Pahor, ne serji

Pred volitvami sem se odločal, ali naj dam glas SD ali Zares. Kot racionalen volivec bi ga verjetno moral nameniti Pahorju, saj je volilni boj izkristaliziral dva bloka, levega pod vodstvom Pahorja in desnega pod vodstvom Janše. Najbolje bi bilo torej voliti za Pahorja, da bi ta lažje dobil mandatarstvo, kot pa drobiti glasove med ostale stranke levice.

Pa sem volil za Zares. Ne zato, ker bi mi bil Golobič tako všeč, ampak zato, ker mi je Pahor že od nekdaj šel na jetra. Začelo se je z njegovim neokusnim paktiranjem s ksenofobno desnico v primeru izbrisanih. Namesto da bi kot predsednik parlamenta podprl najvišjo sodno oblast v državi, ustavno sodišče, je iskal vsako možnost, da bi izigral spoštovanje njenih odločitev. Svoji nečimrnosti, ki je od njega zahtevala poziranje v stilu mostograditelja in človeka, ki bo presegel razlike med političnimi bloki, je dal prednost pred pravno državo.

Naslednja vaja v slogu je bilo njegovo slinjenje Janši v primeru pakta o nenapadanju v času, ko je Slovenija predsedovala EU. Podobno kot v primeru vključevanja v Nato in EU je tukaj Pahor nastopil kot steber totalitarne enotnosti političnega razreda, ki ne dopušča ugovora in ne izbira sredstev za utišanje drugače mislečih, ko gre za t.i. nacionalne projekte posebnega pomena. V svojem dobrikanju in lezenju v rit Janezu Janši je šel tako daleč, da se je nekaj cvetličnobesednega cukra dobesedno zalepilo na Janševe prste. Pahor je znova dal prednost poliranju svoje podobe kot zmernega, všečnega gobezdača pred svojo opozicijsko vlogo, v kateri se pričakuje ostrina in argumentirano sesuvanje vladajoče koalicije.

Velikokrat me je stisnilo srat, ko sem bral intervjuje s Pahorjem, v katerih ni skoparil s pohvalami na račun Janše, in dajal vtis, da si najbolj želi prav velike koalicije, ki bi dokončno zacementirala njegov sloves človeka, ki se je nagnil preko ideoloških delitev, podal roko sovragu in zaplul v totalitarno enost, kjer konsenzualno odločamo o svoji prihodnosti.

Njegovo imenovanje Rupla za svetovalca za zunanje zadeve demonstrira prezir do volivcev, ki smo nagnali Janšo in njegovo ekipo z oblasti. Pahor znova daje prednost glancanju svojega renomeja konsenzualnega politika pred jasnim distanciranjem od ekscesov nekdanje oblasti. Ni važno, če je taisti Rupel teptal novinarje, se posmehoval slovenskim manjšinam v tujini, podprl nezakonit napad na Irak, zafural odnose s Hrvaško ter nazadnje vlekel svojo državo pred sodišče, ker mu ni namenila službe, ki si jo je nagledal.

Edino, kar šteje, je, da Pahor izpade mostograditelj, ki je pripravljen tvegati tudi razdor v koaliciji, če ga bo to prikupilo tistim, ki so jih njegovi volilci izgnali iz vladnih prostorov. Kdo ve, morda pa je to le taktična poteza, da dobi tisto, kar si je venomer želel: konkubinat z njegovo večno fascinacijo Janezom Janšo.

Dodajam: Nekateri označujejo Pahorjevo odločitev za imenovanje Rupla za malodane genialno, saj naj bi se s tem rešil zgage, ki bi javkala po medijih in sodiščih, kakšna krivica da se ji je zgodila. Tej razlagi ne verjamem in četudi bi bila pravilna, bi bila kratkovidna. Pahor ni zmožen načelnosti in poguma, ki bi ga predsednik vlade moral imeti. Z Ruplom bi moral obračunati že zato, da bi pokazal, kakšna zunanja politika ne bi smela biti. Težave, ki bi mu jih potem povzročalo Ruplovo morebitno pobalinstvo v primerjavi s tem, kaj ga čaka na drugih področjih, niso omembe vredne.