Pisarijam prvega med kolumnisti na Slovenskem se poskušam že dlje časa izogniti v največjem loku. Ne vedno uspešno, saj Sobotne priloge žal ni mogoče kupiti brez Drugih principov. Bolj se grizem v jezik, večkrat mi izleti kaj pikrega. Takojšnjost in vsedostopnost družabnih medijev je hudič. Ko je enkrat ta teden od nekje priletel Crnkovičev tvit, v katerem se je obregnil ob plakatno akcijo Mirovnega inštituta, sem vedel, kaj bo. Kolumna, v kateri se bo usajal nad groznimi “levičarji”, se prilizoval desnici, v samem postopku pa pod avtobus nonšalantno porinil pravice istospolno usmerjenih državljanov.
Plakatna akcija Mirovnega inštituta je nesrečna stvar, saj ne anticipira glavnega elementa strategije homofobov, ki se v novih okoliščinah poskušajo na vse načine prikazati kot žrtve, ki imajo “zgolj” drugačno stališče. In Crnkovič delivers, again! Na najbolj elitnem medijskem prostoru v državi jim je uresničil največjo željo. Rezultat. V slovenskih cerkvah bodo kaj kmalu donele priprošnje novemu zavetniku.
Boris Vezjak:
Njegova izpeljava je konsistentna le, če ima homofobijo za »drugače-miselnost«. V takšno radikalno tezo pa dvomim, ker so potem drugače misleči nujno tudi nasilneži, nacisti in rasisti. Bi si upal trditi kaj od tega? Ker potem mora Crnkovič protestirati proti homofobiji qua homofobiji kot diskriminatornemu konceptu.
Zadnja kolumna pa ne preseneča še v enem vidiku, saj Crnkovič spet in že prav predvidljivo na celi črti pogrne pri razumevanju človekovih pravic. Ni prvič. Prav tako ni prvič, ko skorajda mimogrede sporoča, da ga pravice istospolno usmerjenih pravzaprav ne zanimajo kaj dosti. Minorna, obstranska tema, nevredna pozornosti največjega kolumnista. Skratka: ena sama zoprnija. Da pa ne bi izpadel kot docela zagaman, seveda navrže, da nima nič proti tem zvezam, a takoj dostavi, da po njegovem družbena legitimacija istospolnih zvez nima prav veliko opraviti s svobodo in demokracijo. Skorajda genialno: noben mu ne more reči, da je homofob, ker, ofkors!, nima nič proti, a istočasno zreproducira enega glavnih “argumentov” homofobov. Linija Lude Mile.
Ni gola vsebina Crnkovičevih kolumen tista, zaradi katerih je njegovo pisanje tako abotno in neprebavljivo. Parkrat na leto se mu zapiše celo kaj tehtnega (tokrat zagotovo ne). Problem je drugje, v intenci. Vse, od prve do zadnje, so en sam neskončen egotrip, ki o svetu tam zunaj pove bore malo ali nič, zato pa toliko več o piscu. Vse je podrejeno konstrukciji velikega kolumnista, njegovi javni personi. Jaz, jaz, jaz… In ta jaz, ki ga Crnkovič tako skrbno izklesuje že nekaj časa, se imenuje “urbani desničar”. Udari po levičarjih, poboža po desničarjih (a ne preveč) in vsegliharsko potegne kvaziuravnotežene zaključke, pa če se fakti poklopijo ali pa ne. Tokrat so žrtve konstrukcije urbanega desničarja pač istospolno usmerjeni. A kdo se bo sekiral, tema je itak minorna.
Lee, 16, says that his life at school has improved since he came out as gay aged 14, but he still suffers homophobic bullying. “Sometimes it feels a bit weird because gay really means rubbish. I don’t really like being called gay, I say ‘That’s so gay’ myself. Yes, I get bullied. It’s getting better. But I get called names every single day and I have done since I was at primary school. I don’t care any more. Well, that’s not true. I’ve cried about it a lot. I don’t really like walking by myself anywhere. I’ve been kicked a few times and punched. I try to be myself at school and I’ve got friends who’ll stick up for me, but I wish I could turn it off. I dropped out of one GCSE class because I couldn’t take the abuse from one boy. The teacher couldn’t see it, and I didn’t see why I had to spell it out to him. They don’t take homophobia seriously. There’s a poster up in our school, one of those ‘Some people are gay, get over it’ ones. It feels like it’s me that’s expected to get over it.”
