DRUGI DOM

Reinkarnacija podpoštenjakov

Ni potrebno biti ravno “politični analitik” smeri uravnoteževanje & mediji, da bi zapopadli bistvo povolilnih manevrov DLGV; klasično izsiljevanje oziroma povedano lepše:  dvigovanje lastne cene. Početje je seveda legitimno, a hkrati način izvedbe pove veliko o naravi stranke, ki ga izvaja. DLGV pri tem sila spominja na SLS v času Marjana Podobnika, na malo izsiljevalsko stranko,  ki nenehno dramatizira in leti na pogon velikih besed ter pravičništva.  Več je pristnega  realpolitičnega boja za ministrstva, stolčke, funkcije, koncesije in privilegije, več je velikih besed (nad-ideološkost, narodna enotnost, sodelovanje, strokovnost, nad-strankarstvo, …).

Recimo, Virant ne bi z Zokijem, kateremu je dal vedeti, da je pod visokimi etičnimi standardi, ki sicer veljajo za DLGV, a hkrati skoraj takoj tudi sporočil, da se visoke etične standarde da pretopiti v ministrstva, stolčke, funkcije, koncesije in privilegije.

Pri DLGV so si za odločanje vzeli čas do 15. januarja, kar glede na razmere doma in v Evropi meji že na škandalozno neodgovornost. Če bodo interese države tako radikalno podredili interesom stranke, nove vlade tudi januarja še ne bomo imeli. Angela bo brez dvoma pokazala veliko razumevanja do zamudnega pretapljanja etičnih standardov v ministrske položaje, manj milosti pa bi morali imeti slovenski državljani. Še bolj kislo mora biti pri verjetnem in malo manj verjetnem mandatarju: spoznanju, da ne bo vlade brez stranke, ki bo isto vlado ob velikem medijskem pompu, vrednem obeh podpoštenjakov skupaj, slej kot prej tudi zrušila, pač nobeden ne more več pobegniti.

Tehnična norost DLGV

Poenostavljeno: tehnična vlada je prehodna vlada na poti k naslednjim volitvam, ki nastane ne glede na volilni izid in razmerja moči – v nekaterih praksah kar na predlog predsednika republike – in z jasno omejenim mandatom; tako vsebinsko kot časovno. Tehnična vlada torej ni rešitev, ampak most k rešitvam. Vlada narodne enotnosti pa je kar najširša formacija parlamentarne kompozicije, nekakšna konsenzualna začasna odpoved parlamentarni kompeticiji v času hudih preizkušenj za deželo. Denimo v času vojne ali visoke nacionalne ogroženosti ali v času povojne ali pokatastrofične sanacije dežele. Britanci so imeli takšne vlade med obema svetovnima vojnama. Obstajajo tudi primeri zunaj katastrofičnih terminov. Denimo švicarska polstoletna praksa konkordančne demokracije, ki je vključevala štiri ključne stranke, a imela vseeno nadzor v znotrajkoalicijskih blokadah ter zlasti v razviti praksi neposredne (referendumske) demokracije. A za Slovenijo v legislaturi 2011-2015 ne pride v poštev ne eno ne drugo. Na volitve smo šli zato, da bi volilci odločili, komu dajo mandat. Majerjeva teorija relativnosti

Kate Bush – 50 Words for Snow

Zimski.

To Civilize Our Gentlemen

Ob prebiranju zapisov o Christopherju Hitchensu, ki ga z velikim veseljem preziram, sem naletel na sledeči odlomek:

The simple yet appalling fact is that we have very little solid evidence that literary studies do very much to enrich or stabilize moral perception, that they humanize. We have little proof that a tradition of literary studies in fact makes a man more humane. What is worse — a certain body of evidence points the other way. When barbarism came to twentieth-century Europe, the arts faculties in more than one university offered very little moral resistance, and this is not a trivial or local accident. In a disturbing number of cases the literary imagination gave servile or ecstatic welcome to political bestiality. That bestiality was at times enforced and refined by individuals educated in the culture of traditional humanism. Knowledge of Goethe, a delight in the poetry of Rilke, seemed no bar to personal and institutionalized sadism. Literary values and the most utmost of hideous inhumanity could coexist in the same community, in the same individual sensibility…. Christopher Hitchens: The Most Provincial Spirit of All

Dodajam: elokventnost, pa naj bo še tako vrhunska, ne implicira humanistični razmislek, še manj intelektualno poštenost.

O prodaji Mercatorja

V sredo naj bi Mercator prodali hrvaškemu Agrokorju. Sledi par opazk.

Dnevnik vs. Finance. Če je ob prebiranju Dnevnika precej hitro jasno, da plasira stališča in informacije uprave Mercatorja, so pri Financah povsem na drugi strani. Prvo je domačijska zgodba, drugo je preprosto bizarno. Predani borci proti tajkunom in nacionalnemu interesu so se vkopali na okope konglomerata, ki ga brez hrvaškega nacionalnega interesa in tajkunskih metod, ob katerih so šroti, bavčarji in kordeži videti kot vajenci, ne bi bilo. Tajkuni so problematični samo, če so slovenski?

Laissez faire-lekcija? Slovenska politika je ob poku balončka tajkunom ob vztrajanju Zaresa prekinila dotok bančnih posojil in jih s tem pokopala brez nepotrebnega podaljševanja agonije. Odločitev, ki je bila izredno pomembna, saj je s tem sporočila, da zavoženih projektov ne bo več reševala za vsako ceno. Seveda so se grehi prek bank prenesli na pleča davkoplačevalcev (v vsakem primeru bi se), a lekcija je bila podana. Kljub vsej šlamastiki “dam-Mercator-za-pet-minut-vpliva-v-Delu” smo imeli ta luksuz; Hrvati ga nimajo. Agrokor je za hrvaško državo in banke preprosto too-big-to-fail. V tej točki lekcija “ne bomo reševali vaših zavoženih projektov” dobi ključen dodatek: “če vam ni uspelo pokupiti pol države, spraviti medijev na povodec in anektirati politike”.

Spomenik tretjerazredni politični eliti. Pri Mercatorju je slovenska politika želela postaviti slovensko multinacionalko z ambicijo. Pridelala je spomenike lastni neumnosti v skoraj vsaki slovenski vasi.

Cesária Évora – Petit Pays

Neslovenci

»Problem« pri Sloveniji je, da zaradi poznega vzpostavljanja nacionalne države politične elite niso utegnile udejanjiti procesa državljanske homogenizacije po vzorcu »starih« nacij (ki so »neproblematične« zgolj zaradi časovne oddaljenosti teh procesov), temveč so se poenotenja »nacionalnega telesa« lotile nacionalistično usmerjene kulturne in politične elite na koncu 20. stoletja, ko so bile nacionalne identitete že ustvarjene na podlagi »etničnih jeder«. Z drugimi besedami, Slovenija se je v skladu z nacionalistično matrico vzpostavljanja nacionalnih držav udejanjila kot država Slovencev in za Slovence, ne pa kot teritorialna država vseh prebivalcev, ki so bivali znotraj njenih geografskih meja. Veronika Bajt

Danes se je Žiga Turk najprej na Twitterju, nato pa še tudi na blogu razgovoril o fenomenu “neslovencev”. Po vztrajanju, da je ta oznaka primerna in pravzaprav nujna, saj ta skupina dejansko obstaja (kot obstajajo moški in ženske), je postalo bolj razumljivo marsikaj, tudi zadnje težave stranke SDS z nestrpnimi zapisi. Tudi tistim, ki jim ravno žlehtnobe ne moremo pripisati, preprosto ni jasno, zakaj je tak križ s temi “neslovenci”. Manjka znanje, manjka malo skromnosti, manjka izkušnja manjšine.

1. “Neslovenec” je žaljiva oznaka, ker identiteto/pripadnost nekoga drugega določamo prek negacije naše. Tisti “drugi” lastne nima – razen v tem, da ni “naš”. Izbrišemo vse distinkcije in partikularnosti, vsi drugi so zgolj ena brezoblična gmota.

2. “Neslovencev” z državljanstvom v sodobni multikulturni državi ne more biti. Slovenija ni (samo?) država Slovencev kot naroda/etnije, Slovenija je država slovenske nacije, skupka posameznikov in posameznic, ki jih druži državljanska identiteta in pripadnost Republiki Sloveniji (Nemci imajo krasno besedo: Staatsvolk). Pripadnik slovenske nacije je vsaka oseba s slovenskim državljanstvom. Utemeljitev države na naciji (in ne etnični pripadnosti/izvoru) je edina, ki je vsaj približno združljiva s sodobnimi demokratičnimi in pluralnimi družbami. Edino ta koncept lahko zagotovi, da v enotno, koherentno skupnost enakopravnih posameznikov povežeš in vključiš vse na določenem prostoru trajno živeče ljudi (- tujci brez državljanstva). Edino ta koncept je inkluziven, noben državljan ni zunaj, noben ni “drug”. Odgovorna in razmišljujoča politika mora, ko govori o Slovenkah in Slovencih, govoriti predvsem v teh okvirih.

3. A kdo so potem ti, o katerih govorimo? Preprosto: so pripadniki etničnih manjšin. So Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Turki… To je (lahko) njihova (ena izmed) identiteta – poleg pripadnosti slovenski naciji. So srbski Slovenci (ali slovenski Srbi, kakor vam drago). Iznajdba ni ravno nova, saj že precej časa govorimo tudi o italijanskih in avstrijskih Slovencih. Tudi ti niso neavstrijci ali neitalijani.

4. Problemi s slovenskim razumevanjem tega so do določene mere razumljivi. Lastno državo, ki zahteva redefiniranje tega, kdo je in kdo ni Slovenec, imamo šele dve desetletji. A zavoljo miru in sožitja bi pa zdaj bil že vendarle skrajni čas, da nehamo z nesmisli, ki nas lahko zaradi izključevanja in odrivanja nekoč še drago stanejo.

Manipulativna

Ivan Janša:

“Pred volitvami ste slišali bivšega predsednika države, ki je dejal, da je SDS nedemokratična stranka, to je zame sovražni govor,” je Janez Janša kometiral ovadbo informacijske pooblaščenke.
…
Poudaril je, da bi morali imeti glede sovražnega govora enaka merila.

Ocena – kogar koli – da je določena politika/stranka nedemokratična, bo težko sovražni govor. To bi poslanec Ivan, ki je sodeloval pri sprejemanju Kazenskega zakonika, lahko vedel. Mogoče pa je tudi takrat manjkal.

A poskusimo z enakimi merili:

Ivan Janša:

Žegnana voda, s katero so poškropljeni pripadniki izbrane tranzicijske elite, pa ni prozorna, temveč rdeče obarvana tekočina. Je kri.

O trenirkah in Srbih

SDS je po volitvah 2008 iznašla in načrtno generirala zamere med Ljubljano in ostalo Slovenijo. Letos bodo očitno šli še dlje, na samo dno šovinističnega diskurza anonimnih spletnih komentarjev.

Kako je Janković to dosegel oziroma kako so to ljudje iz ozadja njegove volilne kampanje to dosegli? Po moji oceni in informacijah mojih prijateljev in znancev, ki so bili ali v volilnih odborih ali so volili na blokovskih voliščih v Ljubljani, Celju in Kopru, je bilo mogoče opaziti:

1. množično udeležbo volivcev s tujim naglasom ali volivcev, ki sploh niso odprli ust, na volišča pa so prihajali v skupinah po 10 ali večjih
2. udeležbo volivcev v športnih oblačilih (trenirkah), ki so imeli na roki s kemičnim svinčnikom napisano številko, ki jo morajo obkrožiti na glasovnici
3. opazovalce udeležbe na voliščih, ki so v skupinicah po dva ali trije postavali pred ljubljanskimi volišči in stalno telefonirali; večina je govorila v srbskem jeziku
….
Slabih 200.000 glasov so mu prispevali novi državljani. Teh je bilo videti zelo veliko okrog njega na slavju po razglasitvi rezultatov. Slavilo se je z južnjaško glasbo in skandiranjem Zoki – Zoki ter Tito – Tito. Ostalih dobrih 100.000 glasov je Janković dobil od Slovencev, ki so se po ukazu Milana Kučana in Janeza Stanovnika disciplinirano kot prava vojska prelili iz LDS in Zaresa ter deloma iz SD-ja k novemu vodji levice. Slovenija bo tako zaradi velike radodarnosti z državljanstvi in nedokončane razgradnje starih omrežij ob 20. obletnici državnosti in samostojnega življenja dobila za predsednika vlade Srba in socialističnega tajkuna v eni osebi. SDS

Evrozona: kdo je kriv?

Kratek članek o temeljnih vzrokih krize evra. Zelo priporočljivo.

Who’s Responsible For the Euromess?