Reinkarnacija podpoštenjakov
Ni potrebno biti ravno “politični analitik” smeri uravnoteževanje & mediji, da bi zapopadli bistvo povolilnih manevrov DLGV; klasično izsiljevanje oziroma povedano lepše: dvigovanje lastne cene. Početje je seveda legitimno, a hkrati način izvedbe pove veliko o naravi stranke, ki ga izvaja. DLGV pri tem sila spominja na SLS v času Marjana Podobnika, na malo izsiljevalsko stranko, ki nenehno dramatizira in leti na pogon velikih besed ter pravičništva. Več je pristnega realpolitičnega boja za ministrstva, stolčke, funkcije, koncesije in privilegije, več je velikih besed (nad-ideološkost, narodna enotnost, sodelovanje, strokovnost, nad-strankarstvo, …).
Recimo, Virant ne bi z Zokijem, kateremu je dal vedeti, da je pod visokimi etičnimi standardi, ki sicer veljajo za DLGV, a hkrati skoraj takoj tudi sporočil, da se visoke etične standarde da pretopiti v ministrstva, stolčke, funkcije, koncesije in privilegije.
Pri DLGV so si za odločanje vzeli čas do 15. januarja, kar glede na razmere doma in v Evropi meji že na škandalozno neodgovornost. Če bodo interese države tako radikalno podredili interesom stranke, nove vlade tudi januarja še ne bomo imeli. Angela bo brez dvoma pokazala veliko razumevanja do zamudnega pretapljanja etičnih standardov v ministrske položaje, manj milosti pa bi morali imeti slovenski državljani. Še bolj kislo mora biti pri verjetnem in malo manj verjetnem mandatarju: spoznanju, da ne bo vlade brez stranke, ki bo isto vlado ob velikem medijskem pompu, vrednem obeh podpoštenjakov skupaj, slej kot prej tudi zrušila, pač nobeden ne more več pobegniti.