DRUGI DOM

Primer “Musek” ali kako uničiti vtis strokovnjaka “u pet minuta”

Za začetek priznanje: debate o Družinskem zakoniku imam že vrh glave. Samemu sebi sem tečen in kot resen osebni defekt jemljem dejstvo, da me homofobi tolikokrat spravijo v efekt, ko prav na debelo preklinjam in skačem v zrak. Niso vredni, res ne, a… V zadnjih dneh sem se cenzuriral že n-krat, saj se a) nočem spuščati na to raven b) nočem težiti z eno temo vedno znova in znova.

A ker smo vsi grešniki, samoomejevanje tudi meni ne gre najbolje. Komaj čakam na predreferendumski molk, pa naj bo, kar pač mora biti.

No, ne še takoj. Sledi obravnava sporočila (priporočam branje pred nadaljevanjem), ki so ga danes v javnost kot odziv na stališča Društva psihologov Slovenije poslali Ivo Kerže, Bogdan Žorž in Janek Musek. Janek Musek je eden izmed tistih redkih slovenski psihologov, ki nasprotujejo Družinskemu zakoniku. In krasen, briljanten primer, kaj se zgodi z znanostjo, ko se jo žrtvuje na oltarju predsodkov. Trganje iz konteksta, selektivno izbiranje stavkov in ugotovitev, manipuliranje in zavajanje…  Musek bi moral biti po kampanji o Družinskem zakoniku gobavec slovenske psihologije. Strokovna poštenost je šla v closet.

Musek & Co.

Izjava pri tem zamolči študijo (Golombok, Tasker, 1996, 1997), ki jo v omenjeni raziskavi (na strani 10) navaja Pattersonova. Ugotavlja, da je odprtost za prevzemanje homoseksualne usmerjenosti pri otrocih, ki rastejo v okviru homoseksualne zveze, za 64 odstotkov večje kot pri tistih iz heteroseksualne.

Resnica? To:

Do parents influence the sexual orientation of their children? Findings from a longitudinal study of lesbian families

Although those from lesbian families were more likely to explore same-sex relationships, particularly if their childhood family environment was characterized by an openness and acceptance of lesbian and gay relationships, the large majority of children who grew up in lesbian families identified as heterosexual.

Ali povedano še enkrat, ista študija (1996):

The commonly held assumption that children brought up by lesbian mothers will themselves grow up to be lesbian or gay in not supported by the finding of the study.

Ali Tasker v novejšem znanstvenem članku:

Children in Lesbian-Led Families: A Review

Sexual orientation was considered along four main dimensions: sexual attraction and fantasies (including early crushes), consideration of the possibilities of lesbian or gay relationships, sexual experience and sexual identity.
No differences were found between the proportions of young adults from lesbian and heterosexual families who reported feelings of attraction towards someone the same sex as themselves. However, those who had grown up in a lesbian family were more likely to consider the possibility of having lesbian or gay relationships and indeed to do so. Five of the young women and one of the young men from lesbian-mother families had themselves had a same gender relationship. Nevertheless all of the children in lesbian-led families had also experienced heterosexual relationships, and the vast majority of young adults brought up by a lesbian mother identified as heterosexual (only two young women identified as lesbian and none of the young men identified as gay or bisexual).

Those young people from lesbian-led families who were most likely to show an interest in same gender relationships were those whose mothers had previously reported in the first phase of the longitudinal study that they were more open within the home about having lesbian relationships, or that they had no preference for their child’s future sexual orientation. Reflecting on their own sexual history in the follow-up study interviews many of the young people from lesbian-led families felt that they could make more informed choices about sexual relationships, both heterosexual and homosexual, because of greater openness and acceptance in their family.

Musek & Co. strike again!

Referenčna študija iz leta 2001 (Stacey, Biblarz), ki je izjava DPS ne navaja, poudari, da je to razlika, ki se je ne da spregledati (»their openness to this possibility is striking«, str. 170).

Študija Stacey in Biblarz (2001), naslednji stavek, ki ga Musek & Co. slučajno ”spregledajo”:

If these young adults raised by lesbian mothers were more open to a broad range of sexual possibilities, they were not statistically more likely to self-identify as bisexual, lesbian, or gay.

Musek & Co. briljirajo dalje:

Naslednja poteza je nasilnost teh zvez. P. Tjaden in N. Thoennes v svojem prispevku iz leta 2000 ugotavljata, da je nasilje v homoseksualnih zvezah pogostejše kot v heteroseksualnih (razmerje je 21,5 % proti 7,1 %). Okolje, v katerem je nasilje bolj pogosto, seveda škodljivo vpliva na razvoj otroka.

Kaj sta avtorja res ugotovila?

Women living with female intimate partners experience less intimate partner violence than women living with male intimate partners. Slightly more than 11 percent of the women who had lived with a woman as part of a couple reported being raped, physically assaulted, and/or stalked by a female cohabitant, but 30.4 percent of the women who had married or lived with a man as part of a couple reported such violence by a husband or male cohabitant. These findings suggest that lesbian couples experience less intimate partner violence than do heterosexual couples; however, more research is needed to support or refute this conclusion.
…
Men living with male intimate partners experience more intimate partner violence than do
men who live with female intimate partners. Approximately 15 percent of the men who had lived with a man as a couple reportedy being raped, physically assaulted, and/or stalked by a male cohabitant, while 7.7 percent of the men who had married or lived with a woman as a couple reported such violence by a wife or female cohabitant. These findings, combined with those presented in the previous bullet, provide further evidence that intimate partner violence is perpetrated primarily by men, whether against male or female intimates. Thus, strategies for preventing intimate partner violence should focus on risks posed by men.

Eto, moški smo problematični. Hetero ali gej. Drage ženske, čas je, da postanete lezbijke. Vse ;) Vam ne diši?! Pomislite vendar na otroke!

Musek & Co:

Prav tako pomembno je uvideti, da je (moška) homoseksualna populacija ena izmed najbolj rizičnih za obolelost za virus HIV. Ravno skozi to populacijo se v Evropi zlasti v zadnjem času HIV najhitreje širi, kot poudarja letno poročilo organizacije UNAIDS za leto 2010. Število novih obolenj za HIV pri tej populaciji je med letoma 2000 in 2006 poskočilo za 86%!

O lezbijkah pa nič, kajne? Ker bi se moralo zapisati, da so pa te najmanj ogrožene? Lahko potem zapeljemo zaključek, da se da otroke samo lezbijkam, gospod Musek?

Ker imam strašenja z okuženimi poln kufer, si bom privoščil višek nesramnosti: dragi Musek &Co., za razliko od mnogih pripadnikov verske organizacije, ki vas podpira pri razširjanju laži in potvorb, geji in lezbijke z otroki ne seksajo, HIV pa se na straniščni školjki tudi ne prenaša. In res ni težko najti ameriških ugotovitev, ki kažejo, da so tudi katoliški duhovniki nadpovprečno okuženi s HIV-om.

Družinski zakonik: resnice o cepljenju, vegetarijancih in otrocih na Mercatorjeve Pike

1. ZAKAJ JE TAKO POMEMBNO, KAKŠNA JE DEFINICIJA DRUŽINE?

ISKRENA NERESNICA: Definicija je pomembna. Odraža naš temeljni odnos do stvari. Za vsakega otroka bi si morali želeli, da ima ljubečega očeta in ljubečo mamo. Otrokom, ki so prikrajšani že zaradi razhoda staršev (tudi tisti v istospolnih družinah), bi morali čim bolj olajšati to prikrajšanost, napačno pa je, če to prikrajšanost označimo kot normalno, kar uvaja Družinski zakonik. Čeprav naj bi bila definicija vključujoča, pa v določenih situacijah otroka prikrajša za enega od staršev.

RESNICA O ZAkoniku: Družinski zakonik družino definira kot “življenjsko skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države.” Ta definicija je vključujoča in vsakemu otroku zagotavlja družino. Vključuje tako dvostarševske, enostarševske, rejniške kot tudi istospolne in reorganizirane družine. Otrok ni dopustno segregirati na tiste, ki živijo v normalnih in tiste, ki živijo v nenormalnih družinah, ampak jim je potrebno zagotoviti normativno ureditev, ki ne bo diskriminatorna glede na obliko družine. Zakon nobenega otroka za nič ne prikrajša, posebej ne v enostarševskih družinah, saj jim na simbolni ravni podeljuje ime družina, ki ga po starem zakonu nimajo. Za enega od staršev morda kakšnega otroka prikrajša življenje, zato mora država z zakonodajo te otroke še dodatno zaščititi.

2. ZAKONSKE, ZUNAJZAKONSKE IN HOMOSEKSUALNE ZVEZE SO V ZAKONIKU VENDAR LOČENE! V ČEM JE POTEM ZAKONSKA ZVEZA OGROŽENA?

ISKRENA NERESNICA: Štiri ločene kategorije skupnosti parov (zakonska, zunajzakonska, partnerska, zunajpartnerska zveza) vnašajo veliko zmedo in vprašanje pomena. S popolno pravno izenačenostjo zakonske in zunajzakonske, ki je v drugih državah praktično ne poznajo, država nikakor ne spodbuja porok, pri ugotavljanju statusov zunajzakonskih skupnosti pa si nalaga nepotrebno delo. Partnerska (homoseksualna skupnost) v zakoniku sicer nima pravice do poroke in skupne posvojitve, ključni homoseksualni aktivisti pa jasno izrekajo, da je tudi to njihov cilj, Družinski zakonik pa pomemben korak na tej poti. Upravičeno lahko domnevamo, da bo zaradi te zakonske permisivnosti število zakonskih zvez še upadlo.

RESNICA O ZAkoniku: Nasprotnikov zakonika že od vsega začetka ne motijo zgolj pravice istospolnih partnerjev, ampak jih moti tudi to, da imajo neporočeni pari enake pravice kot poročeni. Njihov namen torej ni le zaustaviti tek časa, ampak čas želijo vrniti v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Nevladne organizacije s področja pravic istospolno usmetjenih nikoli niso izrekle, da je cilj Družinskega zakonika poroka, ampak so cilj enake socialne pravice med partnerjema in zaščita otrok, ki v istospolnih družinah že živijo.

3. ALI BODO ISTOSPOLNI PARI RES LAHKO POSVOJILI SAMO PARTNERJEVEGA BIOLOŠKEGA OTROKA?

ISKRENA NERESNICA: Ne. V Družinskem zakonik ni nikjer uporabljen izraz »biološki« otrok. V 217. členu je zapisano: (1) Zakonca ali zunajzakonska partnerja lahko samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja.  Ker je v 5. členu zakonika partnerska skupnost pravno popolnoma izenačena z zakonsko skupnostjo, to pomeni, da lahko istospolna oseba posvoji otroka svojega partnerja. Kako ta pride do otroka – s tem se zakonik ne ukvarja.

RESNICA O ZAkoniku: Res je, da se zakonik ne ukvarja s tem, kako kdo pride do otroka, čeprav na drugem mestu nasprotniki zakonika neresnično trdijo, da zakonik uvaja nadomestno materinstvo. Zakon se ukvarja izključno s podeljevanjem pravic že rojenim otrokom. Ker je v zgornji utemeljitvi pravice do posvojitve uporabljen napačen odstavek zakona, naj navedemo pravilnega. Vprašanje posvojitev v istosplnih skupnostih ureja drugi in ne prvi odstavek 217. člena Dzak, ki določa, da istospolna partnerja »ne moreta skupaj posvojiti otroka, lahko pa partner partnerske skupnosti ali partner zunajpartnerske skupnosti posvoji otroka svojega partnerja.« Torej je za istospolna partnerja izrecno prepovedano, da bi skupaj posvojila tretjega otroka, kar pomeni, da bodo v praksi na tej podlagi takorekoč vedno posvojeni biološki otroci ene od partnerk. In zakaj v zakonu ni napisano, da je mogoča posvojitev zgolj biološkega otroka partnerja? Zato, ker bi bilo to izrazito neustavno in v nasprotju z načelom enakosti bioloških in posvojenih otrok. Če si zamislimo primer, ko moški in ženska posvojita otroka in moški nato umre v prometni nesreči, otrokova mama pa spozna drugo žensko, s katero ustvari družino, je jasno, da mora ta otrok imeti pravico do posvojitve s strani socialne mame, ne glede na to, ali je bil v osnovi v družino rojen ali posvojen. Po naši ustavi in družinski zakonodaji je nedopustno diskriminirati otroka glede na katerokoli osebno okoliščino, otrok je otrok in mora v enakih življenjskih situacijah imeti enake pravice.

4. ALI DRUŽINSKI ZAKONIK RES ODPIRA VRATA ZA NADOMESTNA MATERINSTVA IN OBMP?

ISKRENA NERESNICA: Ne neposredno v Sloveniji, lahko pa v tujini, saj bo postopek posvojitve s strani obeh partnerjev bistveno lažji, kot je bil do sedaj, ko je bila potrebna dolga pot preko sodišč. Lahko se bodo tudi pojavili novi pritiski za izenačevanje na področju dostopnosti oploditve z biomedicinsko pomočjo tudi istospolnim parom. Argument bo tudi: zakaj bi v Sloveniji nekaj prepovedovali, če to tako ali tako ne velja za premožnejše, ki svoje interese lahko uveljavijo v tujini. Ureditev iz družinskega zakonika bo tako prej ali slej izpadla kot diskriminatorna do manj premožnih slojev.

RESNICA O ZAkoniku: Nikakor ne. Postopek posvojitve s strani enega od partnerjev bo popolnoma enak kot je bil doslej, celo več, o posvojitvah bo po novem odločalo sodišče, medtem ko sedaj o njih odločajo Centri za socialno delo. Argument o pritisku tujih ureditev na slovensko pravo je neutemeljen, saj Družinksi zakonik na postopke priznavanja tujih sodnih odločb o posvojitvah nima vpliva, v ničemer pa tudi ne vpliva na odločitev katerekoli osebe v Sloveniji, da otroka posvoji v tujini ali da se v tujini umetno oplodi. Družinski zakonik seveda v ničemer ne vpliva na tuje ureditve, ki takšne posege dovoljujejo.

5. ALI MI PO NOVEM ZAKONIKU RES LAHKO VZAMEJO OTROKA, ČE NPR. ODKLANJAM DOLOČENE OBLIKE ZDRAVLJENJA, GA NE CEPIM, SE VEGETARIJANSKO PREHRANJUJEMO …?

ISKRENA NERESNICA: V primeru ogroženosti otrokovega življenja ali zdravja lahko sodišče odredi zdravljenje proti volji staršev. Ob morebitnem nujnem odvzemu otroka starši nimajo možnosti pritožbe, otroka pa lahko centri za socialno delo zaslišijo brez soglasja staršev in jim tudi onemogočijo vpogled v zapisnik. Tako velike pristojnosti in nedefinirani kriteriji ogroženosti odpirajo široko polje možnih zlorab ob lažnih prijavah, zunanjih pritiskih ali samovolji uradnikov. To vprašanje je bilo v javnih razpravah povsem prezrto.

RESNICA O ZAkoniku: Družinski zakonik v 176. členu določa: »Sodišče lahko odloči o zdravniškem pregledu ali zdravljenju otroka brez soglasja staršev ali v nasprotju z njihovo odločitvijo, kadar je to nujno potrebno, ker je ogroženo njegovo življenje ali je huje ogroženo njegovo zdravje.« Ta člen bo prišel v poštev ob spolnih zlorabah otrok ali ob hudi zdravstveni ali življenjski nevarnosti za otroka. Takšne ekstremne primere, ko je otrok zaradi pomanjkanja pooblastil Centrov za socialno delo umrl, smo pri nas že imeli. Pred slabim letom je v na Dolenjskem umrl otrok, ki je pri desetih mesecih tehtal tri kilograme in pol, torej je imel težo novorojenčka. Glede prstojnosti, ki centrov za socialno delo, da se lahko z otrokom pogovori tudi brez soglasja staršev ni nobenega dvoma, da to velja le v primeru utemeljenega suma spolne zlorabe otrok, ko starši otroku preprečujejo pogovor z strokovnjakom, otroci pa so tako zastrašeni, da jih je mogoče zaščititi le z zaupnim pogovorom.

Nadaljuj z branjem…

Rylan

The National.

Konzervativna restavracija ali zaris črte?

Za nekatere stvari se je v življenju vredno boriti. Zanje se je vredno tudi spotikati, pa spet pobrati in iti naprej. Svoboda, enakopravnost in pravice so ene izmed njih, in potem je tu še ljubezen. Kombinat Ženski Pevski Zbor

Manj kot teden pred odločanjem na voliščih lahko že rečem, da je RKC je z gonjo proti Družinskemu zakoniku uspelo. Ne ravno nemogoče a porkaduš, precej so se morali truditi. Uspeh RKC gre iskati na osebni ravni; nekdaj nisem povsem razumel tistih s silno alergijo na vse, kar je dišalo po cerkvenem. Sedaj vem, da so imeli le več izkušenj. Na mesto precejšnje indiferentnosti je stopilo odkrito nasprotovanje. Nisem še pri Svetlani, a… to ste želeli?

Ne vem pa, če jim bo v nedeljo uspelo zrušiti Zakonik, čeprav so brez vsakega dvoma vpregli vse sile, satelite in podaljške, čeprav jim nobena laž in manipulacija ni bila pod nivojem, čeprav finiširajo z najbolj podlo taktiko zastraševanja in paničarjenja. Ko že mislim, da sem tokrat pa res že videl vse, me znova presenetijo. Z novo lažjo, z novo manipulacijo, z novo bizarko. Bolj umazane kampanje si ne morem več niti zamisliti. Ali pač? Teden se je šele začel.

Na referendumski čistini tako ni samo preživetje Zakonika; to bo tudi (ali predvsem) ljudsko odločanje o prihodnji vlogi RKC v slovenski družbi. Stava je velika in presega sam Zakonik; streljanje iz vseh topov, ki smo mu priča te dni, kaže, da se tega še kako zavedajo. Po pedofilskih škandalih, ki jim ni konca ne kraja, po največjem finančnem polomu v slovenski zgodovini… bi še en fiasko cerkveni hierarhiji, ki je ocenila, da se jim bo frontalni napad na Družinski zakonik politično izplačal, lahko spodnesel oblasti željne tace.

Če Zakonik pade, bodo progresivni Sloveniji, tisti, ki nekaj da na načelo “živi in pusti živeti”, podelili izjemno lekcijo s trajnimi učinki, ki bodo presegli urejanje statusa in pravic istospolno usmerjenih državljanov. Če ne bo po naše, bomo s povodca spustili Primca in kompanijo! In “po njihovo” zaenkrat ni marsikaj; izbira desanta na istospolno usmerjene državljane je posledica politične preračunljivosti. Istospolni so le najšibkejši člen v verigi, ki sega od kontracepcije, spolne vzgoje, šolskega sistema, zunajzakonskih zvez do splava in še česa. Žabo se kuha počasi. In imajo čas… in vedno boljšo mrežo društev, združenj, medijev, spletni strani, interesnih skupin…

Lahko pa jim v nedeljo zarišemo črto.

Miro Petek o nekdanjih kolegih

Gospod direktor direktorata za medije, berete Dnevnik?

Že dolgo ne berem pritlikavih moralnih novinarskih pohabljencev.

Kaj pa Delo, gospod Petek?

Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti.

Več na In media res

Vladni desant na RTV

Dnevnik

Parlamentarna komisija za volitve in imenovanja je včeraj s tajnim glasovanjem izbrala osem novih članov sveta RTV Slovenija, ki bodo za prihodnja štiri leta nasledili osmerico, ki ji je že januarja potekel mandat.
…
Za izpraznjeno mesto devetega člana sveta je komisija med tremi predlogi izbrala ribniškega podžupana Vinka Levstka. Izbor komisije mora formalno potrditi še državni zbor, kar se bo verjetno zgodilo na naslednji seji.
…
Poleg Žnidariča bodo novi člani sveta RTV še Andrej Aplenc z Zavoda za oživitev civilne družbe, Alojzij Bogataj, Igor Bordon, profesorja Jernej Letnar Černič in Leon Oblak, nekdanji direktor RTV Aleks Štakul in Boštjan M. Turk.

Pri Aplencu & Turku verjetno ni potrebno nič reči. Gremo dalje:
Vinko Levstek, član izvršilnega odbora ribniške SDS
Alojzij Bogataj – kandidat Desusa na lanskih predčasnih volitvah
Igor Bordon – pobudnik ustanovitve občinskega odbora in član DLGV v Piranu
Jernej Letnar Černič – Jambrekova Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, borec za Ivanove pravice v procesu Patria
Leon Oblak – Biotehniška fakulteta, oddelek za lesarstvo (!?), NSi, Zbor za vrednote
Aleks Štakul – nekdanji direktor RTV

Če pogojno (morda celo iz nevednosti?) Štakula & Žnidariča uvrstimo med neopredeljene, je rezultat 2 : 7.
Vse vladne stranke, vključno z DLGV, so v PS RTV SLO s plonk listkom inštalirale svoje potrčkote.

Iz programa DLGV:

Naše osnovno načelo je, da se politika ne sme vmešavati v delo medijev, uredništev in novinarjev.

2004  - 2008, anyone?

Strokovno = stališče sedanjih vladnih strank

Logar je v elementu. Opozicija niti pod razno ni sposobna tako razgaliti današnje vladne kadrovske rabote.

Na novinarski konferenci po seji vlade je v. d. direktorja vladnega urada za komuniciranje Anže Logar pojasnil, da je za menjavo “krivo” dejstvo, da je Matić pred referendumom o arhivih zagovarjal drugačno stališče kot sedanje vladne stranke. “Na tej strokovni funkciji to verjetno ni na mestu in verjamem, da je bil to eden od razlogov, da je prišlo do te zamenjave,” je dodal Logar.

Razumemo? Strokovno = stališče sedanjih vladni strank. Če temu ni tako, si nestrokoven in neprimeren za strokovne funkcije.

Bo pa vse skupaj zagotovo doseglo namen; sporočilo celotni uradniški kasti je izredno jasno.

Malo delo: ko borci proti klientelizmu rušijo zakon

“Naivnost je morda tisto, kar potrebujemo. Naivnost povezana z iskrenostjo, hkrati pa z znanjem in z odločenostjo, da se nekaj naredi.” Janez Šušteršič

Ana Jevšek Pezdir je danes svetovalka ministra za finance Janeza Šušteršiča. Ni bila vedno; pred državno službo je bila zaposlena na študentskem servisu E-študentski servis kot kadrovsko-komercialni referent.

Leta 2010 Janez Šušteršič, danes minister za finance, po naročilu in za plačilo Strokovno interesnega združenja agencij za posredovanje začasnih del (študentskih servisov; e-Študentski servis je med člani) izdela študijo o predlogu zakona o malem delu. V študiji zakon, ki bi pravzaprav ukinil študentske servise, torej podjetja, kot je tisto, v katerem je zaposlena njegova bodoča svetovalka, skritizira. Še bolj oster je v svojih kolumnah.

V istem času mož Ane Jevšek Pezdir, Rado Pezdir, piše članke, v katerih malo delo primerja s suženjskim delom. Tisto malo delo, ki bi njegovo ženo pognalo med sužnje na cesto. Pripis, da avtor  za kolumne ne prejema plačila lobistov, seveda ni manjkal. Kdo pa jih bi ob tem sploh še rabil?

Trije akterji, trikrat jasni osebni politični in ekonomski motivi za padec nekega zakona.

In je padel. In smo dobili novega ministra, novo svetovalko in največjega borca proti klientelizmu. Splačalo se je.

Dovolj je bilo naivnosti.

Razredni boj: končan, še preden se je prav začel?

Gostujoči zapis

Ne bi se smeli čuditi, da novopečeni uradniki desne slovenske vlade z odobravanjem citirajo izjave politikov, kot je finančni lobist in Gadafijev prijatelj Tony Blair, čigar portret je pred leti po nepreverjenih govoricah krasil pisarno takrat še nadobudnega bolj-kot-ne-levičarja Boruta Pahorja.

Slednji je namreč kot premier po zgledu prvega več kot odlično pokopal vse upe za konstituiranje sodobne levice v Sloveniji, ki bi se uspela neoliberalnim jurišnikom zoperstaviti še s čim drugim, kot z (bolj mlačnim) zavzemanjem za gejevske poroke in laično državo. Danes imamo tako na oblasti ljudi, ki skupaj z Blairom pridigajo o resnični enakosti, ta pa seveda nima nobene veze z enakostjo dohodkov. Ravno nasprotno:

“Not equal incomes! But true equality: equal worth, an equal chance of fulfilment, equal access to knowledge and opportunity. The class war is over.”

No, Blairu vsekakor moramo priznati, da je zvesto sledil svoji vzornici, Margaret Thatcher. OECD je tako konec lanskega leta potrdil, da Britanci o enakih dohodkih ne morejo niti sanjati. Velika Britanija je namreč v obdobju 1975-2008 prepad med revnimi in bogatimi uspela poglobiti bolj kot vse druge članice OECD: medtem ko v Evropi najbogatejših 10 odstotkov zasluži devetkrat več kot najrevnejših 10, je to razmerje na Otoku kar 12 proti 1.

Dejstvo, da je bil Blair tako uspešen pri odpravljanju dohodkovne enakosti, te sramotne dediščine socializma, pa je kaj slaba tolažba, če vemo, da imajo revnejši v Veliki Britaniji veliko manjše možnosti, da se prebijejo v vrste bogatejših kot revnejši prebivalci drugih evropskih držav. Da bodo torej ostali ujeti v začarani krog revščine, medtem ko bo uresničevanje potencialov skozi izobraževanje in izkoriščanje priložnosti na trgu dela ostalo rezervirano za bogatejše.

Zadnje raziskave tako kažejo, da otroci iz revnejših britanskih družin s štirikrat večjo verjetnostjo od tistih iz bogatih družin pristanejo v šolah, ki ne izpolnjujejo izobraževalnih standardov. Ugotavljajo tudi, da gredo koristi od višjega izobraževanja pretežno mladim iz bogatejših družin in da uspeh posameznika v izobraževalnem procesu v bistvenem določa prav dohodek in ne morda kakšna druga družinska okoliščina.

Zdi se torej, da ima dohodkovna enakost z enakostjo možnosti opraviti veliko več, kot želijo priznati Blair in njegovi sledilci. To je razvidno tudi iz prejšnji teden objavljenega poročila o ameriškem gospodarstvu, ki ga je naročila administracija Baracka Obame. V njem ekonomisti izrecno izpostavljajo (str. 177), da tiste družbe, ki imajo največji prepad med bogatimi in revnimi, slednjim ponujajo najmanj možnosti, da bi se izkopali iz revščine.  Tudi tukaj je Velika Britanija na prvem mestu.

Kako je mogoče ob teh trendih sploh govoriti o koncu razrednega boja? Preprosto. Neoliberalizem kot ideološki projekt par excellence ima za cilj ideološko prekvasenje prevladujočega diskurza o politični ekonomiji in sicer tako, da nezmerno bogatenje korpokapitalskih elit predstavi kot neproblematično ali celo zasluženo. Pred tem je seveda treba ljudi prepričati, da poglabljajoč se prepad med bogatimi in revnimi nima prav nič opraviti s tem, kako uspešno izpolnjujejo svoje življenjske cilje – sistemsko pogojeno dohodkovno neenakost je treba na vsak način odvezati odgovornosti za usodo posameznika in jo preložiti na individualno, subjektivno raven.

Težave se seveda pojavijo takrat, ko individualne ambicije trčijo ob sistemske ovire, te pa so, kakor kažejo zgoraj omenjene raziskave, posledica prav tiste dohodkovne neenakosti, katere resno obravnavo so uspeli neoliberalci v navezavi z mainstream akademijo in mediji odriniti na sam rob javnega diskurza. Če preveč razmišljate in govorite o dohodkovni neenakosti in njenih negativnih posledicah za družbo, boste hitro pristali v nespodobni družbi kamenodobnih marksistov in levičarskih skrajnežev, tega pa si ne more privoščiti noben upwardly mobile posameznik, kajne?

Posledice tega izbrisa dohodkovne neenakosti iz politekonomskega diskurza so, razumljivo, najbolj vidne v tistih družbah, kjer je neoliberalni diskurz najbolje zasidran, npr. v Veliki Britaniji in ZDA. Tam je prepad med revnimi in bogatimi med razvitimi državami najbolj globok, saj blokiranje in stigmatiziranje razprav o dohodkovni neenakosti preprečuje oblikovanje rešitev za njeno omilitev (resnično progresivna obdavčitev, omejitev plač menedžerjev, itd.). Vse to le še utrjuje sistemske ovire, ki stojijo na poti posameznikov do sreče, za katero naj bi vsak bil odgovoren sam in je skoraj brez izjeme definirana skozi status in denar.

Seznam družbenih patologij, za katerimi družbe z visoko stopnjo dohodkovne neenakosti dokazano bolehajo znatno bolj kot tiste bolj enake, je dolg, bere se pa kot skupek simptomov zafrustriranega človeka, ki mu v življenju ni uspelo. Bolezenska debelost, nagnjenost prebivalstva k depresiji, razširjena zloraba vseh vrst drog, umori, visok delež prebivalstva v zaporu, mladoletne nosečnice, pomanjkanje zaupanja v soljudi – britanska epidemiologa Wilkinson in Pickettova poudarjata, da se sklepu ni mogoče izogniti: bolj dohodkovno enake družbe so srečnejše družbe.

A dokler bo vsak poskus razprave o doseganju večje dohodkovne enakosti trčil ob neoliberalni konsenz in nato poniknil, lahko mirno trdimo, da je razredni boj končan. Jasno je, da so iz njega bogataši izšli kot zmagovalci. Besede enega izmed najbogatejših Zemljanov, Warrena Buffeta, ki je po lastnih besedah obdavčen manj od svoje tajnice, so povedne:

“There’s class warfare, all right, but it’s my class, the rich class, that’s making war, and we’re winning.”

V Sloveniji zaenkrat še ni tako hudo: prepad med revnimi in bogatimi  je znatno manjši kot drugje v Evropi, socialna država bolj ali manj učinkovito brani ljudi pred revščino. Vendar vse kaže, da se bo to spremenilo. Neoliberalni gromovniki, ki so še do pred kratkim politiko delali zgolj na mnenjskih straneh njim prijaznih medijev, so se zavihteli na oblast. Razredni boj je postal psovka, ki naj sindikalna prizadevanja za pravice delavcev osmeši in jih predstavi kot preživeto dediščino marksizma-leninizma, ta pa nima kaj iskati v pogumnih novih časih neoliberalnega demontiranja socialne države in nižanja davkov za korporacije in bogate. Po hodnikih oblasti je zavel thatcherjanski veter, pričakovati pa je, da se nam bo prej ali slej zgodil tudi sindikalni vihar. Govorice o koncu razrednega boja so se namreč še vedno izkazale kot pretirane.

Dr. Karmen Šterk

Predavanje antropologinje dr. Karmen Šterk – “O življenju do smrti”. Zabavno & informativno.