Mi, državljani, oni, ljudje
| 27. april 2008 | Slovenija, Svet | MI
Na nedavnih španskih volitvah je vodja opozicije predlagal, da naj bi vsi migranti v Španiji podpisali pogodbo o integraciji, ki bi nove Špance zavezovala k higienskim standardom, spoštovanja enakopravnosti med spoloma (v Španiji sicer vsako leto umre nekaj deset žensk zaradi nasilja v domorodskih družinah) in k spoštovanju španskih običajev. Karikaturisti so si nerodnega politika privoščili in po mnogih časopisih so objavili karikature migrantov, ki strastno spremljajo bikoborbe, se ležerno pogovarjajo ob tapasih in zahtevajo čas za popoldansko siesto. Na lanskih volitvah v Franciji je Sarkozy iz migrantov naredil veliko temo in – za razliko od njegovega španskega imitatorja – uspel zmagati na volitvah. Prav tako je zmaga na račun migrantov uspela Švicarski ljudski stranki, ki se je reklamirala z neslavnimi plakati, ki prikazujejo kup belih ovčic, ki iz Švice brcajo črno ovco. Zdi se, da po vsej Evropi volitve opredeljujejo migranti in temeljna razlika med političnimi strankami je ravno njihov odnos do njih. Tako je bilo v tradicionalni izvoznici migrantov, Španiji, v tradicionalni uvoznici, Franciji in v doslej umirjeni, konsenzualni Švici.
Z vseh držav lahko slišimo zgodbe o nepravičnem, nezakonitem ravnanju do migrantov. Slovenija, kot vedno, tudi tokrat ne zaostaja za evropskimi trendi. Pred nedavnim so prosilci za Azil spregovorili o šikaniranju s strani slovenskih uradnikov. Še vedno kroži Peticija proti kaznovanju prosilcev za azil, ki so spregovorili o razmerah v azilnem domu, ki je sovpadla sovpadla s šestnajstim rojstnim dnevom izbrisanih, še enega administrativnega genocida. Resnična perverzija je, da smo se že navadili na tovrstne zgodbe o maltretiranju migrantov. Oni, se zdi, nimajo nobenih pravic in nobene pravne zaščite. Zanje se vedno znova morajo postaviti domačini. In tudi tokrat je tako. Hannah Arendt v Izvorih totalitarizma ugotavlja, da so migranti izgubili tiste pravice, za katere smo mislili, da so neodtujljive. Pravice, ki so definirane kot neodtujljive – človekove pravice namreč. In če so razseljeni ljudje brez države, ti Judje 21. stoletja, ostali brez vseh pravic, kdo pravzaprav je subjekt človekovih pravic? Ne človek, sklepa Arendtova, temveč državljan. Človekove pravice, domnevno neodtujljive, so postale neaplikabilne – celo v državah, katerih ustava je temeljila na njih – kadarkoli so se pojavili ljudje, ki niso pripadali nobeni državi. In tako so bil v Azilnem domu Vič človekove pravice suspendirane in prosilci za azil deležni tepeža in žaljenja. Bralci z močnejšimi želodci najdejo poročilo tukaj in tukaj.
Paradoks pa bi lahko peljali še dlje. Če so migranti, ti zgolj-ljudje, izključeni iz pravnega varstva, kaj to pomeni za institucijo državljanstva? Kaj postane državljanstvo, ko ga je enkrat groza tujcev? Kot je prej omenjeni španski politik zahteval, da migranti podpišejo pogodbo o integraciji, je tudi Sarkozy poudarjal, da morajo migranti sprejeti francoski način življenja. Britanska vlada je šla še nekoliko dlje in zadevo institucionalizirala. Britanski notranje ministrstvo je nedavno pripravilo predlog novega zakona o pridobivanju državljanstva. Po tem predlogu naj bi kandidati za državljanstvo poleg standardnih kriterijev, kot so stalno bivališče, obvladovanje jezika, nekaznovanost ipd., predvideva za sprejem v britanski narod tudi določeno mero »britanskosti« oziroma prilagojenost »britanskemu načinu življenja.« Britanskost bi po tem zakonu morali izkazovati vsi novi kandidati za pridobitev državljanstva – z izjemo kandidatov, ki lahko dokažejo izjemno visoke prihodke oziroma lastnino.
Če so države doslej podeljevale državljanstvo na podlagi treh principov – ius solis, po katerem pripada državljanstvo vsakomur, ki je rojen na teritoriju neke države, ius sanguinus, po katerem imajo pravico do državljanstva vsi, ki pripadajo narodu po rodu in ius domicili, po katerem imajo pravico do državljanstva vsi državljani, ki določen čas bivajo in delajo na ozemlju določene države – se zdi, da se danes uveljavlja v Evropi nek nov princip. Nekakšen ius familiaris, po katerem državljanstvo lahko pripada le tistim, ki izkažejo določeno mero britanskosti, španskosti, francoskosti ali švicarskosti. Karkoli že ti medli pojmi pomenijo. Ni dovolj, da nekdo živi, dela in plačuje davke v neki državi, potrebno je nekaj več, nek presežek, ki bo iz človeka naredil državljana.
Iz državljanstva se, predvsem na hrbtih migrantov, dela nekaj novega. Prej kot nekakšen napredek državljanstva, prej kot večjo pomembnost tega statusa, se zdi, da ves ta moralizem, vsa ta emocionalnost in toplina, ki jo novi kriteriji zahtevajo od kandidata, zakriva hladno dejstvo, da državljanstvo pomeni vse manj. Država, ki se predstavlja kot dovršitev zgodovine, kot smisel človeka, kot nekaj pristnega, toplega in bližnjega vsakemu državljanu, le zakriva hladno dejstvo, da državljanstvo pomeni vse manj. Po celi Evropi opuščajo velik del tega, kar je državljanstvo pomenilo: socialno varstvo, zdravstveno skrb in predvsem politično participacijo in sodno varstvo. Tisto, kar morda še najbolj definira državljanstvo je, da preseka vse razlike in nas, vsaj pred zakonom, naredi enake. Idealen način kako živeti skupaj in ohraniti razlike. Nekaj, na kar državni filozofi v svojih govorancah o medkulturnem dialogu vztrajno pozabljajo. A ko pride do tujcev nobeno pravo ni več aplikabilno. Ne Ustava, ne odločbe Ustavnega sodišča, ne Človekove pravice, takrat ne veljajo več. Država se iz instrumenta prava spreminja v podaljšano roko etnije.
Naj, nekoliko rokohitrsko, tvegam tezo: rasizem ni dovršitev nacionalizma, temveč njegovo nasprotje. Niso migranti, tujci, muslimani, Romi in izbrisani tisti, ki razjedajo nacionalno tkivo, temveč je to strah pred njimi. In ne sploh strah, ne neka občečloveška bojazljivost pred tujim, temveč namerno, organizirano in od zgoraj navzdol spodbujano sovraštvo do njih. Bližajo se volitve in ni rečeno, da ne bo tudi slovenskih volitev obvladovala etnopolitika. Že pozabljeni Marjan Podobnik je začel s svojo kampanjo in se včeraj lotil odstranjevanja hrvaških cvetličnih korit. Čeprav so korita ostala, je izpeljal pravi spektakel. Več novinarjev kot pa udeležencev (med njimi plešasta Starmanova glava, vedno manj bujni Marjanovi kodri in kup obritoglavcev), veliko simbolike (kot se za etnopolitiko spodobi, ni manjkalo evropskih zastav) in bombastičnih izjav. Na več spletnih portalih so zadevo prenašali neposredno.
Podobnik, ki so ga iz politike najbrž izločili kar njegovi kolegi, po nekaj letih neuspešne poslovne kariere napoveduje svojo vrnitev v politiko. Kdo ve, morda mu bodo dovolili vrniti se in mu podelili kako funcijo, če bo naredil dovolj problemov in spravil etnopolitiko med pomembnejše teme prihajajočih volitev, ter morda uspel z njimi celo zasenčiti precej velike ekonomske in socialne probleme Slovenije. Če ni migrantov in teroristov, bodo pa tudi Hrvati dobri. Recept za zmago v multikulturni Evropi.
Še en napor, domoljubi, da postanete republikanci!
Do takrat pa sodelujte in podpisujte.
Zanimive povezave 04/25/2008
| 25. april 2008 | | Jure
-
Subprime mortgages are blamed for the US housing crisis - but the deeper problem is the lack of a national housing plan
NLB: Mastne šale, grozni nasveti
| 25. april 2008 | Razno | kronist
Nedavno sem si ogledal Omizje, na kateri je cvet slovenske ekonomske inteligence razpravljal o dokapitalizaciji NLB. Kot je bilo pričakovati, je pri tem z nepremišljenimi izpeljavami blestel Igor Masten z ljubljanske Ekonomske fakultete, presenetljivo pa mu je sekundiral Peter Groznik iz Gantarjeve KD. Najprej me je zmotilo, da so slednjega predstavljali kot predsednika nekakšnega strateškega sveta vlade, čeprav dr. Peter ob vseh milijardah, s katerimi žonglira v KD, za predsedovanje verjetno nima preveč časa. Ampak verjetno na RTVju raje zavajajo gledalce z v neodvisne strokovnjake preoblečenimi morskimi psi na slovenskem finančnem trgu.
No, dr. Masten je najprej gledalcem razložil, kako je NLB “too big to fail” in da je dokapitalizacija nujna za zdravje slovenskega bančnega sistema (ok, sam ne mislim, da je stanje tako kritično). Do tukaj približno seže njegovo racionalno razmišljanje. Takoj potem je namreč zatrdil, da kot zasebnik, delničar NLB, pri dokapitalizaciji nikakor ne bi sodeloval. Je predrago. On bi se ozrl malce naokoli, če je kje kaj boljšega za kupit. Najraje ne v bančnem sektorju, ta se zdaj itak potaplja. In potem je dr. Masten nadaljeval v pokroviteljskem tonu, češ kako slabo je, da je NLB v rokah države.
Mislim, vse kar je prav! Mali delničarček, ki bi NLB v težavah zapustil tako hitro, kakor bi ga noge nesle, kritizira državno lastništvo največje slovenske banke? Kritizira tisto državo, ki zagotavlja trdnost slovenskega finančnega sistema z dokapitalizacijo, medtem ko v isti sapi zagotavlja, da bi sam spizdil ob prvi priložnosti? Takšne lgorje je imel za lastnike Bear Stearns - ti so vrednost delnice banke iz 100 dolarjev uspeli spraviti na vsega dva, tako da je moral posredovati Fed. Dr. Masten je s svojim ekspozejem dokazal, da je državno lastništvo v sedanji situaciji najboljši garant za trdnost bančnega sektorja v Sloveniji, čeprav je ideološko zaslepljeno v znani maniri palamudil o zagovednem državnem menedžiranju. (Ob tem je dr. Masten tudi govoril o kapitalski ustreznosti, vil roke ob domnevno kritični situaciji NLB ter se skliceval na zanesljive vire - pa ne, da tudi on hodi na kavice z Ano Jud?!).
Dr. Groznik je bil sicer skozi oddajo dokaj miren, zaneslo ga je edino, ko je svetoval direktorjema Triglava in NLB, Kociču in Kramarju, naj nikar ne ukinjata zavarovalniškega produkta NLB Vita. Tega je NLB razvila v sodelovanju bančno-zavarovalniške skupine KBC, ob vstopu Triglava v NLB pa bi bil ta produkt konkurenčen Triglavovim. Dr. Groznik je ob tem posvaril direktorja, da bi bila ukinitev NLB Vita v nasprotju z evropskimi direktivami, saj te nalagajo podjetjem, da morajo ponuditi potrošnikom najboljše produkte. Za takšno direktivo še nisem slišal, kolikor vem, lahko podjetje na trgu svobodno ponudi ali z njega umakne produkt. Ampak škoda, da se dr. Groznik tega ne drži v primeru KD - njihovi produkti niso bogve kaj. Al kaj?
Waterboarding
| 24. april 2008 | Svet | Jure
Pri Amnesty International so sprožili novo kampanjo proti ameriški uporabi waterboardinga. Del kampanje je tudi naslednji video:
Cirkus prihaja v mesto
| 24. april 2008 | Slovenija | Jure
Katastrofa za nacijo in nacionalno televizijo še posebej, je, da so, žalibog, Trenja najboljša pogovorna oddaja tod okoli. RTV SLO sicer ponuja Tarčo, ki je podobnega formata, a na sporedu preporedko, da bi lahko sledila in krojila javno debato. O Vročem stolu bom raje tiho. Ostane le Slak… ki pa vedno znova pade v najnižji senzacionalizem.
Vse za gledanost; in tako spremljamo ministra in predstavnike sindikatov javnega sektorja ter Jelinčiča. Logično: Zmago vpije, seče po vseh prisotnih, trosi neslanosti, gostilniški dno je že zdavnaj dosežno… In tako vedno znova in znova. Miks pristojnih in potrebnih ter dvornih norčkov, ki poskrbijo za “sranje”. Ja, tak je javni diskurz o vseh pomembnih temah. Ko se morajo težkokategorniki, kot so recimo prekaljeni sindikalni voditelji, in minister bosti s primitivizmom, posploševanjem, napihovanjem in populističnim blejanjem.
Danes je nov dan, nov četrtek, nova Trenja. Tema: Big Brother deli javnost. Nastopajoči: Angelca Likovič, Max Modic, Ludvik Horvat, Zvezdana Mlakar, Nina Osenar, Domen Kumer, Sabina Obolnar, Sonja Lokar, Meta Tavčar, Luka Mavrič in Dejan, ki je zapustil hišo. Prinesite kokice in se udobno namestite: ko se spopadejo hrusti tipa Angelca, Modic in Obolnarjeva, bo veselo.
Oprostite, tehnične motnje
| 24. april 2008 | Razno | Jure
DD je bil zadnje čase več offline kot online. Čeprav pinkponk s tehnično podporo še ni zaključen, upam, da bo odslej bolje. Nasvet: tace stran od IX Web Hostinga. Tipičen primer ponudnika gostovanja, ki proda več kot ima zmogljivosti, nato pa ob vrhuncih strežnik MySQL razumljivo podleže. Vsem, ki se soočajo s problematičnimi zmogljivostmi MySQL strežnika, priporočam tale vtičnik. No, druga možnost je seveda zamenjava gostovanja; v tem primeru priporočam kar slovenskega hitrost.com, ki navdušuje tako pri hitrost kot pri podpori.
Čuden dan
| 24. april 2008 | Slovenija | Jure
Najprej zaspim v službo, v Ljubljani po dolgem času sije sonce… nato pa pokukam še v moj priljubljeni spletni zabavnik ter ugotovim, da je Mrkaić prvič v karieri kolumnista dejansko napisal nekaj, kar drži vodo. Škoda le, da takšno modrost obvladajo že nekateri srednješolci, zagotovo pa vsi, ki so kdajkoli v roke prijeli kak statistični učbenik.
Hvaležno ljudstvo aplavdira in hoče bis.
Gre demokracija skozi želodec?
| 23. april 2008 | Svet, Razno | MI
Želodec…
Stavkovni val je torej zajel Slovenijo. Dolgo se je napovedoval, dolgo se je o njem govorilo in končno je tu. V obliki stavk sindikatov javnega sektorja. Stavkali bodo torej sodniki, v zadnjem trenutku so stavko odpovedali zdravniki, učitelji se še niso odločili. Kompromisi, ki jih vedno bolj nepopularna vlada mora sklepati pred volitvami, so ta val nekoliko zajezili, a kljub temu ostaja nezadovoljstvo veliko, število potencialnih stavk pa vse večje. Naj za to krivimo tega ali onega ministra, to ali ono nesposobnost ali ošabnost vlade, kljub temu moramo priznati, da gre za precej širši fenomen. Po celi Evropi se pripravljajo na stavke ali pa z njimi grozijo. V Nemčiji poštarji, v Veliki Britaniji učitelji, v Franciji novinarji.
In kaj je temeljna zahteva vseh stavkajočih? Ponavadi izboljšanje plač, nekoliko redkeje izboljšanje pogojev dela. Vsi stavkajoči so mnenja, da je njihovo delo vredno več, kot dejansko zaslužijo. Najbrž ne zato, ker je njihovo delo na sebi več vredno, kot pa zanj dobijo plačano, ampak predvsem zaradi nesorazmernosti, ki jo občutijo v primerjavi s plačami drugih primerljivih poklicev. Ne torej zato, ker dobijo malo, temveč zato, ker dobijo manj. Na delavskih demonstracijah smo lahko poslušali eno in isto argumentacijo: če je denarja dovolj za menedžerske prevzeme in za bajna izplačila, ga bo pa ja dovolj še za delavske plače. Vsakič znova, ko se govori o vrednosti določenega dela, se ne postavlja toliko vprašanje, koliko je to delo vredno, kaj obsega in zakaj ga potrebujemo, temveč koliko zanj zaslužijo v kateri drugi državi. In ko govorijo o povišanju, ponavadi mislijo na izravnavo. Plače javnega sektorja so še posebej občutljive za to. Povišaš eno in padejo vsi dogovori.
V vsesplošni ekonomski blaginji, v nenehoma rastočem gospodarstvu je v tem čudežu vzhodne Evrope popolnoma normalno zahtevati več. Z vseh strani poslušamo zgodbe o gospodarskem uspehu, gospodarskem čudežu, napredku in razvoju, že skorajda dve desetletji nas pumpajo z zgodbo o uspehu. Slovenija je v tem času dobila multinacionalke, tajkune in, kot se za zgodbo o uspehu spodobi, tudi listo najbogatejših Slovencev. A doslej se ta razvoj ni pretočil z vrha proti dnu. Kmalu tudi nova velika zgodba – recesija – ne bo mogla zavreti vsesplošne zahteve po povišanju plač.
Daleč smo očitno od Henryja Forda, tega markantnega lika naše polpretekle zgodovine, ki je v svojih spominih zapisal, da nikoli ni prihranil več denarja kot takrat, ko je delavcem podvojil plačo. Delavci so zato veliko bolj redno prihajali na delo – absentizem je takrat predstavljal precejšen problem za industrialce – in se obenem tudi nehali pritoževati, stavkati, demonstrirati in sabotirati. Glavni argument sindikalnega boja – povišanje plač – jim je ukradel sam lastnik tovarne, njihove aspiracije pa uničil s tem, da jih je enostavno vključil v proizvodnjo. Glavni razlog za uspešnost tega ukrepa ni bil zgolj v tem, da je zgolj povišal plače, temveč jih je povišal glede na ostale industrialce. Delati za Forda je postal celo nekakšen privilegij in vir samozadovoljstva.
A zdi se, da je danes problem drugačen. Niso delavci tisti, ki jih primanjkuje, temveč je dela daleč premalo, da bi ga vsi opravljali. Delavcev ni več potrebno privabljati in mamiti. Zlahka jih dobimo. In če bodo ti zahtevali preveč, dobimo zlahka še cenejše in še cenejše, tudi take, ki bodo delali praktično zastonj. Gromozanske industrijske korporacije, ki so se rodile v ZDA in Evropi, danes obstajajo le še v Aziji. In tudi samo delo je postalo precej nevredna beseda, nekaj, kar povezujemo z Azijci in tretjim svetom, z migranti in reveži.
A ta problem je pravzaprav zgolj minimalen. Še večji problem je v tem, da danes vrednost sploh ne izhaja več iz dela. Če je za neko blago potrebno dvakrat več dela, kot za neko drugo blago, bi to blago moralo v povprečju tudi stati približno dvakrat več. Tako pravijo klasiki politične ekonomije, tako pravi zdrav razum. A danes ta enačba vseeno ne velja več. Večina bogastva, se zdi, ne prihaja iz dela temveč iz nekaterih drugih naslovov – trgovanja z delnicami in valutami, finančnih špekulacij, monopolnih ureditev in sumljivih državnih projektov. Liste najbogatejših so se izpraznile industrialcev, kot je bil Henry Ford. Delati za denar, se zdi, je danes nerentabilno. Zakaj bi delali za denar, ko pa lahko denar dela za nas. Pravzaprav so edini, ki lahko vrednost še vedno primerjajo z delom, ravno poklici javnega sektorja. Šolniki, zdravniki, sodniki – brez njih ne more funkcionirati nobena država in v tej stabilnosti zaposlitve se zato tudi zlahka lahko primerjajo eden z drugim.
…demokracija…
A kaj ima vse to opraviti z demokracijo? Lahko bi rekli, da popolnoma nič in lahko bi ravno tako rekli, da popolnoma vse. In najbrž bi bila oba odgovora popolnoma pravilna. Demokracija lahko – kako demokratično – pomeni toliko različnih zadev, kolikor demokratičnih subjektov o njej govori. Ta eterični pojem se vdaja vsakomur in lahko pomeni praktično karkoli. Kot je to ubesedil George Orwell je kar se tiče besede demokracija, problem ne le v tem, da ne obstaja nobena splošna definicija, ampak tudi, da se vsak poskus definirati to besedo sooči z vsesplošnim odporom. A ravno to je lepota te besede brez pomena, besede, ki lahko pomeni dve popolnoma nasprotni zadevi in zato tudi lahko zavzema centralno pozicijo v naših političnih diskurzih. Zato ji tudi nihče ne nasprotuje, nihče ne more reči, da se ne zavzema za demokracijo, pa čeprav od časa do časa kdo uveljavlja mnenje, da jo je bržkone nekoliko preveč in bi jo bilo potrebno nekoliko uravnovesiti in sprostiti. Skorajda je neverjetno, da je bila ta beseda nekoč označevalec radikalcev, obtožba in žalitev obenem, popoln škandal. Podobno kot je to kasneje postala beseda »komunist«. Demokracija danes ni več nikakršen škandal.
Še ena definicija najbrž ne bo prepričala nikogar. A poskusimo lahko vseeno. Demokracija še vedno ni diktatura niča, ki bi ga vsakdo zapolnil glede na lastno mnenje ali interes. Kljub vsemu obstaja hegemon pomen. Kaj pomeni demokracija v Sloveniji? Kot prvo je demokracija predvsem nasprotje jugoslovanskemu komunizmu. Kot tolikokrat doslej se je demokracija tudi v Sloveniji definirala kot nasprotje orientalnemu despotizmu. Tako je bilo v stari Grčiji, tako je bilo v revolucionarni Franciji in tako je v samostojni Sloveniji. Kot prvo je demokracija nasprotje Orientu, temu večnemu domovanju despotov, diktatorjev in teroristov, in zato tudi zna imeti določene rasistične konotacije. Kot drugo pa pomeni svobodo pred vmešavanjem neke arbitrarne oblasti, despota ali Partije, in zato torej pomeni stranke, volitve in svobodni trg.
A če je demokracija poistovetena s svobodnim trgom, kako lahko pomeni kaj drugega kot institucionalizirano sebičnost in vsesplošno zavist. Ali lahko pomeni kaj drugega kot pa merjenje in premerjanje plačil, kaj drugega kot višina plače? Enakost, ki se je da natančno izmeriti. Danes je pravi demokratični subjekt stavkajoči uslužbenec, ki se zavzema za višjo plačo. Višjo glede na tisto, ki jo dobiva kdo drug. In kako bi lahko bilo drugače. Kot to pove Jacques Ranciere je v praksi posameznik-potrošnik poistoveten z likom uslužbenca, ki sebično brani svoje zastarele privilegije. Niso, kot je to povedal Bajuk, volitve maša demokracije (ali v sekularni, Türkovi različici, praznik demokracije), temveč so to stavke. In v prvi vrsti stavke sindikatov javnega sektorja. Najbolj učinkovite in najbolj pogoste stavke danes.
…in škandal
Če je demokracija poenotena s svobodnim trgom in zato za večino ljudi pomeni predvsem stabilno službo, spodobno plačo in normalne cene, je nekaj najbolj demokratičnega zavzemati se za te dobrine. A poglejte kdo se za te dobrine sploh še lahko bori. Ne več delavci v avtomobilskih tovarnah, ne več delavci v velikih industrijskih korporacijah in rudnikih – vse to so tradicionalna mesta stavk – temveč javni uslužbenci. Zdravniki, sodniki in učitelji, vsi nepogrešljivi za funkcioniranje katerekoli države in katerekoli ekonomije. Zato pa tudi so v privilegiranem položaju, ko si lahko izborijo boljše plače, pa naj se z njihovimi zahtevami strinjamo ali ne. Na nek način so ti sindikati zastarele organizacije. Organizacije, ki pripadajo bolj kot naši, Fordovi dobi. Delo, ki je nujno potrebno, delo, ki ga ni mogoče izvoziti in s katerim je potrebno delati kompromise. Delo, ki je skoncentrirano in ki se zato tudi lahko organizira v močne sindikate.
Sindikati v zasebnem sektorju ne morejo izvajati tolikšnih pritiskov. Velik del delavstva namreč ostaja izven njih. Ne sicer po njihovi krivdi, temveč zaradi sprememb v ekonomiji sami. Prekerne in fleksibilne delavce, te vedno številčnejše rezerviste sodobnega kapitalizma, je težko združiti in organizirati. Kot prvo niso več združeni pod eno streho tovarne, ampak so razpršeni vsepovsod. Tudi niso nujno potrebni, ampak so zlahka premestljivi z enega konca sveta na drugega. Obenem pa njihov delodajalec ne kandidira na volitvah in ne rabi delati nobenih kompromisov, pravzaprav sploh ne potrebuje te države. Eden od problemov, ki jih bo socialna Evropa morala razrešiti v prihodnosti je kako organizirati, kako združiti to razpršeno delovno silo – multitudo, če želite – in kako si izborila politično participacijo, torej zahtevala svoj delež zgodbe o uspehu, svoj del pogače za svoj želodec.
V Franciji se je odvila neka druga stavka, o kateri ni bilo veliko poročil v slovenskih medijih pa čeprav je del mnogih poskusov kako organizirati prekerno delavstvo. Gre za stavko sans-papiers v Parizu. Stavkajoči so večinoma zaposleni v trgovinah, restavracijah in barih, zahtevajo pa, da se njihov status uredi in njihovo bivanje v Franciji legalizira. Sans-papiers zapolnijo velik del pomanjkanja delovne sile v teh ne ravno privlačnih poklicev in so jih zato pri zahtevah podprli celo delodajalci. Škandalozne zahteve, ki so že izzvale klice, da naj država sans-papiers enostavno izžene. Tudi tu gre demokracija skozi želodec, a v tem primeru gre ob njej tudi marsikomu na kozlanje.
Public enemy spet ne razume slovensko?
| 23. april 2008 | Slovenija | Jure
Baje je SD predstavila gospodarski program, ki očitno - hvala bogu - ne bo nadaljevanje mladoekonomistične patološke nagnjenosti k zmanjševanju javne porabe pa-tudi-če-se-svet podre. Lokalni krožek mladoekonomistov je že pristavil svoj lonček in spet pokazal, da je slovenščina lahko težka nadloga.
Citat 1:
Po pisanju Financ je Pahorjev glavni ekonomist Gaspari “med konkretnimi ukrepi na prvo mesto postavil stabilizacijo državne porabe, ki bi upoštevala gospodarska nihanja. (poudarek dodan)”
Razumemo? Stablizacija, ki pa upošteva gospodarska nihanja (povečanje/nižanje porabe glede na stanje gospodarstva). No, public enemy zapisano razume khm drugače in svari pred fiskalno krizo, do katere bi prišlo, če bi finance zabetonirali (stabilizacija brez ozira na nihanja), kar pa Gaspari po citatu iz istega (!) prispevka sploh ne predlaga.
Citat 2:
Nevarnost izbruha fiskalne krize temelji na naslednjem črnogledem scenariju: če država v razmerah gospodarske rasti ne zmanjšuje javne porabe (glede na BDP), ampak jo stabilizira, je ob gospodarski stagnaciji zaradi manjših davčnih prihodkov izpostavljena velikemu tveganju hitre rasti javnofinančnega primanjkljaja.
Kaj poreči na to? Hja, bliža se predvolilni cirkus, takrat pa je slabo branje lahko samo prednost.
GSO ne ponujajo odgovora na lakoto v svetu
| 22. april 2008 | Svet | Jure
Ena najbolj pogostih trditev zagovornikov gensko spremenjene hrane je, da jo potrebujemo, če želimo odpraviti lakoto v svetu. V kolikor ste glede gensko spremenjene hrane vsaj malo skeptični, ste lahko kaj hitro označeni kot so-odgovorni za stradanje ljudi po svetu.
No, poročilo, ki so ga pri organizaciji The International Assessment of Agricultural Knowledge, Science and Technology for Development (IAASTD) pripravljali kar pet let, govori drugače - GS hrana ne ponuja odgovora. Preden se vsuje plaz obtožb, naj povem še tole, da IAASTD ni podvig vnetih treehugerjev, ki bi nas najraje poslali na drevesa, saj so njeni sponzorji organizacije, kot so FAO, GEF, UNDP, UNEP, UNESCO, Svetovna banka in WHO, vodi pa jo profesor Robert Watson, znan strokovnjak za klimatske spremembe in glavni znanstvenik pri britanskem kmetijskem ministrstvu.
Genetically-modified crops are not the solution to spiralling food prices or Third World hunger, according to a powerful international report published yesterday.
Questions remain over their effects on human health and the environment, it warns.
Food crisis will not be solved by GM – report approved by 54 governments
Poročilo je na voljo tukaj.
Boj med znanostjo, ki v en glas podpira GSO, na eni strani in “verniki”, “marsovci”, “iracionalneži” na drugi? Niti pod razno.
Loading ...
