncem/Židom/priseljencem…, toda…” Vedno ista pesem, ki se pojavi vedno takrat, ki nosilec predsodkov začuti družbeni pritisk.

Na žalost slovenski mediji ne ponudijo kontra argumentacije. Javna razprava o tej temi je mrtva, neobstoječa, stanje domnevno neproblematično, sramotni Drobničev zakon pa naj bi itak vse uredil. Tek v prazno.