Neznanska lahkost hubrisa ekonomistov
| 13. april 2008 | Svet | kronist
Oni dan sem se vprašal, na kakšni intelektualni dieti hujša lokalni krožek mladoekonomistov / liberalnih mislecev / libertarnih klovnov in njihovih jeznoritih, neumornih grupijev, da se nekateri med njimi samoljubno podpisujejo z “MM, SK, RP, … (ad nauseam) je ekonomist”, kakor da bi bil to znak posedovanja neke globlje, edine zveličavne resnice, ki jo odkrivajo bralcem. Skoraj prepričan sem, da omenjeni visoko cenijo Tima Hartforda, avtorja plehkega ekonomizma za butalce, imenovanega The Undercover Economist in naduto domišljavega presežka, neskromno poimenovanega The Logic of Life. Prvo sem bral, drugi sem se po tej izkušnji odpovedal. Sedaj je na voljo članek, ki dobro upovedi moje pomisleke ob takšnih knjigah, čeprav bi se sam izrazil bolj ostro.
Why does this matter? Because economists are the only social scientists with a seat at the policy table, and they need to be careful with their recommendations. Compared to the physical sciences, social sciences are woefully limited in the depth and certainty of their findings. Human beings are difficult and costly to study; research rests on relatively few data points gleaned in particular circumstances. Generalizations should be made with great care and humility. Yet Harford frequently and annoyingly asserts that economists enjoy superior powers of perception: “It takes an economist to realize that . . . ” “The economist’s way of thinking suggests suggests a deeper answer . . . ”. Similarly, he claims that, “Tournament theory has stood the test of time and has been supported by many subsequent pieces of empirical research.” A friend who knows the literature disagrees, supplying citations.
It all reminds me of a recent argument over free trade, in which Harvard economist Dani Rodrik chided colleague Greg Mankiw, saying: “I want to take issue with the general philosophy behind Greg’s argument, which is that a less than full (and possibly misleading) story in support of your argument is OK as long as it helps disarm your opponents. . . . I am not sure I like this stance very much. For one thing, it goes against the grain of what I think is the most important job of economists in public debate—to educate and not simply to be an advocate. Second, it is bound to backfire, and ultimately undercut the credibility of economists.”
Likewise, Harford has done a disservice to his book, and ultimately to his profession, by misusing evidence in the interest of telling a tidier—albeit more colorful—story.
Vrtec
| 13. april 2008 | Razno | Jure
Saj ne pravim, da ni jako zabavno, mestoma z elementi pristnega nadrealizma in neizogibnih vzklikov “pa saj to ne more biti res!”.
Saj ne pravim, da se ne prileže v tem vremenu, ki nam kvari vikende in nas poseda za računalnik.
Saj ne pravim, da lastna produkcija “afer” v času, ko se politika šele pripravlja na veliko igro, ni pripravna popestritev.
Saj ne pravim, da pogled na statistiko obiska ni zanimiv.
Ampak meni se s takimi igrami takoooooooo in prav zares ne da ukvarjati. Just grow up, for Christ sake! Tole je že čisti vrtec.
“Mamiiiii, un mi je pa sloki prst pokazal…”
Tole je tudi zadnje, kar bo moja malenkost o tem še povedala. Nazaj k resnejšim temam; preden se sesuje še tisti drobec kredibilnosti. Upam…
P.S.
Ali bi jaz objavil tiste fotografije? Ne, ne bi, saj me Rado Pezdir (ali Ana Jud) kot oseba niti najmanj ne zanima. Stvar se mi preprosto ne zdi “newsworthy”. Toda DD pač ni samo moj osebni blog; “user-generated content” nedvomno krepi njegovo pestrost, a to hkrati pomeni, da je nadzora pač manj. Vse, kar se objavi, pač ni slika mojih pogledov, predstav, vrednot… V tem pa je tudi bistvo in čar (ali past) odprtega sodelovanja.
Na begu
| 13. april 2008 | Slovenija | abaris
Abarisu sporočite, da se čimprej javi Ani ali na policijo in pojasni svojo zgodbo, saj se bo sicer štelo, da je na begu.
Zgodba, ki sem jo jaz slišal je namreč popolnoma drugačna - da naj bi nekdo (predvideva se, da Abaris) vdrl v sistem in premaknil te slike.
Rocky Obama
| 13. april 2008 | Svet | abaris
Genialen povzetek dosedanje predsedniške kampanje v ZDA: Klik!
Svašta
| 11. april 2008 | Slovenija | Jure
Komentar je odveč.
Otroci Petra Jambreka sledijo zgledu svojega očeta, ki je (so)ustanovitelj številnih zavodov, inštitutov in fakultet. Vseh šest otrok, med njimi tudi desetletnik, je namreč ustanovilo Inštitut za razvoj medijske kulture. Kot nam je v njihovem imenu povedal eden od bratov, Primož Jambrek, konkretnih načrtov delovanja zavoda še nimajo, namen družinskega projekta pa je ustvariti nekakšno zaledje za morebitno prihodnje delo. Vir
Pojasnilo
| 11. april 2008 | Razno | Jure
Kot administrator spletnega mesta DD odločno zanikam očitke, da je DD (in, kolikor sem seznanjen, s tem spletnim mestom povezane osebe), “vdrl” v katerikoli računalniški sistem. V življenju je moji malenkosti uspelo “vdreti” samo v NLB-jevo pikapolonico in od tam pobrati drobiž za bonbone.
Go, Pengovsky!
| 10. april 2008 | Slovenija | Jure
Carsko. Zlasti izbira komada pri SLS ne bi mogla bolje zadeti. Čakamo bis!
P.S. Avtor je žal pozabil na Liberalce, ki grozijo, da bodo za vedno spremenili slovensko politično pokrajino. V kolikor se bo vendarle odločil popraviti to neznansko napako, svetujem Britney Spears “Ooops, I did it again” ali kaj iz neprecenljive zakladnice benda Milli Vanilli (More Than You’ll Ever Know?).
Cena učinkovitosti
| 8. april 2008 | Svet | krjavelj
Obstaja le en argument za privatizacijo državne lastnine – učinkovitost. V aktualnem izganjanju državnega lastništva tako mladoekonomisti kot tajkuni in politiki vpijejo v en glas: »Država ni učinkovit lastnik!« Urok učinkovitosti, to mano privatizacijskega kapitalizma, ritualno ponavljajo do onemoglosti, pa čeprav nihče natančno ne ve kaj ta »učinkovitost« je.
Že nekaj časa se po vseh svetovnih časopisih redno pojavlja londonsko letališče Heathrow - katerega upravitelj BAA Ltd. (British Airport Authority pod državno upravo )je bil privatiziran 1986 – in to vedno znova kot primer neverjetne neučinkovitosti. Vsakih nekaj mesecev lahko beremo poročila o množičnih zamudah – včasih zaradi stavk, včasih zaradi grožnje terorističnega napada, včasih brez pravega razloga, ravno danes pa ga je presenetil zgolj sneg. Niti sledu o učinkovitosti. V skorajda enakih intervalih je možno slišati obtožbe o rasizmu. Najprej je bilo po krajši divji stavki odpuščenih precej delavcev azijskega porekla, nato pa je sam župan Londona obtožil letališče rasistične obravnave obiskovalcev mesta. A se zato letališče lahko pohvali z učinkovito varnostjo. Vsaj do pred nedavnim, ko so se mimo vseh varnostnih točk neopazno sprehodili protestniki – vsi po vrsti svetle polti –, ki so protestirali proti odprtju novega, petega terminala. Gradnja tega gromozanskega terminala, ki je prej dodatno letališče kot pa dodatni terminal, je že od samega začetka vzbujal precej nasprotovanja s strani naravovarstvenikov zaradi njegove ekološke neučinkovitosti. Privatni lastniki so se namreč odločili za gradnjo po sistemu lego kock – ko potrebujejo dodatne kapacitete dogradijo še en terminal. In najbrž bodo po tem terminalu zgradili še en terminal in še eno pristajalno stezo. Sistem, ki zagotovo ne more biti učinkovit in ki bo iz letališča naredil še večjo monstruoznost. In tako se je na dan odprtja tudi zgodil popoln debakl – odpovedani leti, zgubljena prtljaga in razočarani potniki. Je pa zato privatizacija prinesla povečanje učinkovitosti vsaj na enem področju. Promet na letališču se je blazno povečal, a žal od tega ne potniki, ne okoliški prebivalci, ne delavci na letališču, ne obiskovalci mesta nimajo veliko.
Letališče, s katerim je vedno nekaj narobe, je odličen primer, ob katerem so celo največji podporniki privatizacije in učinkovitosti morali priznati, da so nekatere panoge pač poseben primer in da jih brez vsaj nekakšnega vmešavanja države pri njih enostavno ne gre. BAA Ltd. je le najbolj žalosten primer spodletelega iskanja učinkovitosti, ki jih je Velika Britanija polna. Država, ki je večino svoje infrastrukture privatizirala v osemdesetih letih, se danes sooča z mnogimi problemi neučinkovite infrastrukture. Nedavno so britanski uporabniki izglasovali British Telecom za najslabšega ponudnika, British Rail se sooča s kritikami o zmanjšani varnosti železnic, ki se razbohotijo ob vsaki novi nesreči, britanske bolnišnice pa postajajo vse dražje, vse bolj polne in vse slabše. Učinkovitost je očitno precej draga reč. Vsaj za uporabnike, če že ne za naše šamanske ekonomiste.
Strateški sestanek
| 8. april 2008 | Slovenija | abaris
Malce težje dostopne fotografije z Anine spletne strani nam razkrivajo identiteto “malih nabrisancev”, ki po vzoru Woodwarda in Bernsteina za naš blagor raziskujejo svetovne zarote:
- Posodobitev: Prvih pet povezav ne deluje več, ker so bile njihove fotografije dne 12.4.2008 odstranjene s strežnika, kjer gostuje www.anajud.eu. Ta objava je bila po prejemu pritožbe avtorice fotografij zaklenjena.
Mercator brani svojo blagovno znamko
| 7. april 2008 | Slovenija | Jure
Mercator je v slovenskih medijih objavil več strani celostranskih oglasov. Zagotovo ni bilo poceni. Vprašanje: čemu in zakaj naš največji trgovec namenja nemalo denarja za oglase, ki za povrhu še niso neposredno prodajni?
Oglasi niso prodajni, zelo pa spominjajo na nekatero drugo akcijo, ki jo pred leti, na vrhuncu neke druge afere, sprožil novogoriški Hit (”zakaj ubiti kokoš, ki nese zlata jajca”). Mercator ima vsaj malo podoben problem, saj se je znašel v samem središču protitajkunske in protiinflacijske gonje slovenske politike in vsevednih znalcev, kar se nedvomno pozna na blagovni znamki.
Čeprav je seveda logično, da bodo mediji in potrošniki pri dvigovanju cen najprej pogledali k največjem trgovcu, je vseeno zanimiv neverjeten mir, ki so ga bili glede tega deležni konkurenti. Domnevno neupravičeno dvigovanje cen se lepi skoraj izključno na Mercator, Spar in Tuš stojita povsem ob strani. Vprašanja, zakaj konkurenti niso izkoristili domnevnega neupravičenega dviga cen za dvigovanje tržnega deleža, si resno ne zastavlja nihče. Ker odgovor ni všečen?
Verjetno; za protitajkunsko obseden del slovenske politike mlatenje po Šparu in Tušu pač ni koristno, saj se njun lastnik ne imenuje Boško Šrot; za vseznalce, ki ob vsakem novem problemu vedno znova priletijo z “saj smo vam rekli”, so prepreke drugje; če ste največji borec za tuja vlaganja od Pirana do Murske Sobote, seveda ne morete preveč naglas vpiti, kakšna svinjarija je to, da tuji trgovec in domači self-made man neupravičeno dvigujeta cene in izkoriščata slovenske potrošnike. Ta del je potemtakem bolje pozabiti in več govoriti o simbolu slovenskega nacionalnega interesa.
Mercator pa ima ob tem problem. Skrbno negovana in načrtovana blagovna znamka z dosledno in jasno prepoznavno vsebino (”v Mercatorju kupujem, ker dobim kakovostne slovenske izdelke, ker s tem podpiram domačo industrijo…”) gre počasi po poti, ki njenim načrtovalcem ne more biti všeč. Od “ponudnika kakovostnih slovenskih izdelkov” do “izkoriščevalca slovenskih potrošnikov” je lahko zelo kratka pot. Oglaševalska akcija, usmerjena predvsem v prikaz Mercatorjevega družbenega pomena, je zato logična. Prikazovanje “malih ljudi”, ki tvorijo ta sistem, deluje kot kontrapunkt tajkunom in “monopolistom”. Oglasi tako pravijo “Mercator ni Boško Šrot, Mercator smo mi, ki v njem delamo. Če bojkotirate Mercator, bomo najprej dobili po glavi mi.”
V tem pogledu so še tako drage oglaševalske kampanje poceni, saj je kasnejše odstranjevanje blata, ki se je prilepi na blagovno znamko, v vsakem pogledu dražje. Zanimivo bo opazovati, ali bo Mercator s tem nadaljeval, in morda nekoč nekatere posebej hrabre branilce pred “monopolisti iz Mercatorja” in “roparskimi baroni iz Laškega” povabil, da svoje teze dokažejo tudi na sodišču.
Loading ...
